Gospa Mira Klančar, dipl. fizioterapevtka, zaposlena v osnovnem zdravstvenem varstvu, se je s fizioterapijo srečala že v otroštvu. Ob obisku bolnišnic in spremljanju mame, ki je pogosto obiskovala zdravilišča, je opazovala ta human in dinamičen poklic ter delo fizioterapevtov. Za ta poklic se je odločila tudi sama. Kot fizioterapevtka pomaga ljudem ter jim s svojim pristopom in strokovnostjo omogoča boljše življenje. Dobro sodelovanje fizioterapevta in pacienta se kaže v pacientovem izboljšanju zdravja, ki pa je odvisno ne samo od fizioterapevtovega dela, temveč predvsem od pacientovega dela.

Avtor: Damijana Škrlj

 

S katero problematiko se kot fizioterapevtka največ soočate?

Srečujem se predvsem z omejitvami pri izvajanju terapij. Kronični pacienti imajo lahko največ 10 terapij letno za določen del telesa. Večjo možnost za dodatne terapije imajo poškodovanci, se pa pri tem kažejo prostorske, tehnične in kadrovske omejitve, ko je z danimi sredstvi večji obseg dela (terapije) težje izvajati. Zaradi prenatrpanosti urnika je težko vključevati nove paciente, saj nekateri  naročeni čakajo tudi več mesecev. Ob tem se srečujemo tudi s populacijo pacientov, ki ne upoštevajo navodil fizioterapevtov. Posledica takšnega ravnanja je veliko povratnikov. Redki so pacienti, ki se za svoje zdravje tudi sami potrudijo.

 

V čem je razlika oz. podobnost med telovadbo in fizioterapijo?

Fizioterapijo razdelimo na respiratorno fizioterapijo, nevrofizioterapijo, elektroterapijo (terapija z različnimi električnimi aparaturami), termoterapijo (terapije s toplotnimi telesi, npr. s parafinom, toplotnimi oblogami), hidroterapijo (terapija z vodo), kinezioterapijo (terapija, ki vsebuje gibanje, skupinske vaje, individualna razgibavanja) in druge. Mogoče pri svojem delu najbolj pogrešam hidroterapijo, ki je terapija s pomočjo navadne, termalne ali morske vode. V vodi je zaradi sile vzgona gibanje bistveno lažje, terapija pa vključuje plavanje, vaje v bazenu in različne kopeli za določene dele telesa. To terapijo se v osnovnem zdravstvenem varstvu žal zelo malo ali skoraj nič ne uporablja. Večinoma je prisotna v zdraviliščih, sicer pa tudi na Zavodu za rehabilitacijo, Polikliniki in KC. Fizioterapija je torej celotna terapija, medtem ko je telovadba oz. kinezioterapija le en del.

 

Ali fizioterapevt in pacient lahko vplivata na vrsto fizioterapije?

Vrsto fizioterapije izbere in predpiše zdravnik, je pa obseg le-te povezan s finančnimi omejitvami, ki jih pogojuje zavarovalnica. Dodatna fizioterapija je samoplačniška in jo izvajajo zasebni fizioterapevti in koncesionarji. Sicer fizioterapevti zdravniku lahko predlagamo spremembo terapije ali njeno morebitno podaljšanje, ne moremo pa je sami predpisati oz. spreminjati. Včasih je imel fizioterapevt bolj proste roke pri izbiri najprimernejše terapije. Sicer pa bi morali biti fizioterapevti pred določitvijo terapije seznanjeni s pacientovimi omejitvami, kajti nekdo, ki ima npr. težave s krvnim tlakom, ne sme imeti toplotne terapije. Vse te pomembne informacije prejmemo na delovnem nalogu, ki ga pripravi zdravnik. Pacientu poskušamo kar najbolj pomagati na podlagi svojih izkušenj, se pa mora vse, kar je povezano s terapijo, ujemati z navodili zdravnika.

 

Kakšna je razlika med poškodbo in degenerativnimi spremembami?

Poškodba je akutno stanje, ki nastane zaradi neke mehanične zunanje sile (npr. padca), degenerativna oz. kronična obolenja, ki imajo za posledico npr. bolečine v križu, kolku lahko nastanejo zaradi nepravilne drže, nepravilnega položaja telesa med počitkom ali med delom ter genetskih dejavnikov. Kronična degenerativna obolenja so bolj pogosta pri srednji populaciji po 50. letu in se pojavljajo kot posledica nepravilnih, enoličnih drž (npr. za tekočim trakom), kjer je največ težav s hrbtenico. To so težave, ki nastajajo z leti, vendar bi si jih želeli ljudje na hitro odpraviti. Žal to ni tako preprosto, saj ne moremo pričakovati, da se težave, ki jih »gojimo« leta, v 14 dneh odpravijo s fizioterapijo. Večini se predpisanih vaj ne da izvajati, saj menijo, da se že pri domačih opravilih dovolj razgibajo. Ob tem se ne zavedajo, da so tudi doma prisotni enolični gibi, nepravilna drža, pri čemer so obremenjene ene in iste mišične skupine.

