Različne poškodbe in zlomi so pri starejših dokaj pogosti. O dejavnikih tveganja, ki so najpogostejši razlogi zanje in o tem, kako jih čim bolje sanirati, so spregovorile fizioterapevtke Zdravstvenega doma Škofja Loka.

Z leti se splošna gibljivost manjša, še posebej, če se zanemarita redna telesna vadba in fizična aktivnost. Zmanjšana sposobnost hitrega reagiranja v nevarnih situacijah, pešanje vida, precenjevanje lastnih sposobnosti, pa tudi nekatera bolezenska stanja (npr. osteoporoza) najbrž lahko pripomorejo k temu. Kateri so po vaših izkušnjah  najpogostejši dejavniki tveganja za različne poškodbe in zlome pri starejših?

Z višanjem starosti se povečujejo degenerativne spremembe celega organizma, zmanjšuje se koordinacija gibov in ravnotežje. Nadalje so poškodbe lahko posledica psihičnih sprememb in psihične neaktivnosti. Poškodbe so lahko povezane tudi z nezmožnostjo orientacije v prostoru, kar je prav tako lahko posledica različnih bolezni, na primer demence in drugih.

Različne poškodbe se pojavijo tudi kot posledica srčno-žilnih bolezni, ki so v porastu. Mednje spadajo stanja po možganski kapi, srčnih infarktih, ishemičnih stanjih, pa tudi stanja zaradi nekaterih bakterijskih in virusnih obolenj, kot so borelia, herpes zoster, klopni meningitis in še druge bolezni.

Razvade in odvisnosti, npr. prekomerno uživanje alkohola, zatem nepravilno jemanje zdravil, ko se ne upoštevajo priporočila in nasveti zdravnikov in farmacevtov, pa uživanje zdravil, ki delujejo na psihofizično sposobnost reagiranja ter neuporabljanje ali napačno uporabljanje medicinskih pripomočkov se uvrščajo med dejavnike tveganja za nastanek poškodb.

Še štiri vzroke naj omenimo – debelost ali podhranjenost, nehoteno uhajanje urina ter večji sklop motenj čutil, prav tako lahko povzročijo različne poškodbe, med slednje pa spadajo motnje vida, sluha, voha, okusa, tipa, ravnotežja in občutka za toplo ali hladno.

Ne smemo pa pozabiti, da je mnogokrat vzrok poškodb pri starejših tudi precenitev lastne sposobnosti reagiranja na zunanje dejavnike.

Katere so najpogostejše poškodbe, s katerimi se srečujete pri svojem delu s starejšimi?

Na primarni ravni, v zdravstvenih domovih, najpogosteje obravnavamo starejše po zlomih zapestja, kolka, gležnja, redkeje pa zloma hrbtenice zaradi osteoporoze. Pogoste so poškodbe mehkih tkiv, npr. udarnine, nategi vezi, natrganine in rupture (pretrganje) mišic. Naj omenimo, da so poškodbe mišic najpogostejše v rami. Tudi poškodbe sklepov, npr. zvini in izpahi, niso redke. Zlomi pri starejših se pojavijo največkrat kot posledica padcev doma ali v bližnji okolici doma ter pozimi na poledenelih površinah.

Kako razvrščate poškodbe glede na zahtevnost čas rehabilitacije oziroma odpravljanje posledic poškodbe?

Poškodbe in nujne primere obravnavamo v najhitrejšem možnem času, to pomeni takoj ali najkasneje v roku enega tedna. Vedno upoštevamo rehabilitacijo, ki je bila pacientu že omogočena bodisi v bolnici ali zdravilišču. Prednost dajemo tistim, ki vaj še ne poznajo ali pa nimajo možnosti nadaljevati zdravljenja v zdravilišču. Poškodbe obravnavamo individualno 2- do 3-krat tedensko, možnost protibolečinske terapije pa imajo pacienti vsak dan, če je to potrebno.

Rehabilitacija pri nas se začne najprej s fizioterapevtsko oceno stanja poškodovanca, nato pa naredimo načrt zdravljenja, ki je glede na poškodbo različen pri vsakem posamezniku. V primerih operativnega zdravljenja poškodb seveda upoštevamo navodila zdravnikov in operaterja.

Trajanje rehabilitacije se razlikuje glede na vrsto, stopnjo in obsežnost posamezne poškodbe, je pa zelo odvisno tudi od vsakega posameznika posebej ter njegovega upoštevanja naših in zdravnikovih navodil.

Kaj lahko pacient naredi sam, kako pomembno je pravilno razgibavanje po osnovni sanaciji posamezne poškodbe?

Pomembno je poudariti, da je rezultat rehabilitacije seveda odvisen od zdravnikove oskrbe poškodbe in kakovostne fizioterapije, predvsem in največ pa od vsakega posameznika. Največji napredek se pokaže takrat, ko je pacient motiviran, ima močno voljo in željo po ozdravitvi in je pripravljen upoštevati navodila zdravljenja. Rehabilitacijo je potrebno prilagoditi posamezniku glede na vrsto, velikost poškodbe in starost. Predvsem pri učenju vaj poudarjamo, da je potrebno vaje doma večkrat ponavljati v krajšem časovnem obdobju. Dolžina rehabilitacije je različna, odvisna tako od vrste poškodbe, starosti, razumevanja in interesa posameznika. Ko pacient zdravljenje pri nas zaključi, je potrebno doma nadaljevati z naučenimi vajami.

Kakšne vrste rehabilitacije nudi sodobna in vsem dostopna fizioterapija pri nas in kakšni so njeni učinki?

Najpogosteje uporabljeni fizikalni postopki v naši ambulanti so:

• protibolečinska električna stimulacija – tens, diadinamični tokovi, interferenčni tokovi,
• magnetoterapija,
• ultrazvok,
• laser,
• diatermija,

aparati za povečanje gibljivosti: artromot – kinematična naprava za pasivno razgibavanje rame, in kinetek – kinematična naprava za pasivno razgibavanje kolena.

Pri mehanoterapiji se uporabljajo trakcijske naprave za raztezanje vratnega in ledvenega dela hrbtenice, pri krioterapiji kriopak za hlajenje, pri termoterapiji termopak za gretje, terapevtska električna stimulacija pa se uporablja pri poškodbah živcev in pri daljši neaktivnosti mišic.

Pri svojem delu še vedno dajemo poudarek individualni obravnavi bolnika, pri kateri uporabljamo različne manualne in kinezioterapevtske tehnike.

Kaj svetujete, da bi v čim večji meri preprečili nastanek poškodb pri starejših?

Dejavniki, ki vplivajo na zmanjševanje števila poškodb pri starejših, so: učinkovita preventiva, učinkovita zdravstvena vzgoja o nevarnostih in preprečevanju poškodb, sprememba bivalnega okolja v smislu izboljšanja varnosti in odprave arhitektonskih ovir, zdrav način življenja, merjenje mineralne kostne gostote itd.