Avtor: Teja Fidler Makoter
Priročnik na realen, a hkrati duhovit način predstavlja, kaj vse nas lahko doleti v času po porodu. Avtorica začne s svojima poporodnima zgodbama, ki suhoparno teoretiziranje sprevržeta v realnost in poskrbita, da se napisane besede bralca še bolj dotaknejo. Nato sledi poglavje o telesnih spremembah, ki se pojavijo v obdobju od poroda do nekaj tednov po njem. Nič kaj prijeten seznam raznih tegob, ki lahko morda kakšno pripadnico nežnejšega spola celo odvrne od razmišljanja o tem, da bi se odločila za naraščaj. Ampak tako pač je in najbolje jim je brez strahu pogledati v oči. Porod ni mačji kašelj, zato je treba poporodne telesne spremembe in neprijetnosti vzeti v zakup.
Telesnim sledijo čustvene spremembe, ki navzven sicer niso pretirano vidne, a kljub temu močno vplivajo na razpoloženje po porodu. Predstavljene so milejše oblike čustvenih nihanj kot tudi poporodna depresija, ki »napade« redke posameznice, ki pa morajo čim prej poiskati zdravniško pomoč. Knjiga postreže s številnimi predlogi, kako se izviti iz tegob čustvenega vrtiljaka.
Prepričanje, da dojenčki jokajo samo takrat, ko so lačni, se bo po prebrani knjigi kaj kmalu razblinilo. Na srečo pa boste dobili tudi precej nasvetov, kako jokavega dojenčka uspešno pomiriti.
Precejšen del knjige je posvečen dojenju, saj gre za pomemben del dojenčkovega življenja. Nenazadnje večina misli, da dojenčki zgolj spijo in jejo, kajne? Izvedele boste vse o prvih poskusih dojenja, o tem, kako pri njem čim dlje vztrajati, nekaj spodbudnih besed pa je namenjenih tudi tistim mamicam, ki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odločile, da bodo svoje otročke hranile po steklenički.
Prihod novega družinskega člana vpliva tudi na količino časa, ki smo ga ženske lahko prej namenjale sebi. Poglavje o pasteh materinstva govori ravno o tem, da idealiziranje starševstva stanje le še poslabša. Avtorica nam dobronamerno ponuja precej načinov, kako si olajšati življenje v prvih mesecih, ki so najbolj naporni. Naš cilj naj ne bo »popolna«, ampak zgolj »dovolj dobra« mama.
In končno pridemo do poglavja, ki se dotakne vloge očeta v skrbi za novorojenčka. Že davno so mimo časi, ko smo zgolj ženske skrbele za otroke. Z dovolj komunikacije in organiziranosti se lahko očetje v precejšnji meri vključijo v proces skrbi in vzgoje otroka. Starševstvo lahko začne z neprespanimi nočmi, razdražljivostjo, jokom in vsakodnevno rutino kaj kmalu najedati še tako dober partnerski odnos, zato so poglavja o starševstvu, skrbi zase, partnerskem odnosu in komunikaciji vredna večkratnega branja.
Ker je porod precejšen zalogaj za žensko telo, je poglavje o spolnosti več kot dobrodošlo, saj razjasni številne dvome o tem, kdaj zopet začeti s spolnimi odnosi in na kakšne ovire lahko pri tem naletimo.
Sledi še nekaj strani o skrbi za telo in dušo novopečene mamice in o obiskih, ki so v prvih tednih lahko prej nadloga kot prijetno druženje. Predzadnje poglavje pa je namenjeno odnosu med prvorojenci in novorojenčki, ki pogosto ni tako rožnat, kot bi si želeli. Ljubosumje je pogosto vzrok za »nemogoče« vedenje prvorojencev, zato nasveti, kako ravnati v takih primerih, še kako prav pridejo. Knjigo popestrijo tudi izjave številnih staršev, večinoma mamic, ki so odkrito spregovorili o izzivih, ki jim jih je na pot postavilo novo bitjece.
Avtorica knjigo zaključi s tem, da je biti starš kljub vsemu najlepša vloga, ki te v življenju lahko doleti. Dobro je le, da se nanjo vsaj približno pripravimo, saj bomo le tako kos vsem izzivom, ki nas čakajo. In v ta namen je branje knjige Poporodni izziv več kot priporočljivo.
Naj na koncu omenim le eno pomanjkljivost priročnika. Menim, da je vrstni red poglavij malce zmeden in da avtorica skače od ene teme k drugi in se nato zopet vrača na prejšnjo. No, ampak tako zmedeno je tudi poporodno obdobje, zato knjigi te pomanjkljivosti nikakor ne gre pretirano očitati, kajne?
Januar, 2011