 

Hrbtenico obremenjujemo tako stoje kot sede. Kako je s tem?

Obremenitev hrbtenice je odvisna od načina telesne drže in načina izvajanja delovnih opravil. S križnim delom hrbtenice imajo težave predvsem fizični delavci, ki opravljajo statično, stoječe delo, se več pripogibajo in dvigujejo težka bremena, vratna hrbtenica pa je bolj obremenjena pri tistih, ki veliko sedijo, so npr. več za računalnikom, čeprav ni to več pravilo, saj se ob napačnem sedenju pojavljajo težave tudi s križnim delom hrbtenice. Govorimo večinoma o bolečinskih sindromih, saj okvare nastopijo šele takrat, ko se nekaj spremeni, recimo obraba vretenc. Zavedati se moramo, da so ramenski obroč, mišice vratne hrbtenice, torej več delov telesa, ki se nahaja na določenem področju, povezani in torej npr. v primeru pisarniškega sedečega dela zgolj izvajanje vaj za vratno hrbtenico ne zadostuje. Vključiti je treba tudi vaje za ramenski obroč, vaje za celo hrbtenico, saj so mišice med seboj povezane in tako moramo tudi hrbtenico obravnavati kot celoto. Ob redni telesni vadbi je treba upoštevati tudi navodila za pravilno držo telesa med delom, torej pri sedenju, pripogibanju, dvigovanju predmetov idr., pa naj bo delo sedeče ali pa stoječe. K pravilnemu ravnanju s hrbtenico sodi tudi počitek, ki prekine monotono držo in med katerim opravimo nekaj vaj, s katerimi prekinemo ves čas prisotno mišično napetost. Držo telesa moramo kontrolirati, saj smo drugače preveč časa v nepravilnem in preveč naprej sklonjenem položaju (za pisalno mizo, v avtomobilu, ob kuhinjskih opravilih idr.).

 

Psihična kondicija

Tudi psihična kondicija vpliva na naše fizično zdravje. Mnogim ljudem skupno delo, npr. rekreacijska skupina, pomaga premagovati osebne težave, kar posledično prihrani tudi sredstva za najrazličnejše terapije. V preteklosti so imela nekatera podjetja kratke rekreacijske odmore, v katerih so ljudje med delovnim časom opravili kratek program vaj, kar je pripomoglo k sprostitvi in boljši storilnosti ter manjšemu številu poškodb pri delu, saj so ljudje spremenili monoton telesni položaj, s tem razbili stres in potem lažje in učinkoviteje nadaljevali z delom. Taka vrsta prekinitve dela je zelo dobrodošla, saj posledično pripomore k večji zbranosti in manjšemu številu bolniških staležev. Delovni uspehi niso vedno sad zgolj optimalne fizične aktivnosti, temveč igra levji delež tudi fizična in psihična sproščenost pri delu. Z redno in pravilno telesno vadbo med in po delu lahko dosežemo oboje.

 

Fizioterapijo se uporablja tudi v primeru osteoporoze …

Osteoporoza se pri ženskah večinoma pojavi v obdobju menopavze, redkeje pa prizadene tudi moške. Nastanek bolezni je povezan z delovanjem hormonov, zaradi česar se spremeni kostna masa. V boju proti osteoporozi igra eno vidnejših vlog gibanje, ki ga kombiniramo z ustreznimi metodami zdravljenja, če bolezen že nastopi. Bolniki se lahko pridružijo ustreznim skupinam, ki izvajajo preventivno vadbo za omilitev in preprečitev osteoporoze, sicer pa je (vsaj petkrat tedensko)  priporočena hitra, najmanj polurna hoja, pri kateri se moramo vsaj malo zadihati, kar je zelo učinkovita vadba, ki pripomore k dobremu počutju. Z gibanjem nad osteoporozo!

 

Kako ljudje sploh upoštevajo navodila za zdravo življenje po terapiji?

