V resnici so spolno prenosljive bolezni kot vse druge, le da se prenašajo s spolnimi odnosi. Nekatere so bolj nalezljive kot druge, za njimi pa lahko zboli čisto vsak (ne glede na spol, starost, stan, etično pripadnost ali stanje na bančnem računu), ki ima nezaščiten spolni odnos. Številne spolno prenosljive bolezni zahtevajo zdravljenje, v nasprotnem primeru namreč lahko pride do dodatnih zapletov.
Zelo pomembno je, da vsak, ki odkrije ali izve, da ima spolno prenosljivo bolezen, pove partnerju, da bo potem tudi ta poiskal ustrezno zdravniško pomoč. Kdor sumi, da ima spolno prenosljivo bolezen, mora nemudoma obiskati zdravnika, ki se bo po pregledu odločil predpisati ustrezen način zdravljenja. Možnost okužbe s spolno prenosljivimi boleznimi zmanjšamo tako, da poskrbimo za varno spolnost.
V nadaljevanju vas čaka opis najpogostejših spolno prenosljivih bolezni.
Klamidijske okužbe povzroča bakterijam podobna klica Chlamydia trachomatis. Klamidijske okužbe se pojavljajo pri moških in ženskah, prenašajo pa se predvsem z vaginalnim spolnim odnosom, redkeje z analnim ali oralnim. Četrtina okuženih moških in kar tri četrtine okuženih žensk ne kaže nikakršnih simptomov, kadar pa so slednji prisotni, gre za izcedek ali pekočo bolečino pri odvajanju seča.
Chlamydia trachomatis je glavna povzročiteljica mukopurulentnega uretritisa (MPC) pri ženskah in negonokoknega uretritisa pri moških. Kot smo že omenili, veliko žensk nima ne MPC ne katerega od njegovih simptomov.
Za ugotavljanje okužbe s klamidijo zdravniki testirajo bris tkiva, ki ga vzamejo iz vagine ali penisa.
Gre za družino virusov, ki lahko okužijo kožo in sluznice – usta, žrelo, maternični vrat, zadnjično odprtino. Nekateri tipi HPV se prenašajo s spolnimi stiki, tipe virusov pa delimo na visoko in nizko rizične, glede na to, katere vrste težav povzročajo.
Okužba z virusom HPV običajno ni znana, saj poteka brez kliničnih znakov. Rak materničnega vratu v 99 % primerov nastane kot posledica nezdravljene okužbe z visoko rizičnim tipom HPV.
Okužbe HPV se prenašajo s stikom z okuženo kožo. V svojem življenju se z virusom HPV okuži več kot 8 od 10 ljudi. V večini primerov virus ne povzroča težav, saj imunski sistem okužbo odpravi sam.
Verjetnost okužbe lahko zmanjšamo z uporabo kondoma, a ker ta področja spolovil ne pokriva v celoti, možnost okužbe še vedno obstaja.
Okužba z nekaterimi visoko rizičnimi tipi HPV povzroči rast nenormalnega tkiva in celične spremembe, ki lahko, če jih ne zdravimo, vodijo do razvoja raka materničnega vratu. Okužba z drugimi tipi HPV pa lahko povzroči genitalne in kožne bradavice, raka zadnjika, raka penisa, raka vratu in glave, papilomske tumorje glasilk in žrela.
Pri nas od šolskega leta 2009/2010 dalje obstaja neobvezno brezplačno cepljenje proti HPV za deklice, stare od 11 do 12 let. Cepljenje je deklicam ponujeno na sistematskem pregledu v 6. razredu osnovne šole.
Genitalni herpes povzročata virusa iz družine herpes simpleks 1 in 2. Ko se človek okuži z virusom, ta virus v telesu ostane vse življenje, vendar je lahko večino časa ali celo vedno neaktiven, tako da nekateri okuženi sploh nikoli nimajo nobenih simptomov.
Genitalni herpes je zelo hitro nalezljiv, do okužbe pa navadno pride med spolnim stikom s partnerjem, ki ima herpetične mehurčke na spolovilih, čeprav lahko virus prenese tudi oseba, ki ne kaže opaznih znakov okužbe. Včasih se s herpesom lahko okužimo tudi med oralnim spolnim odnosom – če ima tisti, ki ga opravlja, herpes v predelu ust, okužba pa se lahko prenese tudi z uporabo okuženih spolnih pripomočkov (na primer vibratorjev).
