Lasje so nekaj, na kar je marsikatera ženska ponosna. V današnjih časih pa jim vse več pozornosti namenjajo tudi moški. Precej nas prizadene, če jih napade prhljaj ali pa začno celo izpadati. O težavah s prhljajem in z izpadanjem las ter njihovem odpravljanju smo se pogovarjali z asist. Svetlano Ponorac, dr. med., s Katedre za dermatovenerologijo ljubljanske Medicinske fakultete.

Avtorica: Alja Možej

Kako prepoznamo prhljaj in ali je prhljaj bolezensko stanje?

Prhljaj prepoznamo po drobnem belkastem luščenju lasišča. V blagi obliki gre za fiziološko stanje ter odraz pospešenega luščenja zgornje plasti kože. Zelo pogosto se pojavlja v povezavi s seboroičnim dermatitisom, ki se od prhljaja razlikuje po tem, da lahko na lasišču poleg lusk opazimo tudi rdečino, kar kaže, da se v lasišču odvija tudi vnetni proces. Bolniki to zaznajo s srbežem lasišča, ki je pri seboroičnem dermatitisu zelo moteč, pri prhljaju pa običajno odsoten ali zelo blag.

Zakaj sploh pride do težav s prhljajem?

Na nastanek prhljaja vpliva več dejavnikov, ki se med seboj prepletajo. Pomembno vlogo ima lipofilna kožna kvasovka (Malassezia spp.), ki je sicer normalni prebivalec površine kože. Pri posameznikih z dedno konstitucijo kože, nagnjene k seboreji (tj. k povečanemu izločanju loja), se ta kvasovka dodatno namnoži in posledično spremeni normalno razmerje mikrobne flore lasišča. Pri seboroičnem dermatitisu se ob tem pojavi tudi vnetni odziv. Pospešeno je tudi potovanje kožnih celic iz spodnje – bazalne plasti, kjer se kožne celice množijo, do vrhnje – rožene plasti, tam pa se odmrle kožne celice odluščijo. Normalno ta cikel potovanja celic traja približno mesec dni. Pri prhljaju naj bi bil ta čas skrajšan na 13–15 dni, pri seboroičnem dermatitisu pa celo na 9–10 dni.

Koga prhljaj najpogosteje prizadene?

Prhljaj najpogosteje prizadene ljudi med 20. in 50. letom. Enako pogost je tako pri moških kot pri ženskah, se pa pri moških prhljaju pogosteje pridruži še seboroični dermatitis. Prvič se prhljaj prične pojavljati v času pubertete, ko se pod vplivom spolnih hormonov poveča izločanje loja iz žlez lojnic.

Kako pa je s prhljajem pri otrocih?

Aktivnost žlez je pod vplivom materinih spolnih hormonov v prvih treh mesecih življenja povečana, zato pri dojenčkih v tej starosti pogosto opazimo rumenkasto-belkaste luske na lasišču oz. »temenca«. Gre za seboroični dermatitis dojenčkov, ki se lahko hkrati pojavi tudi drugje na koži, predvsem v predelu pregibov in pod pleničko. Pri otrocih od 2. do 10. leta in pri starostnikih pa je aktivnost žlez lojnic zmanjšana, zato je tudi pojavnost prhljaja in seboroičnega dermatitisa pri njih manjša.

Kako zdravimo prhljaj?

Pri zdravljenju prhljaja se svetuje kombinirano zdravljenje z uporabo pripravkov, ki imajo protiglivični, keratolitični in protivnetni učinek. Svetujemo uporabo šamponov, ki delujejo na kožno plesen in vsebujejo selenov sulfid, cinkov pirition, ciklopiroks ali ketokonazol. Z izjemo ketokonazola, ki ga lahko uporabljajo otroci, starejši od 12 let, so omenjeni šamponi primerni od drugega leta starosti dalje. Šamponom so lahko dodani tudi keratolitiki (npr. salicilna kislina), ki spodbujajo odstranjevanje lusk in odmrlih celic kože. V primeru seboroičnega dermatitisa se svetuje tudi občasna uporaba lokalnih kortikosteroidnih losjonov, ki delujejo protivnetno. Z omenjeno terapijo v večini primerov dosežemo izboljšanje stanja, ki pa se zelo pogosto ponovi, zato je tudi naprej potrebna vzdrževalna terapija.