Zdravje ljudi je v največji meri odvisno od njih samih. Fizioterapevti se lahko še tako trudimo z ozaveščanjem in izobraževanjem ljudi, kar pa je nično, kadar sami zase ne storijo ničesar. Tudi če nam uspe odpraviti ali omiliti neko telesno nadlogo, telo po ponavljajočih slabih fizičnih gibih ponovno zapade v nepravilno lego. Zelo pomembno je, da ljudje uvedejo pravilne spremembe v svoje vsakodnevno življenje, zato jim že med terapijo dajemo napotke, kako naj pravilno opravljajo gospodinjska in druga opravila, svetujemo jim, kakšno obutev naj izberejo, katere telesne aktivnosti so priporočljive, … Hoja in gibanje sta boljša za zdravje kot pa sedenje. Fizioterapevti se zavedamo tudi, da pacientu s pogovorom ob fizioterapiji močno pomagamo, za lažje izvajanje priporočenih vaj pa jih opremimo tudi z navodili, s skicami in z napotki. Sicer pa pacientom svetujemo vključitev v katero od rekreacijskih skupin, saj bodo v skupini bolj motivirani za vadbo.

 

Vadbeni počitki v slovenskih podjetjih in zanimanje ljudi za fizioterapijo na domu?

Kako je danes z vadbenimi počitki v slovenskih podjetjih, nimam informacije, se pa v tujini nekatera podjetja že zavedajo, kako pomembni so ti počitki, zato jih omogočajo. Kar pa se tiče fizioterapije na domu, je ta usluga samoplačniško izvedljiva, na delovni nalog pa žal ni več dosegljiva.

 

Katera vrsta rekreacije, gibanja se priporoča za preventivo pred okvarami in obolenji?

Odlična je zlasti hitra hoja, pri kateri dvignemo srčni utrip, poženemo našo črpalko in predstavlja v večini primerov najoptimalnejšo gibalno prakso. Kot pri vseh ostalih vadbah tudi tukaj velja primeren pristop, ki se prične na začetku s krajšimi razdaljami, katere postopoma podaljšujemo. S to postopnostjo se izognemo bolečim mišicam in sklepom. Dlje ko vadimo, več kondicije imamo … Hoja je primerna praktično za vsakega, medtem ko je tek odsvetovan pri bolečinah v križu, v kolkih, kolenih, saj se ob tej vrsti vadbe sklepe še bolj obremenjuje. Tekli naj bi bolj ali manj zdravi ljudje, ki še nimajo hujših bolečin in težav. Tudi pri teku je treba upoštevati taktiko stopnjevanja, ki pa je odvisna od starosti, telesnih značilnosti itd. Obe vadbi predstavljata tudi psihično sprostitev, saj se v naravi bistveno bolj sprostimo in dobimo več kisika, kar pa težje dosežemo s telovadbo doma. Poleg teh dveh aktivnosti so priporočene še terapevtske vaje, ki jih je treba izvajati po navodilih fizioterapevtov. Preventivna vadba je največja naložba v boju proti nastanku obolenj in okvar. Ponekod je že organizirana preventivna vadba pod vodstvom fizioterapevtov, kar je pomembno, saj fizioterapevt pozna razliko med pravilno in nepravilno vadbo in zna svetovati ob morebitnih težavah, ki pri vadbi nastanejo. Sicer pa priporočam vsem, še posebej pa tistim, ki imajo težave s hrbtenico zaradi fizičnih ali psihičnih naporov (npr. apatičnost zaradi izgube službe, ob življenjskih tragedijah, itd.), da ne pozabijo nase in skrbijo za svoje telo. Za zdravje je treba skrbeti celo življenje in ne samo takrat, ko se pojavijo težave in prvi simptomi bolezni. Naj nas gospodarska ali osebna kriza ne pahne še globlje v žalost in bolezen, ampak glejmo na svet vedro in pozitivno.

 

Mogoče še nekaj besed o tem, kako je z zdravstvenimi težavami fizioterapevtov?

Tudi fizioterapevti opravljamo fizično delo, predvsem pri dvigovanju in razgibavanju nepokretnih in slabo pokretnih oseb. Včasih se je težko držati načel pravilnega gibanja ter čuvamo svoje zdravje, kolikor pač delo dopušča. Poznam precej fizioterapevtov z dolgoletnim stažem, ki imajo težave s hrbtenico zaradi ponavljajočih se in težkih del. Tudi fizioterapevti se srečujemo s povečanim obsegom dela in tako tudi z vse večjimi fizičnimi in psihičnimi obremenitvami. Tako se povečuje tudi izgorevanje na delovnem mestu. Vse to skušamo zmanjševati s čim boljšim prilagajanjem delovnih pripomočkov delovnemu procesu, medsebojnim izmenjevanjem dela, s čimer se izognemo enoličnim gibom. Težko je razmišljati o tem, kako bo fizioterapevt opravljal fizični del svojega poslanstva tudi v 60. ali 65. letu svoje starosti. Sicer pa se fizioterapevt poleg fizičnega napora srečuje tudi s psihičnim naporom, saj je obkrožen z ljudmi, ki imajo težave in o teh tudi govorijo. Torej mora fizioterapevt poskrbeti tudi za lastno psihično in fizično kondicijo, saj bo le tako lahko pomagal drugim.

 

 

Februar, 2010