Kdaj ste nazadnje stopili iz ravnokar parkiranega avtomobila in vas je prijazno pozdravil moški glas: »Guspa, bom čuvu vš avto, a mate kej drubiža?« Ves ubog, shujšan, zaudarjajoč pa alkoholnih hlapih.

Avtorica: A. Vrbančič

Ali pa pogled k sosedom. Zvečer spet kričanje in loputanje z vrati, otroški jok, po hodniku se širita vonj po postanem in alkoholni hlapi. In zavzdihnete: «Že spet, kaj hočemo, naj se zmenijo, kot mislijo, da je prav, jaz se ne bom vtikal/a!«

»Šoping«  – priljubljeno vikend opravilo. Družinsko nakupovanje v nakupovalnem centru v soboto ali nedeljo, izbirati med izdelki, kot da smo zadnjič v trgovini, narediti zaloge, ker kaj pa če ne bo dobave, kriza je, kdo ve, če bomo naslednjič lahko kupili, pa še poceni je, ker je v akciji. Nori bi bili, če ne bi kupili?

Mmm, kako lepo je tole, moram si kupiti nekaj. Pa kaj, če imam doma polno omaro, bom dala v kontejner Humane ali na Karitas. Tole mi res pristaja, še prave čevlje bom kupila in torbico, pa bom čisto »stajliš«.

In prijateljica – vsa suha je, sama kost in koža, vdrta lica, pa pravi, da se je med prazniki prav nemarno zredila in ima še kakšno kilco preveč.

In tudi deloholiki so med nami. Ljudje, ponavadi zelo ambiciozni, »zasvojeni« z delom. Po osmih urah, ko se delovnik že izteče, še ni razloga, da bi zapustili delovno mesto. Z veseljem ostanejo v službi in delajo vsaj do 6. ali 7. zvečer. Nato domov, bežen pogled, namenjen otrokom, ženi/možu, hitro vprašanje, kako je bilo in največkrat preslišan odgovor in spet hop za svoj notesnik v pozne večerne ure ali pa še dlje. Razlog je vedno isti: preveč dela. In ni nikogar, ki bi naredil namesto njih. Na prvih treh mestih je delo. To je tako vseprisotno in zavzema ves miselni prostor posameznika, da svojih bližnjih in njihovih potreb sploh ne opazi več. Njihovo vsakodnevno obnašanje se jim zdi popolnoma »normalno«, vsi ostali, ki tega ne počnejo, pa imajo gotovo premalo dela oziroma so lenuhi.

Ne razmišljate nikoli tako? Greste raje na sprehod po mestu, brez denarnice ali samo z nekaj evri za kavo ali pa na bližnji hrib? Blagor vam, zaupate in veste, kako je treba in za kaj gre. Cenite sebe in si vzamete čas. In niste odvisni(k)/ca od odnosov. To veste zato, ker imate zdrav odnos do stvari, ki vas obkrožajo, in jih odmerjate s pravo žlico ob pravem trenutku, ko je treba. Vsega po malem, ničesar preveč!

Res je, da ima vsak od nas kakšne »nekoristne navade«, ki pa ponavadi ne vplivajo tako uničujoče, da bi lahko govorili o problemu zasvojenosti. Problem nastane takrat, ko začnemo izgubljati nadzor nad ponavljajočim škodljivim vedenjem. Vsega se dobro zavedamo, vendar nismo sposobni opustiti ponavljajočega in škodljivega obnašanja. Če zjutraj s težavo vstanemo in je naša prva misel, kako preživeti nov dan in naslednja o enem ta kratkem, da se malo pomirimo in da bomo bolj »pomirjeni« šli v naporne vsakodnevne obveznosti, je to škodljiva navada in odvisnost. O kajenju nam verjetno ni treba izgubljati besed. Zgoraj našteti primeri so le delček vse bolj obsežne palete omam sodobnega človeka. Ker je družba materialno naravnana, so tiste odvisnosti, ki niso posledica kajenja, pitja in drogiranja, očem bolj skrite. Opisujemo jih kot nekemične odvisnosti. Javnost, tako strokovna kot laična, se na tovrstne odvisnosti odziva veliko prepočasi in z nejevero, češ, ali je to sploh zasvojenost. Veliko tovrstnih odvisnikov pa živi nesrečno življenje iz dneva v dan. Vse to potrjuje, da gre za odvisnosti, ki jih je zelo težko obvladovati, saj gre za »drogo«, ki jo ti odvisniki nosijo v svoji psihični notranjosti in jim je vedno takoj dostopna. Takšne t.i. »droge« so lahko naslednje:

1. obsedenost z delom,
2. zapravljanje denarja,
3. odvisnost od računalnika in interneta,
4. odvisnost od iger na srečo,
5. zasvojenost s tveganjem (divjanje z vozili, ekstremni športi, adrenalinske aktivnosti, …),
6. nekatera spolna vedenja (spolno nasilje, nenaravna sanjarjenja, …),
7. obsedenost s tekmovanjem in z nenehnim zmagovanjem in dokazovanjem (rekreacija, ki je na ravni vrhunskega športa),
8. religiozni fanatizem,
9. obsedenost z uničujočimi odnosi z ljudmi itd.

Naštetih je le nekaj odvisnosti, ki preplavljajo svet v čedalje večjem številu. Ko smo enkrat zasvojeni in se tega zavemo, skušamo spremeniti svoje vedenje. Ob prenehanju omamljanja se pojavi abstinenčna reakcija, podobna močnemu stresu na telesni in tudi duševni ravni. In tu se boj šele začne, kajti zgraditi svoje življenje popolnoma drugače, je zelo naporno opravilo.

April, 2009