Kdaj moramo zaradi prhljaja obiskati zdravnika?

Danes je v lekarnah in prodajalnah v prosti prodaji na voljo večina od omenjenih šamponov, ki zadovoljivo umirijo stanje. Obisk zdravnika je potreben pri težji obliki prhljaja ali v primeru, da se stanje kljub terapiji ne izboljša, se pojavi občutljivo lasišče, izpadanje las, zlepljanje las z luskami ali žarišča drugje na koži. Luščenje lasišča je namreč lahko znak tudi številnih drugih kožnih bolezni, pri katerih je obisk strokovnjaka nepogrešljiv za postavitev prave diagnoze in izbiro ustreznega zdravljenja.

Izpadanje las je lahko del običajnega faznega cikla rasti las. Kdaj izpadanje las preraste v bolezensko stanje?

Normalno imamo v lasišču približno 100.00 lasnih foliklov, ki so tekom življenja podvrženi cikličnemu menjavanju njihove presnovne dejavnosti. Ta proces, ki ga imenujemo lasni cikel, je sestavljen iz štirih faz: faze rasti (anagena faza), prehodne faze (katagena faza), faze mirovanja (telogena faza) in faze izpadanja (eksogena faza). V zdravem lasišču se približno 90 % lasnih foliklov nahaja v fazi rasti, ki je najdaljša faza in traja 2–8 let. Le 10 % lasnih foliklov je v telogeni fazi, ki traja približno 3–4 mesece in v kateri lasni folikel miruje in na koncu tudi izpade. Normalno na dan izpade od 50 do 100 las.

Trajanje faz lasnega cikla je odvisno od starosti posameznika (npr. pri mladih in otrocih je večji delež las v fazi rasti), razlike pa so tudi znotraj posameznih regij lasišča. Ker so v različnih regijah lasišča lasni folikli hkrati prisotni v različnih fazah, običajno izpadanja las ne zaznamo in je gostota lasišča ves čas vzdrževana. Ob bolezenskih stanjih (npr. telogeni efluvij) pa se v nekem trenutku zgodi premik kazalca iz faze rasti v fazo mirovanja oz. izpadanja istočasno pri večjem deležu lasnih foliklov. Klinično to zaznamo s povečanim izpadanjem las.

Kdaj je zaradi izpadanja las treba obiskati zdravnika?

Izpadanje las (alopecija) je zelo nespecifičen znak in se lahko pojavlja pri različnih boleznih lasišča, lahko pa je tudi odraz sistemskega dogajanja. Za postavitev pravilne diagnoze in uvedbo ustreznega zdravljenja sta zato potrebna natančen pogovor in klinični pregled s strani zdravnika oz. specialista dermatovenerologa.

Osnovni korak je opredelitev vrste izpadanja las: akutno ali kronično, difuzno ali lokalizirano, bragotinsko ali nebrazgotinsko. Pri tem si pomagamo tudi z različnimi kliničnimi testi (npr. test vlečenja las oz. »pull test«) ali uporabo dermatoskopa, pri katerem lahko s pomočjo 10–20-kratne povečave zaznamo pomembne bolezenske spremembe lasišča in lasnega mešička. Redkeje se poslužujemo trihograma lasišča, kjer pod svetlobnim mikroskopom pregledamo vzorec približno dvajsetih las, ki smo jih pred tem izpulili s posebej prirejenimi prijemalkami. Z metodo lahko ocenjujemo, v kateri fazi lasnega cikla se las nahaja, in morebitne strukturne anomalije lasnega mešička ter lasnega stebla. Občasno sta za potrditev diagnoze (predvsem pri brazgotinskih alopecijah) potrebni kirurška biopsija lasišča in histopatološka preiskava. Naslednji korak obravnave je opredelitev možnih vzrokov ali sprožiteljev alopecije.

Kateri pa so najpogostejši vzroki izpadanja las?

