Zima je in sezona smučarskega teka se lahko začne. Ta čudovit šport si v primeru snega po nižinah lahko privoščimo kar z domačega praga. Poleg tega je zaradi mnogih zdravstvenih koristi primeren za vse generacije, od najmlajših do nastarejših, posamezno ali v skupini. Tudi nakup osnovne smučarske opreme nas ne bo popolnoma osušil. Za začetnike in nezahtevne sprehajalce je priporočen klasičen način gibanja, ki ne zahteva vrhunske opreme. Na srečo pri nas še ni treba kupovati smučarskih kart, tako kot je marsikje v tujini že kar običajno.

Avtor: Aleksandra V.

 

Eden najbolj podkovanih strokovnjakov o smučarskem teku pri nas je prof. dr. Janez Pustovrh, predstojnik Katedre za nordijsko smučanje na Fakulteti za šport v Ljubljani. Dr. Pustovrh nam je prijazno odgovarjal na vprašanja.

 

Vemo, da je smučarski tek doma v nordijskih deželah na mrzlem severu. Kako se je ta zimski šport razmahnil pri nas?

Rekreativni smučarski tek je v Sloveniji doživel največji razmah konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1980 je na Trnovskem maratonu (Črni vrh nad Idrijo), najodmevnejšem smučarsko-tekaškem maratonu v Sloveniji, nastopilo preko 3.500 udeležencev. Slabše zime v naslednjih dveh desetletjih so preprečile bolj množično ukvarjanje s tekom, prav tako pa so vplivale tudi na organizacijo množičnih prireditev. Na nivoju Smučarske zveze Slovenije je pred leti nastalo pokalno tekmovanje v množičnih smučarsko-tekaških prireditvah z nazivom »SloSKI maraton«. To je pokalno tekmovanje, namenjeno rekretivnim smučarjem tekačem. V letošnji sezoni pokriva 10 maratonov po vseh večjih smučarsko-tekaških središčih v Sloveniji. V zadnjem desetletju so bili pomembni premiki narejeni tudi pri kakovostnem urejanju smučarsko-tekaških poligonov. Na dnevno urejenih tekaških progah lahko tečete na Pokljuki, Rogli, v Ratečah – Planici, Preski pri Medvodah, na Blokah, Vojskem nad Idrijo – skoraj po celi Sloveniji, če le zima dopušča.

 

Velik vpliv imajo zagotovo tudi vrhunski uspehi naših športnikov.

Res je. Zadnje desetletje je najuspešnejše obdobje. Po zaslugi Petre Majdič smo se tudi Slovenci v smučarskih tekih zapisali med dobitnike medalj na največjih tekovanjih, t.j. olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih. Imamo pa tudi bogato tradicijo v tej športni panogi, saj so naši predstavniki sodelovali že na prvih zimskih olimpijskih igrah leta 1924 v francoskem Chamonixu. Naš najuspešnejši tekmovalec še vedno ostaja Franc Smolej, ki si je že leta 1936 na olimpijskih igrah ter leta 1937 na svetovnem prvenstvu pritekel 10. oz. 6. mesto.

 

Dokazano je, da smučarski tek izjemno koristi zdravju.

Strokovnjaki s področja športne rekreacije in zdravniki uvrščajo hojo in tek na smučeh med tiste športe, ki najbolj celovito vplivajo na človeški organizem. Gibanje sprehajalca po čistem zraku in valoviti pokrajini omogoča organizmu blagodejno menjavo med obremenitvijo in razbremenitvijo. Tempo hoje oz. teka lahko prilagajamo naši trenutni pripravljenosti, znanju in počutju. Pri hoji in teku na smučeh aktiviramo skoraj celo telo, saj z gibanjem zaposlimo okrog 90 % človekovih mišic, enakovredno je obremenjeno mišičevje obeh polovic telesa, hkrati razbremenimo sklepe spodnjih okončin, ki so pri navadni hoji in teku najbolj obremenjeni. Poškodbe pri vadbi so izjemno redke.

 

Pri navadni hoji po suhem so obremenjene predvsem mišice spodnjih okončin, pri hoji in teku na smučeh pa je vadba usmerjena tudi na mišice trupa, ramenskega obroča in rok. Pri tehniki dvotaktnega diagonalnega koraka aktiviramo tudi hrbtno in trebušno mišičevje, saj prihaja pri izvedbi tega elementa do hkratne nasprotne rotacije ramenske osi in medenice. Pri odrivih s palicami obremenjujemo roke in trebušno mišičevje. Ker so roke pri sodobnem načinu življenja precej zapostavljene in jih ne obremenjujemo dovolj, je tovrstna vadba za razvoj moči zelo dobrodošla.

