Kihanje, izcedek iz nosu, rdeče oči so pogosta nadloga, ki v času cvetenja rastlin pestijo številne ljudi. Alergije so pogoste. Za njimi boleha že skoraj četrtina svetovnega prebivalstva. Pogostost alergijskih bolezni je zgodovinsko naraščala skupaj z urbanizacijo in razvojem. V zadnjih 30 letih pa se je pojavnost kar podvojila.

Alergijske bolezni so posledica imunskega odziva proti snovem iz okolja, ki organizmu po navadi niso škodljive. Simptomi in znaki alergije so posledica odziva imunskega sistema na alergen, proti kateremu so se že v preteklosti razvila specifična protitelesa oz. specifični limfociti T, zaradi česar nastane alergijska reakcija. Alergija se kaže z različnimi simptomi: dihalnimi, kožnimi ali gastrointestinalnimi.

Kaj so dihalni alergeni?

Alergeni so večinoma beljakovine, ki sprožijo mehanizme preobčutljivosti. Najpogosteje jih vdihavamo, redkeje uživamo s hrano, pijačo ali zdravili, lahko pa naše telo pride v stik z njimi preko kože. Najpogostejši dihalni alergeni so pelodi rastlin, to so moške zarodne celice rastlin. V zraku se pojavljajo pelodi vetrocvetnih dreves, trav in zeli, medtem ko je pelod žužkocvetnih rastlin pretežak, da bi ga raznašal veter, zato žužkocvetne rastline večinoma niso alergogene. Alergija zaradi peloda je vezana na sezono cvetenja posameznega drevesa. Februarja cveti leska, jelša in vrba, marca breza, aprila trave, maja in junija trpotec, ambrozija in navadni pelin pa poleti in jeseni. Največ bolnikov je preobčutljivih na pelod trav. Med zelmi in pleveli so največkrat vzrok alergije trpotec, navadni pelin in ambrozija.

Druga vrsta dihalnih alergenov so alergeni, ki so v okolju prisotni celo leto. To so alergeni pršice, mačja in pasja dlaka, plesni in ščurki. Pršice živijo v posteljah, blazinah, preprogah, oblazinjenem pohištvu, zavesah. Alergeni so beljakovine, ki se nahajajo v njihovih iztrebkih. Vir alergenov mačke, psa, konja, itn. so dlake, slina in izločki. V druge prostore se prenašajo preko oblačil, v prostoru pa so navzoči še dolgo po odstranitvi živali. Alergen plesni so spore, s katerimi se plesni razmnožujejo. Plesni se nahajajo posvod v človekovem okolju in v naravi. Alergogene spore izločajo predvsem Alternaría, Aspergillus, Cladosporium, Penicillium in Mucor. Rade imajo vlažno in toplo okolje, Cladosporium tudi hladno (v hrani v hladilniku). Nekatere plesni so okrog nas navzoče vse leto, druge pa sezonsko, npr. bolj v vlažnem poletju in jeseni.

Kaj so navzkrižni alergeni?

Verjetno ste že slišali za izraz navzkrižni alergeni oz. dejstvo, da so alergiki, ki so alergični na določene dihalne alergene, lahko alergični še na kakšno vrsto hrane. Zaradi podobnosti strukture alergena lahko protitelesa, ki nastnejo proti določenemu alergenu, reagirajo in povzročijo alergijske simptome tudi ob stiku z drugim alergenom, ki ima podobno beljakovinsko strukturo. Tedaj govorimo o navzkrižnih alergenih in navzkrižni alergiji. Najpogostejša je navzkrižna alergija med pelodom breze ter pečkatim sadjem (jabolko) in surovo zelenjavo. Znani navzkrižni alergeni so še cvetni prah, oljke, lateks, banana, paradižnik, krompir. Tisti, ki so alergični na pršice oz. ščurke, so lahko alergični tudi na mehkužce. Ljudje, ki imajo težave z alergijo na plesen (aspergilus), lahko reagirajo na lateks in gobe.

Kako se kaže alergija na dihalne alergene?