Zelo pogost vzrok difuznega izpadanja las, predvsem pri ženskah po porodu ter pri ženskah v srednjih letih in v menopavzi, je telogeni efluvij, ki se kaže kot difuzno razredčeno lasišče. Pri večini bolnikov se izpadanje las začne akutno in v povezavi s sprožilnim dejavnikom, ki je za organizem predstavljal pomemben stres. To so npr. hormonske spremembe (hipotiroidizem, hipertiroidizem, nosečnost), pomanjkanje esencialnih mineralov (železa, cinka), okužba s povišano telesno teperaturo, večji operativni poseg, poslabšanje sistemske bolezni pa tudi nekatera zdravila. Izpadanje las se pri telogenem efluviju pojavi z zamikom – približno tri mesece po dogodku, ki ga je bolnik pogosto že pozabil in se ga spomni šele po natančnem premisleku.

Pri nekaterih bolnikih pa vzroka ne odkrijemo in lahko bolezen preide tudi v kronično obliko. V populaciji je zelo pogosta tudi androgena alopecija, ki je posledica povečane občutljivosti receptorjev lasnih mešičkov na moške spolne hormone (androgene), kar vodi v miniaturizacijo lasnih foliklov. Lasje potanejo tanjši in lasišče se prične redčiti po različnem vzorcu pri moških in ženskah. Pri moških to prepoznamo kot »moško plešavost«, ki se začne s pomikom sprednje lasne črte nazaj v predelu obeh senc in nadaljuje s pojavom pleše na temenu glave. Pri ženskah pa je redčenje lasišča najprej opazno na temenu glave.

Ali lahko izpadanje las pozdravimo in kako?

Zdravljenje alopecije je odvisno od diagnoze in osnovnega bolezenskega procesa. Pri nekaterih boleznih, npr. telogeni efluvij, bolezen večinoma izzveni sama od sebe in lasje spontano zrastejo nazaj v 6–12 mesecih. Pri androgeni alopeciji pa za spodbuditev rasti las in zaustavitev bolezenskega procesa svetujemo zdravila, ki spodbujajo prekrvavitev lasnih mešičkov (topikalni minoksidil) in zdravila, ki delujejo anti-androgeno (npr. finasterid, peroralni kontraceptivi, spironolakton). Pri težjih oblikah prihaja v poštev tudi kiruško presajanje lasnih folikov. Pri brazgotinskih alopecijah (npr. lichen planopilaris, folliculitis decalvans …) zaradi brazgotinskih sprememb in okvarjenih lasnih mešičkov ponovne rasti las na prizadetih mestih ni mogoče pričakovati in je zdravljenje potrebno predvsem za zaustavitev napredovanja bolezni.

Zlasti dekleta si lase pogosto barvamo, belimo, uporabljamo likalnik za lase … Kako na bolezni lasišča vpliva kozmetična obdelava las?

Različni kemični, mehanski in termični postopki, ki se uporabljajo pri kozmetični obdelavi las, poškodujejo predvsem celice lasne kutikule, ki obdajajo lasno steblo in ščitijo las pred zunanjimi dejavniki. Poškodbe kutikule so zaznavne z vrstičnim elektronskim mikroskopom: spremeni se nekoč gladka površina, ki tako postane razbrazdana, pojavijo se številne vdolbinice in špranje med celicami, kutikula lahko tudi odstopi od ostalega dela lasnega stebla. Takšni lasje so videti brez sijaja, lomljivi in so na otip hrapavi. Kemične okvare pogosto povzročajo barve za lase, prelivi, alkalni šamponi, preparati za kodranje las in drugi kozmetični pripomočki. UV-sevanje, ki so mu lasje močno izpostavljeni predvsem v poletnem času, pogosto sušenje las na visokih temperaturah ter uporaba likalnika za lase so prav tako zelo pomemben vzrok poškodbe las.

ABC

A Prhljaj najpogosteje prizadene ljudi med 20. in 50. letom.

B Luščenje lasišča je lahko tudi znak številnih drugih kožnih bolezni.

C Zdravljenje izpadanja las je odvisno od vzroka oz. osnovnega bolezenskega procesa.