 

Še zlasti je pomembno, da zaradi podrsavanja na smučeh ne prihaja do obremenjevanja vezi in sklepov spodnjih okončin kot pri navadni hoji. Gibanje v podrsavanju s smučko naprej blagodejno deluje zlasti na kolenski in skočni sklep, še zlasti pri osebah s preveliko telesno težo in pri osebah z različnimi obolenji sklepov. To blagodejno učinkuje tudi na hrbtenico. Zaradi navedenih učinkov je lahko hoja na smučeh pomembno terapevtsko sredstvo pri rehabilitaciji različnih poškodb spodnjih okončin.

 

Poleg razvoja vzdržljivosti in moči vadimo na tekaških smučeh tudi ravnotežje in koordinacijo. Tehnično pravilno osvojeno gibanje zahteva precejšnjo mero specifične koordinacije in ravnotežja. Gibanje postane sproščeno, elegantno. Še zlasti to velja za dvotaktni diagonalni korak, osnovni element klasične tehnike, kjer se tekač lahko izkaže s pravo eleganco gibanja. Za to gibanje je značilno usklajeno istočasno odrivanje in zamahovanje nasprotnih okončin (naprotna roka, nasprotna noga) ob sproščenem drsenju po eni smučki.

 

Kdor želi shujšati in biti zdrav, naj teče na smučeh.

Rekreativno hojo in tek na smučeh uvrščamo med tipične aerobne aktivnosti. Vadba poteka pri nizki in zmerni intenzivnosti napora. Poudarek je na dlje trajajočem neprekinjenem delu. Če je vadba nizko intenzivna, vpliva napor na presnovo maščob. To pa privlači predvsem tiste udeležence športne rekreacije, ki imajo težave s prekomerno telesno težo. Poleg tega je učinkovita preventivna dejavnost proti telesnim in duševnim tegobam moderne civilizacije, motnjam v delovanju srca in ožilja, pljučnim boleznim, sladkorni bolezni ter mnogim oblikam psihičnih motenj.

 

Kako začeti?

Popolnim začetnikom v smučanju vsekakor priporočam klasično tehniko. Ker so smuči pri tej tehniki večinoma v vzporednem položaju, se mora smučka v fazi odriva »zlepiti« s snegom, da nam ob izvedbi koraka ne zdrsne nazaj. To dosežemo na dva načina. Smučke, ki imajo celotno drsno ploskev gladko, morajo biti v srednjem delu namazane s snegu ustrezno »lepljivo« mažo ali pa uporabimo smuči, ki imajo v srednjem delu drsno oblogo narebreno z »ribjimi luskami«, ki nadomeščajo maže za oprijem s snegom. Te smuči proizvajalci običajno označujejo z oznako »crown«. Proizvajalci smuči ponujajo kot novost na tržišču smuči, ki ne potrebujejo mazanja, saj so izdelane s pomočjo najnovejše nanotehnologije. Na teh smučeh se namesto narebrenega dela uporablja posebno nanodrsno oblogo, ki omogoča oprijem smuči v večini vrst snega. Takšne smuči naj bi imele boljše drsenje in hkrati zagotavljale bolj kakovosten oprijem v primerjavi z »narebrenimi« smučmi. Ker začetniki običajno nimajo znanja o ustrezni pripravi in mazanju tekaških smuči, jim priporočamo nabavo smuči, ki jih ni treba mazati z mažami za oprijem. Sicer pa je dobro, da se vsak smučar tekač ustrezno pouči o pravilnem mazanju klasičnih tekaških smučk.«

 

Nam lahko poveste še kaj o tehnikah teka na smučeh?

V tej športni panogi poznamo dve osnovni tehniki gibanja – klasično in drsalno tehniko. Klasična tehnika je stara toliko časa, kot se človek že ukvarja s hojo oz. s tekom po zasneženi pokrajini s t.i. podaljšanim stopalom (smučmi). Šele v zadnjem obdobju, natančneje pred 25 leti, se je pojavila drsalna tehnika kot posledica predvsem širših in kakovostnejših urejanj smučarsko-tekaških poligonov.

Pri sprehajanju in teku v klasični tehniki imamo smuči večinoma v vzporednem položaju. Osnovo tej tehniki predstavljata preprosta hoja in tek človeka po suhem, kar pomeni, da je klasična tehnika na smučeh zelo naraven način gibanja po snegu.

