Zdravstvene tegobe, ki jih prinašajo leta, so praviloma oziroma zelo pogosto povezane s terapijami. K njim spada tudi jemanje zdravil, ki jih predpiše ali osebni zdravnik ali pa specialist. Pri marsikaterem starostniku, ki ima katero od kroničnih bolezni, se tako z leti nabere kar zajetno prgišče zdravil, ki jih mora zaužiti vsak dan ali pa v določenih dneh. Ali se pri tem dovolj dobro znajdejo in kakšne so najpogostejše težave, da si z nepravilnim jemanjem ne povzročijo škode?

Avtor: N. V.

Osnovna pravila

Najboljši pregled nad vrsto in dnevnim ali tedenskim odmerkom posameznega zdravila ima starostnikov osebni zdravnik, katerega naloga je tudi, da ob vsakem morebitnem novem zdravilu, ki ga terja bolezen, in tudi ob nadomestitvi prejšnjega z drugim pacientu zelo natančno razloži, zakaj je to potrebno in kakšen je način uživanja zdravila.

Starostnik si ne zapomni vedno vsega

Zaradi pacientove varnosti in tudi boljšega občutka, da ne bo česa pozabil, kajti za starostnika je obisk pri zdravniku pogosto zelo stresna situacija, je prav, da ima pri sebi vedno natančen seznam zdravil, ki jih jemlje. Čitljivo napisan seznam mora vsebovati tako diagnozo ali diagnoze bolezni, vrsto zdravila oziroma njegovo ime in tudi način ter pogostnost jemanja posameznega zdravila. Čeprav ima osebni zdravnik v kartoteki navedeno, kaj njegov pacient jemlje, je tak seznam za starostnika koristen in celo nujen vsaj še v dveh primerih: ko mora k specialistu zaradi kakšne nove zdravstvene težave in mu mora zaradi morebitne dodatne terapije natančno navesti vsa zdravila, ki jih že jemlje, in če se znajde v zdravstveno urgentni situaciji, ko je potrebna takojšnja prva pomoč, pri kateri je zelo pomembno, da dežurni zdravnik ve, zaradi česa se zdravi in s kakšnimi zdravili. Najbolje je, da je tak seznam shranjen v ovitku skupaj z zdravstveno izkaznico.

Vloga farmacevta

Čeprav osebni zdravnik ali specialist starostniku pove, kdaj in kolikšen odmerek zdravil naj jemlje, je zelo pomembno, da mu to še enkrat ponovi tudi farmacevt ob izdaji zdravila. Navodilo, ki ga na recept napiše zdravnik, je ponovljeno tudi na nalepki, ki jo napiše farmacevt v lekarni, a marsikateri starostnik prav od farmacevta pričakuje še nekaj več. Pravzaprav nekakšen nasvet farmacevta svetovalca, še posebej, če ga bega zaporedje jemanja več različnih vrst zdravil. Da bi zdravila dala dober rezultat, je namreč treba upoštevati prav vsa navodila: kdaj in kako jih pacient jemlje – na tešče, zjutraj po zajtrku, med ali po glavnem obroku, zvečer ali pred spanjem in še kakšne posebnosti spadajo zraven.

Vsako zdravilo resda vsebuje tudi zelo podrobna navodila za uporabo, a če pacient, posebej velja to za starostnike, ni prav vešč razumevanja zahtevnih medicinsko-farmakoloških formulacij, ga farmacevt opozori predvsem na to, na kaj naj bo pozoren in kako naj ukrepa, če pomotoma vzame prevelik odmerek ali pa pozabi vzeti predpisanega. Zaradi starostne pozabljivosti je prav slednje lahko vsaj neprijetno, če ne že resna grožnja za zdravje.

Za večjo preglednost in red pri zdravilih

Poleg spiska zdravil, ki naj ga ima starostnik vedno pri sebi, saj njegov spomin ni vedno najbolj zanesljiv, je zaradi njegove varnosti dobro, da ima še nekdo v družini pregled nad tem, ali zdravila res jemlje tako, kot je predpisano. V praksi je to težje zagotoviti, sploh, če starostnik živi sam, a tudi v takih primerih so možne rešitve. Ena od njih je, da ob pomoči zakonskega partnerja, osebe, s katero starostnik živi v skupnem gospodinjstvu, ali enega od odraslih članov družine na začetku tedna razporedi zdravila (v obliki tablet, praškov, svečk), ki jih mora jemati, za vsak dan posebej. To je možno narediti z uporabo posebej za zdravila izdelanih škatel/škatlic, na katerih so označeni dnevi in časovna razporeditev znotraj njih. V posamezne predalčke tako lahko razporedimo zdravila za ves teden.

Poskrbeti je treba tudi za najprimernejšo in najvarnejšo rešitev za jemanje zdravil v obliki kapljic, pršil, sirupov in zdravil za t.i. zunanjo uporabo, torej različna mazila in gele. Ena od rešitev je, da jih razporedimo v ločeno, večjo škatlo, lahko tudi v plastično posodo za shranjevanje živil, na katere označimo dan in čas jemanja ter način uporabe. Kot dodatno pomoč lahko nastavimo še zvezek, v katerem naredimo razpredelnico po dnevih in urah, ko je treba zaužiti določeno zdravilo. Naloga starostnika je, da ob uporabi teh zdravil v seznamu za vsak dan in vsako uro vestno sproti naredi kljukico za vsako zdravilo posebej.

Navedene možne rešitve so priročne, hkrati pa dajejo starostniku zaradi preglednosti tudi občutek varnosti, saj se tako zanesljivo ogne eni od najbolj vznemirjajočih (potencialno lahko tudi ogrožajočih) napak, namreč, da bi zdravilo pozabil vzeti, ali še huje, da bi vzel dvojni odmerek le-tega.

Nadzor te vrste, s katerim pa se mora starostnik strinjati, je primeren tudi zato, ker oseba, ki bdi nad tem, vedno tudi natančno ve, za koliko časa bo zaloga posameznega zdravila zadoščala oziroma kdaj bo pošla. Starostnik je namreč še bolj kot vsak drug pacient obremenjen z mislijo, da mu utegne zdravil zmanjkati prav takrat, ko ne bo mogel do zdravnika, ker je odvisen od pomoči oziroma spremstva drugih.

September, 2008