Kontaktne leče postajajo vse bolj priljubljene, zlasti med mladimi. Niso le lepotni pripomoček za tiste, ki ne marajo očal, pač pa nadvse koristna zamenjava očal pri športnikih ali tistih z visoko dioptrijo, pozimi, ko stopimo z mrzlega v hladen prostor, nas rešijo neprijetno orošenih stekel, ne drsijo z nosu, so udobne in neopazne. Marsikdaj tekom dneva pravzaprav pozabimo, da jih imamo v očeh, razen ob pojavu kakršnihkoli neprijetnosti, najpogosteje so to težave s suhimi očmi, redkeje z vnetji. Da bi preprečili vse te zaplete, je treba za leče ves čas pravilno skrbeti. V nasprotnem primeru se lahko, včasih šele čez leta ali desetletja, pojavijo težave, oko pa lahko leče čez čas celo popolnoma zavrne.

Avtor: Vlasta Žvikart Zaveri, mag. farm., Lekarna Ljubljana

Vsakič, preden si kontaktne leče vstavimo v oči ali vzamemo iz njih, si pazljivo umijmo roke, saj se na njih skriva veliko mikroorganizmov in druge umazanije. Roke je treba umiti z milom in paziti, da ga pod tekočo vodo tudi dobro speremo. Nato jih obrišimo v svežo in suho (ne papirnato) brisačo. Leč ne smemo nikoli spirati z vodo iz pipe, pa tudi posodico za leče je treba sprati s tekočino za leče. Nekateri ljudje si kdaj pa kdaj pri čiščenju ali vlaženju leče pomagajo s slino. Seveda slina za to nikakor ni primerna, saj vsebuje številne mikroorganizme pa tudi druge nečistoče, ki lahko povzročijo infekcijo ali poškodbo očesa. Prav tako leče v nobenem primeru niso primerne za posojanje drugim, niti članom družine. Poskrbimo, da svojo posodico za leče redno menjavamo (najbolje vsakič, ko kupimo novo tekočino za leče ali vsaj na tri mesece), vsakodnevno pa moramo menjati tudi tekočino za shranjevanje leč. Če leč dlje časa ne uporabljamo, jih po tridesetih dneh ponovno očistimo in ponovimo dezinfekcijo v sveži tekočini za shranjevanje. Uporabljajmo kozmetiko, primerno za nošenje leč, poleg tega pa leče vstavimo pred ličenjem in jih iz oči vzemimo pred odstranjevanjem ličil. Prav tako leč ni priporočljivo uporabljati pri plavanju (ali pa si oči zaščitimo s kakovostnimi plavalnimi očali), če je le mogoče, pa jih odstranimo tudi pred tuširanjem. Omogočimo očem, da se občasno odpočijejo in leče od časa do časa zamenjajmo z očali. Predvsem pa redno obiskujmo svojega oftalmologa, ki bo preverjal zdravje naših oči in kako te prenašajo kontaktne leče.

Med uporabo večine kapljic in mazil na recept ali brez recepta je uporaba kontaktnih leč večinoma odsvetovana, izjema so umetne solze, ki so primerne za uporabo tudi med nošenjem leč. Sicer pa po vnosu ostalih pripravkov za oči počakajmo vsaj 15 minut, preden lečo vstavimo v oko oz. se vselej posvetujmo z oftalmologom ali s farmacevtom, preden začnemo uporabljati kakršnekoli nove očesne pripravke. Kadarkoli med nošenjem kontaktnih leč začutimo draženje, pekoč občutek, bolečino, ali pa se pojavita rdečina oz. vnetje, leče iz oči nemudoma odstranimo. Celo nekatera zdravila, ki jih uživamo v obliki tablet ali kapsul, so nezdružljiva s kontaktnimi lečami (antibiotik rifampicin lahko leče obarva oranžno, zdravilo s protivnetnim delovanjem v črevesju sulfasalazin pa rumeno). Od sestavin pripravkov za leče so najbolj nevarni nekateri konzervansi, med katerimi sta najbolj poznana benzalkonijev klorid in tiomersal, ki se vgradita v kontaktno lečo, jo obarvata in toksično delujeta na oko.