To pa ne velja povsem za drsalno tehniko. Pri tej tehniki so smuči večinoma v škarjastem položaju. Med tekom se odrivamo od notranjega roba smučke in prenašamo težo telesa na škarjasto postavljeno drugo smučko. Težko rečemo, da se v drsalni tehniki lahko sprehajamo, kajti pri tej tehniki morajo smuči nenehno drseti. Za ohranjanje drsenja je treba nenehno izvajati odrive z rokami in nogami, kar zahteva dodaten napor tekača. Drugače je pri klasični tehniki. Med hojo in tekom se smuči vedno za trenutek zaustavijo, »zlepijo« s snegom, in to nam omogoča, da se z njimi odrinemo od podlage. Tempo hoje in teka je zelo poljuben, v vsakem trenutku se lahko zaustavimo in oddahnemo. Tudi po zaustavitvi v vzponu ni večjih težav z nadaljevanjem gibanja, medtem ko je pri drsalni tehniki v vzponu precej težje ponovno vzpostaviti ustrezno hitrost drsenja. Tudi gibanje okončin pri klasični tehniki je v bolj naravnih položajih človeka, medtem ko smo pri drsalni tehniki prisiljeni v t.i. V (oz. škarjasto) držo smuči.

To je samo nekaj razlogov, zakaj začeti s hojo in tekom v klasični tehniki. Seveda pa obstajajo tudi izjeme. Tisti, ki dobro obvladajo alpsko smučanje in osnove drsenja na smučeh, bodo lahko takoj prešli na drsalno tehniko smučarskega teka. Začetnike, ki bodo hitro napredovali v klasični tehniki, bo kmalu zamikala tudi drsalna.

 

Ali je pomembna pravilna izbira opreme?

Primerno izbrana oprema nam olajša hojo in tek na smučeh. Za sprehajanje in klasični način teka uporabljamo smuči, ki so 15–20 cm daljše od naše telesne višine. Te smuči proizvajalci običajno označujejo z oznako »classic«. Potrebujemo tudi palice ustrezne dolžine. Te izberemo tako, da jih v trgovini prislonimo vzporedno k zravnanemu telesu (smo v čevljih). Palice naj bi segale nekaj cm pod višino naših ramen. Primerno dolžino palic dobimo tudi tako, da telesno višino množimo s faktorjem 0,85. Sprehajalci in manj zahtevni tekači v klasični tehniki običajno uporabljajo polvisok čevelj, ki objame tudi skočni sklep. S tem izboljšamo vodljivost in stabilnost smuči.

Proizvajalci smuči za drsalno tehniko običajno označujejo z oznakami »S«, »skating«, »skatecut«. Krivina smuči je nižja od smuči za klasično tehniko ali pohodništvo. Tudi te smuči proizvajalci razvrščajo v različne skupine glede na namen uporabe (tekmovalne, športne, rekreativne). Običajno uporabljamo smuči, ki so 5–10 cm daljše od naše telesne višine. Tekači v drsalni tehniki izbirajo predvsem visok in polvisok čevelj. Za tek v drsalni tehniki izberemo primerno dolžino palic tako, da jih v trgovini prislonimo vzporedno k vzravnanemu telesu (smo v čevljih). Ustrezna višina naj bi segala do višine brade. Primerno dolžino palic dobimo tudi tako, da telesno višino množimo s faktorjem 0,90. Vse ostale podrobnosti o pravilni izbiri smuči in ostale opreme nam bodo znali svetovati le ustrezno usposobljeni prodajalci, zato je dobro, da izbiramo opremo v trgovinah, kjer se spoznajo na smučarski tek.

 

Kako se obleči za smučarski tek?

Manj zahtevnim tekačem ustrezajo že običajna domača oblačila. Uporabimo lahko oprijeto lažje zimsko športno oblačilo, podloženo trenirko, tanjše smučarsko perilo, brezrokavnik, vetrovko, kapo, tanjše rokavice s prsti, sončna očala. Bolj zahtevni tekači lahko izbirajo med posebnimi tekaškimi oblačili. V obeh primerih je treba upoštevati osnovno načelo pravilnega oblačenja: obleči je treba več tanjših stvari, ki jih lahko po potrebi odložimo, po končani vadbi pa zopet oblečemo.

 

Teka na smučeh se lahko naučimo v tečajih ali smučarsko-tekaških šolah?

V večjih smučarsko-tekaških središčih po Sloveniji (Rogla, Preska pri Medvodah, Pokljuka, Vojsko, Rateče) delujejo tudi šole teka na smučeh, ki organizirajo različne ravni tečajev, in sicer od začetnih, nadaljevalnih do izpopolnjevalnih. Na nivoju nacionalne Smučarske zveze Slovenije v okviru ZUTS (Združenja učiteljev in trenerjev smučanja) deluje Komisija za tek na smučeh, ki je odgovorna za usposabljanje strokovnih kadrov s področja teka na smučeh. Na teh tečajih si lahko pridobite naziv učitelj 1, učitelj 2, učitelj 3 oz. trener teka na smučeh. Ti tečaji, ki jih razpisuje ZUTS, so za udeležence brezplačni, saj so sofinancirani s strani Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport RS.

