Kot mlada zdravnica anesteziologinja je nastopila službo 1. oktobra 1964 na Onkološkem inštitutu. Po sedemnajstih letih dela je zbolela za rakom dojk. Izkušnja je bila huda, saj se ji je sesul svet. Čeprav se je do takrat vsakodnevno srečevala z bolnicami, ki so zbolele za rakom, pa je šele skozi lastno doživljanje bolezni spoznala, kaj pomeni iti skozi pekel, ki se imenuje rak. Takrat je tudi sama šele dobro ozavestila to spoznanje.
Še vedno je dosegljiva 24 ur na dan za vse, ki so v stiski, in teh ni malo. Prav vsak potrebuje nasvet, svoje besede, saj pravi, da je vsak človek unikaten, butični izdelek. Ne moremo posploševati in ne obstaja univerzalna formula, ki bi delovala na vse enako.
Povprašala sem jo, kaj meni o sedanjem stanju v zdravstvu: »Družba se spreminja, vse se spreminja. Treba je sprejeti spremembe, ki se dogajajo po svetu. Ne more biti zdravstvo oaza, ki se je družbene spremembe ne tičejo. Vse poteka v soodvisnosti. Tudi bolniki danes niso več pasivni, ampak se zanimajo za svoje zdravje in postopke, ki so jih doleteli ali jih morda še čakajo. Zdravnik ne more biti nekdo, ki je nad nekom, ampak mora biti partner v procesu zdravljenja in pomagati po svojih najboljših močeh.«
»Skrb za zdravje je naša dolžnost. O preventivi se pri nas premalo govori. Še nečesa je pri nas premalo: dobre paliativne oskrbe (gre za oskrbo, ki nudi celostno pomoč bolnikom z napredovalo neozdravljivo boleznijo in tudi njihovim bližnjim. Namen oskrbe je izboljšati kakovost življenja bolnikom, ki se jim življenje izteka, in pomagati njihovim bližnjim, da zmorejo stati umirajočim ob strani in jim lajšati trpljenje). Do svojega zadnjega diha, do konca življenja namreč ostajamo ljudje in tega se pri nas še premalo zavedamo. Navsezadnje imamo vso pravico do tega in prav je, da nam je omogočena,« še doda.
»Pri nas se radi primerjamo z nekaterimi razvitimi evropskimi državami. Vendar se pristop na primer v Avstriji, na Švedskem in podobno razvitih državah razlikuje od našega. Bolniki so v omenjenih državah deležni precej večje psihološke podpore. Tudi strokovna javnost jih obravnava bolj celostno in ne ločuje telesa od duše. Pri nas premalo povezujemo oboje. Najteže je bolnikom, ki so odkrili neko spremembo na svojem telesu in začnejo razmišljati, da je to lahko rak. Takrat se soočijo s svojimi strahovi, nemočjo, spopasti se morajo z nečim novim in neznanim, kjer je izid negotov. Takrat je pomemben strokovni pristop in prava beseda.«
»Najprej moram sploh povedati, zakaj sem tukaj. V moji generaciji smo zbolele tri sošolke za rakom dojk. Edino jaz sem ostala živa. Verjamem, da z razlogom. Kmalu po upokojitvi so me članice Europe Donne začele prepričevati, da bi prevzela vodenje slovenske Europe Donne. Temeljito sem razmislila in se nato odločila. Zakaj? Z boleznijo dojk imam veliko izkušenj, ves čas sledim strokovnemu napredku pri odkrivanju in zdravljenju bolezni dojk ter rehabilitaciji, poleg tega pa imam osebno izkušnjo, s katero lahko največ in najbolj prepričljivo pomagam. Trudim se po svojih najboljših močeh in sem za vprašanja ali nasvete na voljo vse dni v tednu. Moj telefon je vedno odprt za vsa vprašanja, ki se tičejo bolezni dojk.«
»Ja, res sem cel dan v pogonu. Moja funkcija mi prinaša kar precej obveznosti. Poleg predavanj po vsej Sloveniji, včasih pa tudi v tujini, obiskujem bolnice v bolnišnicah in izvajam osebna svetovanja. Poleg tega je še veliko ostalih zadev, sestankov, dogovarjanj. Ker se vozim po vsej Sloveniji, mi veliko časa vzamejo tudi vožnje.«
»Poleg vseh obveznosti si vseeno privoščim čas tudi za svoje zdravje in dobro počutje. Vsaj 5 dni v tednu začnem s fitnesom. Tam delam vaje za ohranjanje mišične mase, srce in raztezanje. Pred fitnesom nekaj malega pojem, po fitnesu pa si privoščim dober zajtrk. Neskončno obožujem glasbo, zato imam ponavadi zakupljene vse abonmaje, kar jih obstaja. Še vedno z veseljem obiskujem hribe, kar veliko pohodov imam za sabo. Ne smem pa pozabiti svoje družine: imam sina in hči ter 7 vnukov. Velikokrat moram vskočiti kot varuška, ker so nekateri vnučki še majhni in včasih zbolijo ali pa jih samo popazim. Poleg tega imam rada dobro družbo. Izredno rada tudi berem. Moja precej ljuba pisateljica je ameriška pediatrinja Rachel Naomi Remen. Obožujem njeni knjigi Zgodbe ob kuhinjski mizi in Blagoslovi starega očeta. To sta knjigi, ki zdravita. Priporočam.«
Slovensko združenje Europa Donna smo ustanovili leta 1997 kot samostojno neprofitno združenje, ki povezuje bolnice z rakom dojk ter zdrave ženske in moške v boju proti tej bolezni. Že od začetka se povezujemo s strokovnimi ustanovami, z društvi in združenji doma in po svetu. Včlanjeni smo v evropsko zvezo Europa Donna, ki trenutno združuje 45 držav. Naše glavne naloge so informiranje o raku dojk, zgodnjem odkrivanju, takojšnjem in najboljšem zdravljenju ter celostni rehabilitaciji. Bolnicam svetujemo pri izbiri zdravljenja, pridobivanju drugega strokovnega mnenja, okrevanju ter vračanju v delovno in družbeno okolje. Pomagamo pri stiskah, ki jih doživljajo one in njihovi svojci. Po svojih močeh si prizadevamo pri zdravstveni politiki in strokovni javnosti za boljšo obravnavo raka dojk v Sloveniji. (iz zloženke Bodi pravočasna!)
Marec, 2011