Poznamo različne oblike alergijske bolezni. Najbolj poznan je alergijski rinitis oz. alergijski rinokonjunktivitis, ki ga poljudno imenujemo seneni nahod. Seneni izhaja iz dejstva, da je bila zgodovinsko gledano prva opisana alergija alergija na pelode trav. To je bolezen, ki najpogosteje nastane kot posledica imunskega odziva na vdihani alergen in se kaže z zmanjšano prehodnostjo nosu, nosnim izcedkom, srbečico okrog nosu ter kihanjem. Če so nosnim simptomom pridruženi še očesni simptomi, tj. srbečica okrog oči, solzeče oči s pordelimi veznicami, govorimo o alergijskem rinokonjunktivitisu. V otroškem obdobju je mogoč alergijski rinitis izključno zaradi hranil, kot so jajca in mleko. Alergijski rinitis delimo na intermitentni (povzročajo ga sezonski alergeni ‒ pelodi trav ter dreves) ter perzistentni, ki ga povzročajo alergeni, ki so v okolju prisotni skozi vse leto (mačja in pasja dlaka, pršica, plesni).

Za perzistentni alergijski rinitis je značilno, da bolniki težko dihajo skozi nos, lahko imajo občutek cmoka v žrelu. Zaradi zatekanja sluzi v žrelo imajo pogosto dražeč kašelj ali pa hrkajo. Zaradi kronične otekline nosne sluznice bolniki slabo vohajo. Lahko pa trajni rinitis spremljajo tudi utrujenost, motnje koncentracije in glavoboli. Alergijski rinitis je redko izolirana bolezen. Veliko bolnikov z alergijskim rinitisom ima tudi astmo. Alergijski rinitis je navzoč̌ pri več̌ kot dveh tretjinah ljudi z astmo, hkrati pa ima 40 odstotkov bolnikov z alergijskim rinitisom tudi astmo. Zelo pomembno je, da je alergijski rinitis zdravljen. Zlasti pri slabo vodenem alergijskem rinitisu v otroškem obdobju se pogosteje pridružijo dodatne bolezni, kot so sinuzitis (vnetje obnosnih sinusov), konjunktivitis (vnetje očesne veznice), vnetje srednjega ušesa, faringitis (vnetje žrela), laringitis (vnetje grla), smrčanje in motnje spanja.

Kako preprečujemo in zdravimo alergijski rinitis?

Bistvo je, da se bolniki izogibajo stiku z alergenom. To pomeni, da se v času cvetenja rastlin izogibajo gibanju na prostem. Peloda je v zraku največ v lepem in sončnem vremenu, manj v vetrovnem, najmanj po dežju. Pomembno je tudi zračenje stanovanja v času, ko je peloda v zraku najmanj (ponoči in za krajši čas) ter izogibanje sušenju perila na prostem.

Večinoma izogibanje alergenu ne zadošča, takrat je potrebno zdravljenje z zdravili. Tisti, ki imajo prizadeto samo nosno sluznico, naj nos čistijo s fiziološko raztopino. Ob blagih simptomih se doda antihistaminik v obliki pršila za nos, pri težjih oblikah še kortikosterodno pršilo za nos in sistemski antihistaminik v obliki tablete, predvsem kadar so vnete tudi oči. Ker tablete antihistaminika potrebujejo čas, da začnejo delovati, alergologi priporočajo njihovo jemanje že pred začetkom sezone cvetenja rastline, ki povzroča alergijske težave.  Ljudje si očesne simptome blažijo tako, da izpirajo oči ter uporabljajo kapljice, ki jih kupijo v prosti prodaji v lekarni. Kortikosteroidne tablete so potrebne pri težjih oblikah alergije. Ljudje, ki imajo hudo obliko alergijskega rinokonjunktivitisa (težo bolezni ocenjujemo glede na njen vpliv na kakovost življenja ‒ blag rinitis ne moti vsakodnevnih dejavnosti, dela v službi in spanja, težak rinitis pa te dejavnosti močno ovira) in pri katerih so vse druge oblike zdravljenja izčrpane, so kandidati za imunoterapijo.

Zanimivosti:

Izpostavljenost alergenom v zgodnjem otroštvu lahko povzroči razvoj alergije kasneje v življenju. To velja predvsem za otroke staršev, ki imajo alergijo. Torej visoka koncentracija alergenov (npr. pršice) v bivalnem okolju takega dojenčka poveča verjetnost za razvoj alergije na ta alergen v kasnejšem obdobju.

Specifična imunoterapija je namenjana bolnikom z najtežjo obliko alergijske bolezni, pri katerih so vse druge oblike zdravljenja hude alergijske bolezni izčrpane. Imunoterapijo se izvaja s podkožnimi injekcijami, podjezičnimi kapljicami ali s tabletami alergena. Namen je zmanjšati občutljivost bolnika za alergen, s katerim se imunoterapija izvaja.