Pulmologija se je v Sloveniji razvila večinoma v bolnišnicah, ki so bile namenjene zdravljenju bolnikov s tuberkulozo. Sežanska bolnišnica je ena izmed njih in je bila še nekaj let nazaj namenjena izključno pulmološkim bolnikom. Ko je tuberkuloza izginjala, se je strokovna dejavnost usmerjala čedalje bolj v interno medicino.

Z dr. Aljošo Đukićem, internistom pulmologom, ki je zadnjih deset let zaposlen v sežanski bolnišnici, smo se pogovarjali o zdravljenju in rehabilitaciji pljučnih bolnikov in o podaljšanem bolnišničnem zdravljenju.

Avtor: Saša Vrbančič

Dejavnost bolnišnice je usmerjena na štiri glavna področja: specialistično-hospitalno dejavnost, kjer se zdravijo pljučni bolniki, podaljšano bolnišnično zdravljenje z rehabilitacijo, hemodializo in specialistično ambulantno dejavnost.

Specialistično-hospitalna dejavnost obsega zdravljenje in bolnišnično oskrbo bolnikov s pljučnimi obolenji, sestavljata jo:

– pljučni oddelek z diagnostično-terapevtskimi dejavnostmi; program obsega hospitalno oskrbo bolnikov s pljučnimi obolenji in nego,

– rehabilitacija kroničnih pljučnih bolnikov – predvsem bolnikov z astmo in KOPB (kronična obstruktivna pljučna bolezen).

Rehabilitacija kroničnih pljučnih bolnikov

Program rehabilitacije kroničnih pljučnih bolnikov, predvsem bolnikov z astmo in s KOPB, se izvaja v sežanski bolnišnici zadnjih deset let. Uvedel ga je dr. Naranczik in do pred nekaj let, ko je šel v pokoj, ga je tudi sam vodil.

Rehabilitacija je ob inhalacijskih zdravilih in cepljenju proti gripi eden izmed osnovnih ukrepov pri zdravljenju omenjenih bolezni, katerega bi morala biti deležna večina bolnikov pri nas. Predvsem pri bolnikih s KOPB-jem so številne študije dokazale, da rehabilitacija zmanjša porabo zdravil, zmanjša število poslabšanj osnovne bolezni, zmanjša število hospitalizacij in odsotnosti z dela, poveča telesno zmogljivost, zmanjša občutek dušenja in skupaj s primerno medikamentozno terapijo izboljša kakovost življenja bolnikov.

Dr. Dukić pove, da program rehabilitacije kroničnih pljučnih bolnikov v njihovi bolnišnici traja tri tedne: »V skupine je vključenih 15–18 bolnikov, ki jih k nam napotijo njihovi lečeči pulmologi ali splošni zdravniki. Bolniki prinesejo s seboj medicinsko dokumentacijo, iz katere je razvidno, da izpolnjujejo pogoje za vključitev v program rehabilitacije. Prve dni bolnike pregledamo, opravimo testiranje fizične zmogljivosti, testiranje pljučne funkcije in osnovne laboratorijske preiskave. V nadaljnjih treh tednih se bolniki učijo, kako uporabljati svoja zdravila, učijo se dihalnih vaj, odkašljevanja, vaj za povečanje splošne telesne zmogljivosti in povečanje zmogljivosti za njih pomembnih mišic. V teh treh tednih poslušajo predavanja o svoji bolezni, načinih, kako se lahko ta zdravi in kako si lahko pomagajo. Razumevanje bolezni in načinov zdravljenja je zelo pomembno pri sami motivaciji bolnikov in njihovem sodelovanju v naslednjih desetletjih, ker te bolezni zaenkrat niso ozdravljive.«

Zdravljenje v jami

»Mala posebnost rehabilitacije v Sežani je, da se del programa izvaja v jami, ki se nahaja za bolnišnico,« nadaljuje dr. Dukić. »Jama je velika 120–150 m², kje lahko bolniki skupaj s fizioterapevti izvajajo vaje. Prostor je izoliran od zunanjega hrupa, tih, malce meditativen, spodbuja razmišljanje, deluje sproščujoče. Mikroklimatski pogoji so enaki vse leto in to naravno danost smo izkoristili in jo povezali z rehabilitacijo kroničnih pljučnih bolnikov.«

Podaljšano bolnišnično zdravljenje

Na oddelku podaljšanega bolnišničnega zdravljenja so obravnavani predvsem bolniki po poškodbi kolka in drugih poškodbah, veliko je bolnikov po možganski kapi in po različnih operativnih posegih. Če bi gledali regijsko, so tu predvsem bolniki, ki živijo od Ljubljane proti primorskemu koncu, torej prebivalci južnega in jugozahodnega dela Slovenije. Sicer obstaja v Murski Soboti oddelek za podaljšano bolnišnično zdravljenje, ki je namenjen prebivalcem SV dela Slovenije.