Danes so najbolj uporabljane mehke kontaktne leče, ki so tudi najbolj udobne, zlasti za začetnike. Za razliko od rigidnih (trdih in poltrdih) kontaktnih leč niso primerne za korekcijo določenih pomanjkljivosti očesa (npr. astigmatizem, keratokonus) in za višje dioptrije. Življenjska doba rigidnih kontaktnih leč je daljša od življenjske dobe mehkih, ki so tudi bolj občutljive za nalaganje oblog in na mikroorganizme. Da bi obloge (depozite) na lečah ustrezno in sproti odstranjevali, je treba leče vsakodnevno čistiti in dezinficirati oz. shranjevati na primeren način. Najobičajnejši način čiščenja je mehansko čiščenje oz. drgnjenje kontaktne leče s tekočino, ki vsebuje detergent (daily cleaner), ali z večnamensko raztopino. Lečo položimo v dlan, nanjo kanemo kapljico ali nekaj kapljic raztopine in vsako stran leče nežno drgnemo približno 10 sekund. Nato jo na obeh straneh dobro speremo in jo damo v posodico za leče, kjer leče shranjujemo vsaj 4–6 ur (odvisno od raztopine). Z rednim čiščenjem in spiranjem kontaktnih leč preprečimo poškodbe kontaktnih leč, do katerih lahko pride zaradi nabiranja depozitov, poleg tega pa s tem zavarujemo tudi oko pred morebitnimi okužbami. Naslednja vrsta čiščenja, ki ga izvajamo občasno, je encimsko čiščenje. V encimskem čistilcu (najpogosteje v obliki tablet) so prisotni encimi (proteaze in lipaze), ki razcepijo t.i. beljakovinske obloge. Po encimskem čiščenju je lečo treba sprati z večnamensko ali s fiziološko raztopino.

Dezinfekcija pomeni shranjevanje leč preko noči ali vsaj 4–6 ur v večnamenski tekočini za leče ali v 3-odstotni raztopini vodikovega peroksida. Pomembno je, da pred potekom šestih ur, ko poteče nevtralizacija peroksida, leč ne vstavljamo v oko, saj lahko vodikov peroksid draži oz. poškoduje oko. Če bi se to vseeno zgodilo, je treba oko takoj sprati z večjo količino vode ali fiziološke raztopine. Tekočine za leče, ki vsebujejo vodikov peroksid, leče sicer temeljito očistijo in so primerne tudi za občutljive oči, a paziti moramo, da jih pravilno uporabljamo. Za razliko od teh tekočin, ki so primerne za nego obeh tipov kontaktnih leč, lahko po dezinfekciji z večnamensko raztopino lečo takoj vstavimo v oko. Bodimo previdni in pri mehkih kontaktnih lečah uporabljajmo raztopine, primerne za čiščenje in shranjevanje mehkih kontaktnih leč, enako velja za trde in poltrde leče. Če bi npr. pri mehkih lečah uporabljali večnamensko raztopino za poltrde leče, bi se lahko sestavine za čiščenje vgradile vanjo in jo poškodovale.

Zanimivost 

Za dezinfekcijo oz. shranjevanje kontaktnih leč ne smemo uporabiti fiziološke raztopine, saj ta leč ne očisti v zadostni meri. Fiziološka raztopina je primerna za uporabo po že končani dezinfekciji, da z njo lečo speremo, preden jo vstavimo v oko.

Zanimivost

Za vezavo depozitov so še posebej dovzetne silikonske in nekatere hidrogelne (mehke) kontaktne leče z negativno nabito površino, ki privlači in veže nase pozitivno nabite obloge: beljakovine, maščobe, razpadle celice (npr. roženični epitel), izločke iz očesa (npr. netopne kalcijeve soli iz solznega filma), ostanke kozmetike. Kontaktne leče pa niso le mesto, kjer se lahko nabirajo depoziti beljakovin in maščob, pač pa tudi mikroorganizmi (bakterije, glivice, virusi).

Citati

»Z rednim čiščenjem in spiranjem kontaktnih leč preprečimo poškodbo kontaktne leče, do katere lahko pride zaradi nabiranja oblog, poleg tega pa s tem zavarujemo oko pred morebitnimi okužbami.«

September, 2010