Včasih lahko že smejanje, kihanje ali pa prenašanje težjih bremen zaradi povečanega pritiska v trebušni votlini sproži nenadzorovano uhajanje urina, kar poznamo pod imenom stresna inkontinenca. Vzroki zanjo se lahko skrivajo v dednih dejavnikih, hormonskih spremembah, kot je na primer menopavza, težkem fizičnem delu, pri ženskah pa je povezana tudi s številom porodov.

Avtor: Alja Gogala

Kadar do uhajanje urina pride, ko je človek začutil močno potrebo po uriniranju, govorimo o urgentni inkontinenci. Seveda pa se pri posameznikih lahko pojavi tudi mešana oblika. Inkontinenca je zagotovo neprijetna, tudi s psihološkega vidika, saj včasih osebe, ki zanjo trpijo, prikrajša za socialne stike in potisne v osamo. Zahvaljujoč strokovnjakom, ki na bolezen pogosto opozarjajo, inkontinenca danes ni več takšen tabu, kot je bil nekoč. Mi smo se pogovarjali s Primožem Tršinarjem, dr. med., specialistom urologije, ki je spregovoril o zdravljenju in preprečevanju inkontinence.

Koliko žensk danes po vaši oceni trpi zaradi inkontinence in v kateri starostni skupini se ta najpogosteje pojavlja?

Za inkontinenco blage do hude stopnje po mojih ugotovitvah trpi slaba polovica ženske populacije, od tega jih približno deset odstotkov trpi za težjo obliko. Za inkontinenco najpogosteje zbolevajo ženske v srednjih letih, ki so rodile in imajo prekomerno telesno težo. Eno tretjino bolnic pa predstavljajo ženske, ki so mlajše od petinštirideset let.

Se vam zdi, da je inkontinenca danes še vedno tabu in le malo žensk zaradi težave obišče specialista?

Inkontinenca je vedno manjši tabu med ženskami, ki se zaradi te težave vse pogosteje odločajo za obisk specialistov urologije in ginekologije.

Kdaj inkontinenca potrebuje resno specialistično obravnavo in kakšni so znaki?

Inkontinenca zahteva resno specialistično zahteva, ko splošni ukrepi blagega uhajanja ne zadostujejo ali pa je inkontinenca zelo izražena in moteča v vsakdanjem življenju.

Ali inkontinenco povezujemo tudi s katero drugo zdravstveno težavo oziroma stanjem?

Inkontinenca urina je lahko povezana s patološkim dogajanjem v sečnem mehurju ali sečnici, na primer z vnetji, s tumorji, tujki, konkrementi ali celo prolapsom rodil.

Kako jo zdravite v primeru blažjih ali težjih oblik?

Blažje oblike stresne inkontinence zdravimo z vajami za krepitev mišic medeničnega dna, kot so na primer Keglove vaje, ali pa z elektrostimulacijo, pa tudi z zmanjšanjem telesne mase, odpravljanjem anatomij s kirurškimi posegi ter preprečevanjem vnetij. V primeru hujših oblik inkontinence je primerna operativna terapija. Urgentno inkontinenco pa seveda zdravimo z zdravili.

Ali lahko inkontinenco preprečimo in na kakšen način?

Inkontinenco lahko včasih tudi preprečimo in zdravimo. Priporočljive so predvsem vaje za utrjevanje mišic medeničnega dna. Če je inkontinenca posledica pogostih vnetij, jih je seveda treba zdraviti. V primeru inkontinence je zelo pomembna tudi dobra urejenost sladkorne bolezni. Treba je vzdrževati tudi ustrezno telesno težo in fizično kondicijo. Če je telesna teža prevelika, se namreč poveča pritisk na medenico in inkontinenca se lahko poslabša. Inkontinenco lahko poslabšajo tudi nekatere vrste hrane in pijače, predvsem uživanje alkohola, kave in pravega čaja. Priporočljivo je, da v večernih urah dve do tri ure pred spanjem ne pijemo veliko tekočine. S tem namreč preprečimo prepogosto uriniranje ponoči.

Inkontinenco lahko preprečimo predvsem s pravilno in zavestno vadbo, kateri se ženske pogosto posvetijo šele takrat, ko se težave že pojavijo. Strokovnjaki opozarjajo, da je aktivna, predvsem pa pravilna vadba in zavestno izvajanje vaj pod vodstvom izkušenega učitelja ključna pri preprečevanju in blažitvi težav, ki jih povzroča inkontinenca. O vadbi, ki nam pomaga ohraniti vitalno medenično dno, smo se pogovarjali s Céline Louis, učiteljico pilatesa in joge ter certificirano somatsko gibalno pedagoginjo.

Kakšna oblika vadbe je primerna za ženske, ki se soočajo z inkontinenco?