Dr. Đukić spregovori o vzrokih za sprejem na oddelek za podaljšano bolnišnično zdravljenje: »Ti so največkrat medicinski in socialni. K nam prihajajo bolniki po različnih poškodbah in boleznih, ki niso sposobni ponovno samostojno zaživeti v domačem okolju in potrebujejo čas in pomoč, da si opomorejo. To omogoča program podaljšanega bolnišničnega zdravljenja z rehabilitacijo, v katerem poskušamo izboljšati stanje bolnikov toliko, da so se zmožni vrniti v domače okolje kot samostojni oziroma da jih sorodniki in bližnji zmorejo negovati.«

Več žensk kot moških

V bolnišnici je več žensk kot moških, bolniki so večinoma starejši od 70 let. Zgodi se, da imajo bolniki tudi blizu 100 ali več let. V bolnišnico sprejmejo tudi veliko bolnikov s kroničnimi obolenji, kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB), astmo, pljučnicami in drugimi obolenji. Veliko je tudi oskrbovancev domov za starejše in »povratnikov«, torej bolnikov, ki so se že zdravili v bolnišnici, pa se jim stanje zaradi respiratornih okužb v jesenskem ali zimskem času poslabša.

Pestro vsak dan

Delovni dan se začne ob 7. uri zjutraj s strokovnim sestankom. Sledi vizita in posvečanje bolnikom. Vsak dan ob 9. uri je na vrsti komisija za sprejem bolnikov, kjer se odloča o 3–4 sprejemih. Ambulantno delo se začne ob 10. uri, kadar pa ambulante ni, je na vrsti delo na oddelku. Vsak bolnik je ob sprejemu skrbno pregledan. Ko je bolnik že v medicinski oskrbi, se njegovo zdravstveno stanje pozorno spremlja in odloča še o morebitnih ostalih preiskavah, s katerimi se potrdi ali ovrže določene sume na bolezen. V bolnišnici so zaposleni večinoma internisti. Poleg rednega dela so zelo pogosta tudi dežurstva, saj brez njih ne mine zdravnikov delovni teden.

Delo z bolniki, ki so na rehabilitaciji

Vsi bolniki so glede na njihove potrebe in zmožnosti deležni vsakodnevne nege in oskrbe. Fizioterapija je pomemben del oskrbe vsakega bolnika, ki se po kakršnikoli poškodbi vrača nazaj, v »normalno« stanje. Velikokrat se izkaže, da je program, ki bi ga bilo treba izvesti, bistveno obsežnejši, kot je na voljo fizioterapevtov in delovnih terapevtov.

Pri izvajanju fizioterapije in delovne terapije je treba upoštevati individualne lastnosti bolnikov, saj nekateri zmorejo več, drugi manj. Napovedati izboljšanje je težko, včasih se dogaja, da bistveno bolj zdravstveno napredujejo posamezniki, ki so po letih starejši od svojih mlajših »kolegov«. Dr. Đukić doda, da večinoma najhitreje napredujejo travmatološki bolniki, najpočasneje pa bolniki s kroničnimi boleznimi in nevrološki bolniki. Za starejše bolnike je značilno tudi uživanje velike količine različnih vrst tablet. Velikokrat je to težava, saj se pojavi vprašanje smiselnosti takšne terapije, medsebojnega delovanja zdravil in posledično učinkovitosti vseh predpisanih zdravil. Ker so bolniki starejši, je veliko tudi dementnih bolnikov, zato se glede obravnave le-teh občasno posvetujejo s konziliarnim psihiatrom. Dobro sodelujejo s Psihiatrično bolnišnico Idrija.  Bolniki večinoma ostanejo v bolnišnični oskrbi 32 dni, nekateri več, drugi manj.

Februar, 2012