Vse odkar se je leta 1920 Coco Chanel porjavela vrnila s počitnic v Sredozemlju, je zagorela polt postala najbolj priljubljeni modni dodatek in želja po njej je obnorela ženski svet. Obarvanosti kože ne dosežemo samo z izpostavljanjem sončni svetlobi, pač pa jo lahko pridobimo tudi umetno. Eden izmed načinov je izpostavljanje ultravijoličnim žarkom v solarijih. Če se nikakor ne morete sprijazniti z belo kožo, lahko izberete katerega izmed pripravkov za samoporjavitev. Solariji uporabljajo pretežno UVA-žarke, ki jih oglašujejo kot varne, čeprav niso. Resda v bistveno manjši meri povzročajo opekline, a zaradi globljega prodiranja škodijo koži na drugačen način. O pasteh sončenja v solariju in izdelkih za samoporjavitev smo spregovorili s prof. Igorjem Bartenjevim, dr. med., specialistom dermatovenerologom.

Avtor: Irena Furlan

 

Očitno se solariju ne bomo odpovedali. Kaj moramo vedeti o solariju in kakšna pravila moramo upoštevati ob obisku?

Dermatologi smo spoznali, da sončni žarki koži škodijo. Iz tega spoznanja se je porodila velika kampanja, ki nasprotuje sončenju. To je izkoristila tudi industrija, ki divje oglašuje sredstva za zaščito pred sončnimi žarki. Ne moremo reči, da je to narobe, vseeno pa se moramo zavedati, da je tu nedvomno prisoten tržni interes proizvajalcev.

Sončenje v solariju je dodatna obremenitev kože z ultravijoličnimi žarki, zato lahko rečemo, da je prav tako problematično kot naravno sonce. Solarij koži ne naredi nič dobrega. S temi ugotovitvami se moram absolutno strinjati. Zanimivo je, da smo še pred 15 leti UVA-žarke označevali kot potencialno nenevarne oziroma za določene procese v koži celo zaželene, a nova spoznanja so nas pripeljala do tega, da z gotovostjo lahko trdimo, da so škodljivi. Na podlagi izkušenj in nekaterih naših raziskav ugotavljamo, da v solarij pogosteje zahaja le 1–2 odstotka Slovencev, a še to bolj kampanjsko. Sem sodijo večinoma mladi ljudje, ki bi bili radi privlačni, se trudijo narediti nek vtis ali pa pripadajo določeni skupini poklicev. Če te podatke primerjamo s kajenjem, je to zelo majhna številka. Zato se mi ta problem niti ne zdi tako velik. Moram pa povedati, da se mora tisti, ki zahaja v solarij, zavedati, da je to vedenje, ki bi ga kot zdravnik dermatolog označil za tvegano vedenje. Vedeti moramo, da varnega sončenja ni – pa naj bo na soncu ali v solariju. Osebno bi obiske v solariju odsvetoval, če pa že gremo, se sončimo zelo postopno in v zelo majhnih dozah. Skrbno je treba nadzorovati čas izpostavljenosti UV-žarkom in upoštevati najkrajši čas. Tako kot na soncu tudi v solariju ne smemo pretiravati in se ne smemo opeči. Zmernost je na prvem mestu. Oči morajo biti obvezno zaščitene v vsakem trenutku. Solarij mora biti tak, da mu zaupamo, to se pravi, da so filtri in žarnice primerno vzdrževani.

 

Kako pogosto naj bi šli v solarij?

V solarij naj sploh ne bi hodili. To moram spet povedati. Seveda obstaja tudi neka meja, ki smo jo postavili strokovnjaki. Na leto ni priporočljivo več kot 30 obiskov solarija. To je podobno, kot če bi bili na soncu 30 dni na leto oziroma če bi šli na sonce 3-krat na mesec. V solarij ljudje ponavadi hodijo kampanjsko. Ko gredo na fitnes ali v savno, občasno zaidejo še v solarij. Ti obiski so običajno brez pravega reda. Nekateri si privoščijo kuro in gredo pred dopustom 4- do 5-krat v solarij, recimo dvakrat na teden v enem mesecu. Na podlagi teh podatkov menim, da si ne bomo nakopali kakšne velike škode, če gremo tu in tam v solarij, si zaščitimo oči in ne dovolimo, da nas opeče. Povsem druga zgodba pa je obremenjevanje z dodatnim vplivanjem UV-žarkov skozi leta in to pogosto.