Bolniki, ki doživijo simptome herpesa, tri do šest dni po okužbi najprej občutijo draženje ali pekoč občutek v predelu spolovila. Nato se po spolnem udu oziroma vulvi pojavijo drobni mehurčki, ki se razpočijo in za sabo pustijo pekoče razjede. Razjede se zacelijo v obdobju od 10 do 21 dni. Prvi izbruh herpesa pogosto spremljajo povišana telesna temperatura, glavobol in bolečine v mišicah. Bolnike lahko peče ob mokrenju, pri ženskah se lahko pojavi tudi izcedek.
Genitalnega herpesa ni mogoče ozdraviti, saj virusa ne moremo odpraviti iz telesa. Bolečine zelo učinkovito ublažijo protivirusna zdravila, posledice izbruha pa je mogoče ublažiti še na naslednje načine:
Gonoreja je ena najpogostejših spolno prenosljivih bolezni. Povzroča jo bakterija Neisseria gonorrhoeae. Okužba z gonorejo prizadene več moških kot žensk, najbolj razširjena pa je med najstniki in mladimi odraslimi, še posebej tistimi, ki imajo veliko spolnih partnerjev.
Gonoreja se navadno širi z analnimi, vaginalnimi ali oralnimi spolnimi odnosi. Simptomi gonoreje se razvijejo dva dni do dva tedna po okužbi. Moški okužbo opazijo kot pekoč občutek med mokrenjem, pozneje tudi kot mlečen izcedek iz sečnice, ki postaja gostejši. Približno 10 odstotkov moških in kar 50 odstotkov žensk nima nobenih simptomov.
Če gonoreje ne zdravimo, se lahko razširi na prostato in obmodek ter povzroči vnetje. Čeprav redko, lahko vnetje pri moškem povzroči neplodnost.
Pri ženskah so simptomi naslednji: pekoč občutek med mokrenjem, boleč spolni odnos in bolečine v medenici. Naj poudarimo, da polovica žensk, okuženih z gonorejo, sploh nima simptomov ali pa so ti tako blagi, da se ženska zanje sploh ne zmeni. Simptomi so pogosto tako neznačilni, da jih je mogoče zamenjati z drugimi okužbami, na primer z vnetjem mehurja. Nezdravljena gonoreja lahko tudi pri ženskah povzroči neplodnost.
Prvo veliko epidemijo sifilisa so v Evropi zabeležili ob koncu 15. stoletja. V 16. stoletju so ugotovili, da mazilo z živim srebrom olajša simptome, vendar ne brez nevarnosti, saj je živo srebro strupeno in ima številne neželene učinke. Pogostost sifilisa so zmanjšali šele z uporabo penicilina.
Sifilis je bil nekoč zelo razširjena in strah zbujajoča bolezen. Čeprav se danes pojavlja veliko redkeje, pa je še vedno zelo resna. Primarni in sekundarni sifilis sta zelo kužna in se širita z večino spolnih stikov z okuženim, tudi z oralnim spolnim odnosom in s poljubljanjem.
Sifilis sicer povzroča bakterija Treponema pallidum. Brez zdravljenja bakterija za vedno ostane v telesu in povzroči bolezen, ki poteka v treh stopnjah. Primarni sifilis se pojavi od 10 do 90 dni po okužbi in se kaže kot razjeda na mestu stika, ki se zaceli v približno 10 tednih. Simptomi sekundarnega sifilisa, ki se pojavi v naslednjih tednih, so izpuščaj na koži, glavobol, vnetje žrela, povečane bezgavke, povišana telesna temperatura, izpadanje las in bradavicam podobni izrastki na vlažnih predelih okrog spolovil in zadnjika. Ti simptomi izginejo v nekaj tednih, nato pa bolezen preide v latentno fazo.
Nekaj let po okužbi se pri nezdravljenih ljudeh pojavi terciarna faza, ki je najbolj uničujoča, saj med drugim okvari možgane, živčevje, srce in ožilje, lahko povzroči duševne motnje in celo smrt. Vendar je prehod v prikrito fazo zelo redek. Če bolezen odkrijemo na primarni, sekundarni ali latentni stopnji, jo je mogoče učinkovito pozdraviti.
Zavedajmo se, da smo za varno spolnost odgovorni poskrbeti sami. Če ima kateri od partnerjev spolno prenosljivo bolezen, je potrebna popolna spolna vzdržnost. Med vaginalnim in analnim spolnim odnosom je potrebna uporaba kondoma.
Vedno, kadar se spuščamo v spolne odnose, pomislimo na možnost okužbe. Če imamo dlje časa stalnega spolnega partnerja in ga zares dobro poznamo ter naš odnos temelji na medsebojnem zaupanju in zvestobi, potem tveganja za svežo okužbo ni. Tveganje pa je seveda veliko večje, če pogosto menjamo spolne partnerje.