Iščite po prispevkih
Avtorica: Katja Štucin
Fruktoza je monosaharidna molekula oziroma enostavni sladkor, ki je naravno prisotna v različnih živilih in ena izmed dveh molekul sladkorja v saharozi ali namiznem sladkorju. Živila z visoko vsebnostjo fruktoze so nekatere vrste sadja, še posebej jabolka, hruške, lubenice, mango, pa tudi zelenjave, zlasti artičoke, beluši, brokoli, por, gobe, okra, čebula, grah, rdeča paprika, šalotka in izdelki iz paradižnika. Visoka vsebnost fruktoze je tudi v medu, suhem sadju, nekaterih brezalkoholnih pijačah in v mnogih predelanih živilih, ki vsebujejo dodane sladkorje. Malabsorpcija fruktoze oziroma fruktozna intoleranca ni bolezen in je ne gre enačiti s presnovno boleznijo dedno fruktozno intoleranco, ki pa je bolezen in privede do jetrne odpovedi po uživanju fruktoze.
Do fruktozne intolerance oziroma malabsorpcije fruktoze pride, če posameznik zaradi genske predispozicije ne proizvaja dovolj beljakovinskega prenašalca, ki je odgovoren za prenos fruktoze iz svetline črevesa v črevesne celice – enterocite. »Sicer je absorpcija fruktoze omejena pri prav vsakem človeku – naše črevesje lahko normalno absorbira le okoli 25 do 50 gramov fruktoze na obrok, zato lahko večje količine naenkrat zaužitega sadja privedejo do prebavnih težav tudi pri ljudeh, ki nimajo malabsorpcije fruktoze,« pojasnjuje Nina Zupanič, mag. mol. bio., z Inštituta za nutricionistiko. Fruktoza, ki se v tankem črevesju ne uspe absorbirati, potuje v debelo črevo, kjer jo kot substrat za fermentacijo uporabijo črevesne bakterije oziroma mikrobiota. Pri tem nastajajo plini, kratko-verižne maščobne kisline in organske kisline. To lahko povzroči simptome, kot so bolečine v trebuhu, prekomerne pline in napihnjenost, zlasti pri bolnikih z visceralno preobčutljivostjo.
Fruktozna intoleranca oziroma malabsorbcija fruktoze se po besedah Nine Zupanič ugotavlja z vodikovim dihalnim testom, ki pri bolniku v izdihanem zraku pokaže povišane koncentracije vodika. »O zanesljivosti rezultatov vodikovega dihalnega testa si znanstveniki in medicinska struja še niso enotni.« Največkrat pomaga že samo to, da s pomočjo prehranskega dnevnika ugotovimo, katera hrana nam povzroča težave in jo v prihodnje omejimo ali uživamo v manjših količinah.
Poraja se vprašanje, ali se mora posameznik, v primeru, da ima fruktozno intoleranco, v celoti izogibati sadju. Vemo, da sta sadje in zelenjava sicer izjemno koristna, saj sta pomemben vir vitaminov, mineralov, antioksidantov in drugih koristnih snovi. Strokovnjaki poudarjajo, da je vsakega posameznika treba obravnavati individualno. Zdravljenje poteka tako, da se posameznikom večinoma predpiše dieto s približno petimi grami fruktoze na dan približno dva tedna. Ko se posameznikom občutno zmanjšajo simptomi intolerance, do česar pride običajno v dveh do šestih tednih, se jih spodbuja, da začnejo »fazo ponovnega uvajanja«, kjer ponovno vzpostavijo majhne količine živil, ki vsebujejo fruktozo. Ljudje z intoleranco praviloma prenašajo od 10 do 15 gramov fruktoze na dan.
Prepoznavanje in odstranjevanje problematičnih živil iz prehrane posameznika, ki je intoleranten, je najlažji način za preprečevanje težav in ohranjanje kakovosti življenja takšnega posameznika. Torej se posamezniku, ki je intoleranten, ni treba v celoti izogibati sadju, saj po besedah asist. dr. Jerneja Breclja, dr. med., lahko uživajo sadje z nižjo vsebnostjo fruktoze.
Vemo, da sta sadje in zelenjava pomemben vir vitaminov in mineralov, zato se poraja še eno vprašanje, in sicer, ali mora posameznik s fruktozno intoleranco uživati kakšna prehranska dopolnila. Po besedah Jerneja Breclja ni potrebno. »Odgovor je ponovno preprost. Ne, ker lahko – kot rečeno – uživajo sadje z nižjo vsebnostjo fruktoze,« pojasni. Dodaja pa, da tovrstna intoleranca traja vse življenje in da ne gre za bolezen. »Praviloma traja vse življenje, kadar je prirojeno manjše število prenašalcev za fruktozo, se pa prag vnosa fruktoze za pojav težav s starostjo zviša, saj se poveča absorpcijska površina.«
Prehrana z omejenim vnosom fruktoze je torej učinkovit ukrep za to vrsto intolerance, vendar so potrebne dodatne študije za preučitev dolgoročne učinkovitosti in upoštevanja takšne prehrane. Ker je fruktozna malabsorbcija predvidoma dokaj pogosta, saj je po nekaterih podatkih prisotna kar pri 30 % prebivalcev zahodnih držav, lahko v prihodnje bržkone pričakujemo več ugotovitev strokovnjakov, bolj jasno sliko in še izboljšanje kakovosti življenja tovrstnih bolnikov. Sicer v Sloveniji natančnih podatkov o številu oseb z malabsorpcijo fruktoze nimamo. To potrjuje tudi Jernej Brecelj, ki izpostavlja: »Število oseb z malabsorpcijo fruktoze je nižje kot tistih z laktozno intoleranco, nimamo pa natančnih podatkov.«
A Živila z visoko vsebnostjo fruktoze so nekatere vrste sadja, zelenjave, med, nekatere brezalkoholne pijače in mnoga predelana živila, ki vsebujejo dodane sladkorje.
B Fruktozno intoleranco oziroma malabsorpcijo fruktoze ugotavlja zdravnik na več načinov.
C Malabsorbcija fruktoze traja vse življenje in pravzaprav ni bolezen, kot je to dedna fruktozna intoleranca.