 

Je solarij morda potreben za pridobitev vitamina D ali ga dovolj pridobimo po naravni poti? Koliko sončenja zadostuje za pridobitev D-vitamina?

V solarij ni treba hoditi zaradi vitamina D. Danes obstajajo nadomestki in dopolnila in si vitamin D lahko zagotovimo tudi na drugačen način. Zadostno količino vitamina D boste dobili, če se boste vsak dan za petnajst minut odpravili na sonce, pri čemer ni treba izpostaviti cele kože.

 

Kaj pa alergija na sonce? Bi ljudem z alergijo solarij morda priporočili?

Alergij na sonce je izredno malo. Skrajno neverjetno bi bilo, če bi nekomu dokazali protitelesa. Gre bolj za intolerančne reakcije, torej reakcije, ko sonca ne prenašamo. Pri alergiji takoj pride do reakcije na kateremkoli delu kože, ki je izpostavljen soncu, tudi po rokah in na glavi. Do preobčutljivostnih odzivov na UV-žarke pa pride, ko se slečemo in se sončimo. Pojavijo se v prvih nekaj dneh ali dveh dneh, ko smo na soncu. Kasneje, ko se koža deloma prilagodi soncu, ta reakcija običajno izzveni. Ljudje, ki imajo težave zaradi preobčutljivosti kože na sonce, s solarijem morda nekoliko omilijo ali pa ubežijo tovrstnim spremembam. Vendar solarij ni edini ukrep, ampak samo eden od številnih ukrepov, ki se jih lahko poslužimo. V takih primerih običajno zadošča, da obiščemo solarij 1- do 2-krat na teden en mesec prej, preden se odpravimo na sonce. Eden od ukrepov je tudi betakaroten, ki ga začnemo jemati kakšen mesec dni prej. Naslednji je antihistaminik, ki ga začnemo uživati 14 dni prej, preden gremo na sonce. Bolniki lahko, ko pridejo na sonce, dobijo še kortikosteroid, ki ga pod zdravniškim nadzorom jemljejo 5–10 dni, ko so na soncu. Ti ukrepi zanesljivo preprečijo, da bi prišlo do neželenih reakcij.

 

Kaj o domačen solariju menijo strokovnjaki?

Tukaj gre za ozek krog ljudi, ki bi jim to lahko celo priporočil. Vendar pod nekakšnim strokovnim vodenjem. Ne solarija, ampak njihove bolezni. Recimo, tu so ljudje, ki imajo hude luskavice in jim to lahko pomaga. Obstajajo še druga bolezenska stanja, pri katerih je tveganje, ki ga prinesejo UV-žarki, opravičljivo oziroma je manjše kot citostatik, ki je druga možnost zdravljenja. Vse je treba gledati po pameti. Sonce ni dobro za kožo, je škodljivo, če pa bi bolnik užival citostatik, bi mu to zagotovo naredilo več škode kot pa sonce.

 

Kakšna je povezava med uporabo solarija in porastom kožnega raka?

Je morda porast kožnega raka povezan tudi z uporabo zaščitnih faktorjev?