 

 

ZANIMIVOSTI O SMUČARSKEM TEKU

Številni materialni dokazi kažejo na to, da segajo zametki uporabe predhodnic današnjih smuči globoko v zgodovino. V kraju Kalvträska na Švedskem so našli smučko, ki naj bi bila stara okrog 5.200 let. Prav tako so v Skandinaviji v votlini na norveškem otoku Rödöy našli v skali lik smučarja, ki naj bi bil vklesan pred približno 5.500 leti. V krajih z izrazitimi zimskimi podnebnimi razmerami je gibanje po snegu nedvomno življenjska nuja, ki je narekovala iznajdbo različnih pripomočkov. Iz prvotnih krpelj in različno oblikovanih desk so se postopno razvile smuči, kot jih poznamo danes.

 

Celo Grk Herodot je v svojih delih zapisal, da so nekatera maloazijska plemena uporabljala »lesene čevlje« za potovanje po snegu. Podobne zapise najdemo tudi pri drugih popotnikih, raziskovalcih, zgodovinarjih in menihih. Nordijski vitezi so leta 1100 uvedli smučanje med obvezne veščine.

 

Švedski kralj Gustav Vasa je leta 1522 med vojskovanjem z Danci izvedel pohod na smučeh, dolg 90 km. V spomin na ta podvig Švedi že od leta 1922 prirejajo vsakoletni znameniti množični Vasa tek.

 

Na razvoj tekmovalnega teka je v večji meri vplivala tudi sestava tal v nordijskih deželah. Smučarji so na smučeh hodili na izlete, pri čemer so premagovali tudi po več deset kilometrov dolge razdalje. Iz teh pohodov so se razvila prva tekmovanja v smučarskem teku, ki so včasih presegala tudi 50 km.

 

Po letu 1888, ko je norveški raziskovalec Nansen na smučeh prepotoval Grenlandijo in to avanturo opisal tudi v knjigi, ki je bila prevedena v številne evropske jezike, se je smučanje razširilo iz Skandinavije tudi v druge evropske dežele.

 

Smučarski tek je bila osrednja panoga že na prvih zimskih olimpijskih igrah v Chamonixu v Franciji leta 1924. Prvo svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju je bilo organizirano leto kasneje na Češkem. Na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih podelijo v moški in ženski konkurenci 6 kompletov medalj.

 

Slovenci smo se z »bloškim« smučanjem z zlatimi črkami vpisali v svetovno zgodovino smučanja. To je bila predvsem uporabna, a tudi razvedrilna oblika smučanja, ki jo je že leta 1689 baron Janez Vajkard Valvazor (1641–1693) opisal v znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske.

 

Tudi na področje Slovenije se je športno smučanje razširilo iz skandinavskih držav, predvsem po zaslugi informacij o odmevni in uspešni ekspediciji norveškega raziskovalca Nansena na Grenlandijo.

 

Edmund Čibej, učitelj iz Vipave, je okrog leta 1888 za 15 goldinarjev kot prvi pri nas nabavil prave norveške smuči.

 

Na gradu Snežnik so že pred letom 1895 ustanovili prvi smučarski klub na Slovenskem »Snežniški smučarski klub Heilo«.

 

8. marca 1895 je bilo na Predmeji na Trnovski planoti organizirano prvo tekmovanje v smučanju na Slovenskem in s tem tudi eno izmed prvih v srednji Evropi nasploh.

 

Rudolf Badjura je leta 1914 v Bohinjski Bistrici organiziral »prvi redni civilni smuški tečaj za sportnike, lovce in gorske vodnike«, takoj nato pa še »prvi redni civilni smuški tečaj za sportnike v Ljubljani«.

 

Prvo mednarodno tekmovanje v smučarskem teku pri nas je bilo izvedeno leta 1931 v Bohinju. Tekmovali so na 18 in 30 km.

 

Slovenci smo eden izmed redkih narodov, ki za pripomoček za drsenje in krmarjenje po snegu uporabljamo izraz avtohtonega izvora »smuči«. Večina narodov je povzela kar norveško besedo »ski«.

 

Nordijska hoja je kot sredstvo vadbe v poletnem obdobju poznano pri tekmovalcih v smučarskem teku že vse od pojava organiziranega smučanja v 30. letih prejšnjega stoletja. Šele zadnje desetletje se zelo popularizira med širšimi množicami na področju športne rekreacije.

 

 

Januar, 2011