O depresiji lahko beremo in slišimo skoraj na vsakem koraku, vendar je žal še vedno precejkrat neprepoznana in zato tudi nezdravljena motnja. Ljudje, pri katerih depresija ni prepoznana in se ne zdravijo, so v stiski in trpijo. Nezdravljena ali slabo zdravljena depresija ima lahko celo tragične posledice za bolnika in njegove bližnje. Prav zaradi pogostega pojavljanja in vpliva na celostno zdravje človeka je treba preprečevati, prepoznati in ustrezno zdraviti depresivne motnje.

Depresija je pogosta spremljevalka kroničnih bolezni vseh vrst. Zdraviti je treba tudi različne anksiozne motnje, ki so lahko uvod v izgorelost in depresijo. Zdravniki opažajo posebej pogosto povezavo med depresijo in srčno-žilnimi boleznimi. Zato smo se pogovorili z asist. mag. Marjeto Blinc Pesek, dr. med., ki se posveča bolnikom z depresijo v svoji psihiatrični ordinaciji na Rudniku v Ljubljani.

Avtor: A. V.

Znaki depresije

»Depresivnost se lahko pojavi nenadno ali pa se razvija počasi. Kadar se pojavi po hujši telesni bolezni, lahko znaki depresije sovpadajo z okrevanjem in so tako zabrisani. Psihični simptomi kot so žalost, potrtost, pomanjkanje energije, brezvoljnost, obup se lahko zdijo upravičeni po hudi bolezni. Simptomi depresije so lahko tudi telesni: utrujenost, nespečnost, mišične bolečine, zaprtje, bolečine v trebuhu, splošno slabo počutje. Vse te znake lahko pripišemo tudi telesni bolezni. Še posebno po hudi bolezni, npr. srčni kapi ali srčno-žilni bolezni, se prej naštete znake pogosto spregleda kot možne znake depresivnosti,« opiše mag. Blinčeva.

REKLAMNO SPOROČILO

Pomembna razlika med običajno psihično reakcijo po hudi bolezni in simptomi depresije je ta, da simptomi pogosto prerastejo običajne okvirje in začnejo vplivati na splošno počutje, vsakodnevno delovanje in okrevanje po telesni bolezni.

Tudi občutki sramu in predsodki imajo pri iskanju pomoči pomembno vlogo. Če so ti tako močni, da depresiven bolnik o svojih težavah težko potoži, bodo svojci pripisali spremembo telesni bolezni. Raziskave kažejo, da je depresija pogostejša pri bolnikih, ki so imeli težave z razpoloženjem že pred izbruhom telesne bolezni, pri bolnikih s težkim socialnim položajem ali pri bolnikih, kjer je depresija že v družini. Ti bolniki naj bodo še bolj pozorni na razvoj simptomov, da lahko pravočasno poiščejo pomoč. 

Depresija pri bolnikih s koronarno boleznijo

Podatki kažejo, da se pri moških z depresijo dvakrat pogosteje pojavijo tudi srčno-žilne bolezni v kasnejših letih. Pri bolnikih s koronarno srčno boleznijo – obolenja žil, ki oskrbujejo srčno mišico s kisikom – se depresija pojavlja zelo pogosto, in sicer kar v 40 %. Depresija je tudi nadaljnji dejavnik tveganja za srčna obolenja in njihovo umrljivost. Umrljivost po miokardnem infartku je pri bolnikih, ki so tudi depresivni, kar trikrat višja (Glassman et al., 2007b), bistveno nižja pa je tudi kakovost življenja teh bolnikov.

REKLAMNO SPOROČILO

Depresija poslabša potek srčno-žilnih bolezni in zmanjša sodelovanje bolnika s predpisanim zdravljenjem z zdravili in s preventivnimi ukrepi, ki izboljšajo preživetje in kakovost življenja bolnikov s srčno-žilnimi boleznimi.