Ni dvoma, da so sončni žarki eden od dejavnikov, ki povzročajo kožnega raka in to kožnega raka vseh vrst. Sončni žarki so pri tem pomemben dejavnik, vendar niso edini. Zakaj o soncu toliko govorimo? Zato, ker so sonce in sončni žarki tisti dejavnik, na katerega lahko vplivamo. Na genetiko ne moremo vplivati. Četudi ne hodijo na sonce, so svetlooki, svetlopolti, pegasti ali rdečelasi ljudje pogosteje in hitreje podvrženi kožnemu raku kot pa npr. avstralski domorodci, ki so stalno na soncu. Vplivamo lahko samo na vedenje ljudi in zato v tolikšni meri opozarjamo na nevarnosti sončenja. Glede porasta kožnega raka in uporabe zaščitnih faktorjev moram povedati, da so bile strokovne analize pred leti napačno interpretirane. Takrat je bilo rečeno, da določeni visoki zaščitni faktorji in nekatere kemične substance lahko povzročijo propad celice. Torej so povzročili celično smrt ali apoptozo. To pa ni isto, kot da bi povzročali raka. Na celico je delovalo slabo, ampak je ni spremenilo v rakavo. Celico je preprosto ubilo in to je bistvena razlika. Odmrtje celice je eden od mehanizmov ogroženosti in tudi rakave celice večinoma odmrejo, preden nastanejo rakave. Šele če se vsi mehanizmi v celici pokvarijo, se sprožijo reakcije, ki povzročijo nastanek raka. V nobenem primeru pa ne moremo reči, da bi zaščitni faktorji povzročali raka. Seveda pa je tudi pri njihovi uporabi potrebna zmernost.

 

Kako se pred nevarnostjo sonca ubranijo ljudje, ki morajo biti zaradi poklicne dejavnosti veliko na soncu?

Nobenega dvoma ni, da so ti ljudje izpostavljeni tveganju. Pri starejših ljudeh in kmetih je znano kožno obolenje cutis marine et agricule, koža mornarja in poljedelca. Pri moških, ki imajo na tilniku na kratko pristrižene lase, so dobro vidne značilne spremembe v predelu vratu in proge, imenovane cutis rhomboiadalis nuhe. Danes zaradi manjšega števila kmetijskega prebivalstva tega obolenja ni več toliko.

 

V raznih člankih lahko preberemo o alergijskih reakcijah na PABA. V kakšnih izdelkih se nahaja PABA?

P-aminobenzojska kislina (PABA) je kemična snov, za katero vemo, da lovi UV-žarke v koži. Zaščitna sredstva ponavadi vsebujejo kemično in fizikalno zaščito. Fizikalna zaščita je tista, pri kateri sredstvom dodamo delce, ki so kot nekakšna zrcalca na površini kože. So bela in žarki se od njih odbijajo. Nekaj UV-žarkov pa gre vseeno skozi in tiste poskušamo poloviti s kemijskim delovanjem aminobenzojske kisline. To je tipični kemijski zaščitni faktor. Fizikalna zaščita, ki jih nanesemo na kožo, je neškodljiva. Kemijska pa v prevelikih količinah lahko tudi dela kakšno škodo. Pri visokih zaščitnih faktorjih je koncentracija teh snovi zelo visoka in to lahko v kožo vnaša nemir ali vnetja, spremembe ali celo motnjo v delovanju celice.

 

Katere vrste sredstev za samoporjavitev so na voljo?

Trg nam sicer ponuja raznoliko paleto sredstev za samoporjavitev, a uporabo večine stroka zaenkrat še ne odobrava. Pri sredstvih za samoporjavitev gre bolj za kozmetične pripravke, ki so podprti s številnimi oglaševalskimi akcijami. Samoporjavitvena krema ali losjon je preparat, ki ga namažemo na kožo in koža porjavi, ne da bi šli na sonce. Popularna oblika doseganja porjavele kože brez sončenja so tako imenovani bronzerji. Gre za pudre in vlažilne preparate, ki ob nanosu ustvarijo videz zagorele kože, a jih je mogoče odstraniti z milom in vodo. Pri drugih sredstvih gre za snovi, ki jih nanesemo na kožo in s kožo reagirajo, da se sprožijo določeni procesi, ki povzročijo obarvanje. Ta aktivna učinkovina je običajno dihidroksiaceton (DHA), ki povzroči oksidacijo in se koža obarva. DHA je brezbarvni sladkor, ki se veže na mrtve celice zaroženele plasti vrhnjice. Ko se sladkor veže na mrtve celice, pride do spremembe barve. Ta sprememba običajno traja 5–7 dni od prvega nanosa. To obarvanje pa ni povezano z aktiviranjem melanocitov, celic, ki tvorijo pigment melanin. Samoporjavitvene kreme običajno ne spodbudijo melanina, pigmenta, ki ga koža tvori sama, kadar gremo na sonce. Porjavitev s pomočjo DHA ne ščiti kože pred opeklinami, kakor tudi ne pred ostalimi škodljivimi vplivi sončnih žarkov.