Za ženske, ki trpijo zaradi inkontinence, je priporočljivo izvajanje aktivnosti, ki ne povečujejo pritiska znotraj trebušne votline. Priporočljivo je predvsem pravilno izvajanje pilatesa, s prilagoditvami pri vajah, ki vključujejo upogibanje hrbtenice oziroma trupa, izvajanje nekaterih jogijskih položajev oziroma asan, plavanje ter hoja. Seveda je priporočljivo tudi učenje pravilne aktivacije mišic medeničnega dna.

Na kaj morajo biti ženske, ki se soočajo z inkontinenco, ob opravljanju vsakodnevnih aktivnosti še posebej pozorne?

Ženske, ki se soočajo z inkontinenco, morajo biti pozorne predvsem na telesno držo. Pomembno je, da se, če je le mogoče, izogibajo sključeni drži naprej, na primer kadar uporabljajo računalnik oziroma sedijo na stolu ali kavču in raje sedijo na vrhu sednih kosti, tako da bodo ohranile naravne krivine hrbtenice. Izogibajo naj se tudi dvigovanju težkih bremen oziroma naj pred naporom aktivirajo mišice medeničnega dna. Prav tako je pomembno, da ženske z inkontinenco urinirajo, preden se mehur napolni, vendar ne prepogosto, ter pred vsako vadbo.

Ali lahko s pravilno vadbo preprečimo inkontinenco?

Zagotovo lahko s pravilno aktivacijo mišic pomagamo mišicam medeničnega dna, da najdejo optimalen tonus in s tem zmanjšamo potencialno tveganje za pojav inkontinence. Mnogo žensk se danes še vedno ne zaveda oziroma pozna ta predel telesa in nekaterim še vedno predstavlja tabu. Posledično tudi ne poznajo pristopov, s katerimi bi si lahko pomagale oziroma preprečile težave na področju medeničnega dna. Velikokrat se zgodi, da se težave pojavijo in ženske šele takrat poiščejo pomoč oziroma se zatečejo k strokovnjakom, ki jim bo lahko pomagal. Vendar se moramo zavedati, da je vitalno medenično dno, ki je pri ženskah izjemnega pomena, naša lastna odgovornost, za katerega lahko skrbimo z različnimi oblikami vadb oziroma aktivnostmi, ki bodo pomagale to področje telesa ohraniti zdravo in vitalno. Seveda mora vadba potekati pod vodstvom dobrega in kvalificiranega učitelja oziroma mentorja.

Katere oblike športa oziroma vadbe lahko oslabijo mišice medeničnega dna in s tem stanje inkontinence še poslabšajo?

Mišice medeničnega dna in s tem tudi inkontinenco lahko poslabšajo aktivnosti oziroma vaje, ki povečajo pritisk znotraj trebušne votline. Mednje sodijo na primer klasični trebušnjaki ali pa dvigovanje uteži, to so zagotovo vaje, ki se jih moramo v primeru inkontinence ali pa oslabljenih mišic medeničnega dna zagotovo izogibati. Prav tako niso priporočljive intenzivne aktivnosti, kot je tek in skakanje, pri katerih so mišice podvržene ponavljajočemu stresu.

Kakšne oblike vadbe so za ženske nujne, da ohranijo vitalno medenično dno in kdaj morajo z njimi začeti?

Najprej se morajo naučiti občutenja mišic medeničnega dna ter nato še njihove aktivacije na pravilen način. V programu izvajamo vaje, ki so oblikovane z namenom, da prebudimo občutenje medeničnega dna, ter vaje, pri katerih delamo na krčenju in sprostitvi mišic v različnih položajih in v gibanju. Seveda je priporočljivo, da z vadbo pričnemo preventivno oziroma takoj, ko se pojavijo težave. Opažam, da številne ženske ne ukrepajo, ko zaznajo težavo, misleč, da bo ta izginila sama od sebe. Seveda je to dolgoročno zelo škodljivo, saj bo majhna težava, ki jo zanemarimo, sčasoma oziroma v obdobju menopavze, postala veliko večja težava.

Kaj pa Keglove vaje in prekinitev curka med uriniranjem, ki se običajno priporoča za ohranjanje vitalnih mišic medeničnega dna? Nam te vaje res lahko pomagajo?

S pomočjo medicinskih raziskav je bilo dokazano, da prekinitev curka med uriniranjem lahko dolgoročno povzroči nepravilnosti v delovanju mehurja. Naši možgani v tem primeru niso sposobni zaznati, ali je mehur poln oziroma prazen, s prekinitvijo curka med uriniranjem jim namreč sporočamo, da je ta že izpraznjen. Zaradi te vaje lahko praznjenje mehurja sčasoma postane težavno, pojavijo pa se lahko tudi okužbe sečil. Izvajanje Keglovih vaj je bolje kot nič, vendar pa te vaje nikakor ne predstavljajo uravnoteženega načina aktivacije medeničnega dna, saj dajejo prevelik poudarek utrjevanju. Zavedati se moramo, da zdravo medenično dno nikakor ni »trdno kot skala«, ampak je prilagodljivo.