Možni mehanizmi povezave

Mag. Blinčeva še dodaja, da se je v zadnjih petnajstih letih pozornost številnih znanstvenih študij usmerila v povezavo depresije in kardiovaskularnih bolezni. Sopojavljanje teh dveh bolezni namreč ni naključno, mehanizem, ki je odgovoren za to povezavo, pa še ni povsem znan. Možnih je več mehanizmov povezave depresije in srčno-žilnih bolezni:

1. Reaktivnost krvnih ploščic ali trombocitov, krvničk, odgovornih za strjevanje krvi, je povečana. Strdki so tisti, ki povzročijo zaporo žil, ki oskrbujejo srčno mišico in s tem oslabijo delovanje srca ali celo povzročijo infarkt – to je predel srčne mišice, ki ni prekrvavljen oziroma je omrtvičen. Če je ta predel velik, lahko nedelujoče tkivo povzroči zastoj srca in smrt.
2. Vnetni faktorji, ki so povezani s srčno odpovedjo, z aterosklerozo, miokardnim infarktom in s kapjo, so povezani tudi z depresijo.
3. Možen vzrok povezave je povečan ali spremenjen tonus avtonomnega živčnega sistema. Že dolgo so povezovali tip osebnosti in nagnjenost k srčno-žilnim boleznim – npr. pri nekom, ki je stalno pod stresom in se hitro razburi, je njegovo avtonomno živčevje bolj vzdraženo kot pri flegmatiku, ki ga je težko spraviti iz ravnotežja. Mera, s katero lahko ocenimo delovanje avtonomnega živčevja, je na primer hitrost srčnega utripa, strokovnjaki uporabljajo mero variabilnost srčnega utripa (VSU). Ta mera se po infarktu poveča za približno 50 %, antidepresivi in stabilno razpoloženje pa VSU ponovno znižajo.
4. Zdrave navade: primerna telesna aktivnost, zdrava prehrana in primerna sprostitev.

Ena od raziskav, ki so jo povzeli pred nekaj leti v eni od strokovnih revij na to temo, ugotavlja možnost, da si depresija in srčno-žilne bolezni delijo nekatere gene, ki povzročajo občutljivost na obe stanji.

Zdravljenje

Tudi depresijo, povezano s srčno-žilnimi boleznimi, je mogoče dobro zdraviti. Zdravljenje je odvisno od tipa simptomov in resnosti težave. Če je depresija resnejša, tako da močneje ovira vsakodnevno delovanje bolnika in trajajo simtomi dlje kot dva tedna, je vsekakor priporočljivo obiskati strokovnjaka. Potreben je natančen pogovor, nato pa ustrezno zdravljenje, najbolje kombinacija zdravil in psihoterapije.

Zdravila, ki so bila preizkušena kot varna in učinkovita pri zdravljenju depresije v povezavi s srčno-žilnimi boleznimi, so predvsem antidepresivi iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina (SSRI). Največja študija je proučevala varnost in učinkovitost sertralina (pri nas zoloft, asentra itd.) pri bolnikih z depresijo po miokardnem infarktu. Ugotovila je, da zdravilo ni imelo škodljivih učinkov na srce in je zmanjšalo smrtnost in ponovitve miokardnega infarkta. Podobno so dokazali tudi za citalopram, ki prav tako sodi med SSRI antidepresive.

Preventiva

Ker je srčno-žilne bolezni lažje preprečiti kot zdraviti, mag. Blinčeva meni, da je preventiva  tovrstnih obolenj izredno pomembna. Treba je poskrbeti za primerno vzdrževanje telesne kondicije. Redno telesno aktivnost si omislimo vsaj trikrat tedensko. Izbrana telesna aktivnost naj bo prijetna, vsakdo naj si izbere način in šport, ki mu ustreza po osebnostni strukturi in telesni pripravljenosti. Na primer tek, ki je individualen in vztrajnostni šport, ne ustreza vsakomur. Nekdo bo lažje aktiven v skupinskem športu, kot je košarka, ali tekmovalnem športu, npr. tenisu. Pomembni sta tako telesna vadba kot sprostitev. Redna telesna aktivnost je tudi preventiva pred anksioznimi motnjami in depresivnimi motnjami, posebno pri moških.

Pravilna prehrana in vzdrževanje primerne telesne teže sta pomembni tako za preventivo srčno-žilnih bolezni kot za dobro samopodobo. Pomembne vezi s prijatelji in svojci so vir sprostitve in občutka varnosti in povezanosti, ki blagodejno vplivajo na našo psiho in nam olajšajo preživetje v stresnih situacijah.

Seveda pa tudi s preventivnimi aktivnostmi ni dobro pretiravati. Najpomembnejša je uravnoteženost, življenjski slog, ki ustreza posamezniku. Morda še vedno najbolj velja stara modrost: vsega po malem – dela, zabave in sprostitve. Zmerno, vendar vztrajno, še doda mag. Blinčeva.