 

Obstajajo sredstva za samoporjavitev, ki spodbujajo tvorbo melanina?

Res je, da bi nekatera sredstva lahko spodbudila tudi melanocite, da bi proizvajale melanin, kajti sproženje tvorbe melanina se včasih zgodi, tudi če UV-žarki niso prisotni. Če se na primer spečete z likalnikom, bo na mestu poškodbe še dolgo časa ostal rjav madež. Čeprav se nismo sončili, poškodba povzroči, da se na tistem mestu aktivirajo melanociti. Torej, če bi dali v preparat nekaj, kar bi kožo tudi dražilo, povzročalo vnetje, bi se tudi melanociti nekoliko spodbudili. Toda ljudje bi takšno sredstvo, kreme ali losjone slabo prenašali. Za večino bi bilo to preagresivno in koža bi jih pekla. Melanin sicer normalno nastaja iz aminokisline, ki ji pravimo tirozin. V nekatera sredstva za samoporjavitev proizvajalci poleg vitaminov A in E, ki delujeta antioksidativno, dodajajo l-tirozin. Sama porjavitev z l-tirozinom jo posledica spodbujanja tvorbe melanina. Vendar tudi tukaj ne gre brez UV-žarkov, torej mora biti UV-svetloba prisotna. Menim, da od takega spodbujevalca ne more biti nič dobrega ali koristnega. To, da so sredstvom dodani vitamini, je že v redu. Oksidativni stres pri sončenju je problem. Sončni in UV-žarki tvorijo proste radikale, kar pomeni, da se v kožo vnese molekularni nemir in pride do nekih energij, ki celici lahko naredijo veliko škodo. Vitamini naj bi te proste radikale lovili.

 

Kako pa je z betakarotenom in s samoporjavitvijo?

Tretja možnost je, da jemljemo določena sredstva sistemsko. Poleg samoporjavitvenih krem in losjonov lahko kožo obarvamo tudi z nekaterimi snovmi, ki jih je mogoče v telo vnesti v obliki tablet ali kapsul. Gre za oranžnordeča barvila, ki se sicer dodajajo hrani (kantaksantin), ali pa betakarotene, ki jih vsebujejo določena hranila – korenje, agrumi itd. Betakaroten, ki je predstopnja vitamina A, se v koži začasno odloži. Pri ljudeh, ki uživajo betakaroten, velikokrat opazimo, da imajo bolj oranžno barvo. To se dobro vidi na dlaneh. Moram pa povedati, da ta pigment spet ni tisti, ki bi ga naredili melanociti, torej melanin, zato zaščita pred UV-žarki, če obarvamo kožo na take načine, ni ustrezna. Nekaj je je, ampak mnogo manj, kot če bi jo pridobili na soncu. Karoteni se lahko počasi kopičijo v različnih tkivih v telesu in lahko povzroči tudi nepopravljivo škodo. Zato moramo biti previdni tudi pri uporabi teh izdelkov.

 

Citat

»Zavedati se moramo, da varnega sončenja ni – pa naj bo na soncu ali v solariju. Na prvem mestu je zmernost.«

 

Citat

»Zadostno količino vitamina D boste dobili, če se boste vsak dan za petnajst minut odpravili na sonce.«

 

 

Junij, 2010