Glivične okužbe kože so ena najpogostejših kožnih bolezni in njihova pojavnost še narašča. Glive so drobni mikroorganizmi, ki so prisotni v naravi okoli nas in so pomembni za razgradnjo organskih snovi. V naravi obstaja več kot 200.000 vrst gliv, vendar jih je za človeka patogenih le približno 40.

Glede na osnovni vir okužbe oz. njihovo ekološko nišo, kjer se pretežno nahajo v naravi, jih razdelimo v tri večje skupine:

• geofilne glive – živijo predvsem v zemlji, z njimi se okužimo v stiku z zemljo ali preko živali;
• zoofilne glive – te glive so nevarne predvsem za živali (psi, mačke, glodavci, govedo);
• antropofilne glive povzročajo okužbe le pri ljudeh. Glive, ki povzročajo okužbe pri človeku, delimo v tri večje skupine: dermatofite, kvasovke in plesni.

Povzročajo okužbo pri ljudeh

Antropofilne glive se hranijo s keratinom v roženi plasti povrhnjice, lahko pa se razširijo tudi v globlje plasti kože in v podkožje. Nekatere glivice so lahko v manjšem številu sestavni del flore kože, prebavil in vagine. Gre za t.i. kolonizacijo. V primeru ugodnih pogojev (npr. prekomerno potenje, padec odpornosti) se omenjene glivice tako namnožijo, da povzročijo okužbo. Znaki okužbe so vedno odraz imunskega odgovora prizadete osebe na prisotnost mikroorganizma.

Njihova pojavnost narašča predvsem zaradi nenamenske uporabe širokospektralnih antibiotikov, staranja populacije in večjega števila imunsko oslabljenih oseb, npr. bolnikov z malignimi obolenji, bolnikov z drugimi kroničnimi okužbami (HIV). Nagnjenost poveča tudi sladkorna bolezen in nekatere druge hormonske spremembe, debelost s prekomernim potenjem, alkoholizem, uporaba kortikosteroidnih zdravil, slaba osebna higiena, skratka vse, kar slabi telesno odpornost. K nastanku okužbe lahko pripomore tudi uporaba hormonske kontracepcije in nosečnost.

Kako se prenašajo?

Glivice se prenašajo neposredno z osebnim stikom z okuženo osebo ali živaljo ali posredno preko predmetov, okuženih s kožnimi luskami oz. lasmi, ki vsebujejo bolezenske glivice. Tako se lahko okužijo cele družine preko skupnih brisač, glavnikov, oblačil. Pogoste so tudi okužbe v bazenih, savnah, skupnih umivalnicah, telovadnicah, fitnes centrih. Lahko se okužijo otroci v vrtcih, šolah, internatih in pri različnih skupinskih športih.

Kako vidimo glive?

Glivične okužbe lahko dokažemo z nativnim mikroskopskim pregledom kožnih lusk, las oz. dlak. Z roba žarišča oz. iz podnohtja postrgamo s skalpelom nekaj kožne površine in pogledamo pod mikroskopom. Pri nekaterih okuženih naredimo tudi bris sluznic in pregledamo blato in urin. Vsako mazanje prizadete kože oz. nohta lahko moti preiskavo in dobimo napačen izvid. Precej zanesljiva preiskava je gojenje kužnine na posebnih gojiščih. Po obliki in načinu rasti kulture lahko po šestih tednih določimo vrsto glivice. S pomočjo kultur lahko naredimo tudi antimikogram, s katerim testiramo občutljivost glivic na različne antimikotike in s tem njihovo učinkovitost zdravljenja.

Glivice lahko povzročajo različne klinične slike. Običajna inkubacijska doba je od 1 do 3 tednov.

Glivične okužbe kože

Bele lise na koži

Skoraj ni odrasle osebe, ki se ne bi v življenju vsaj enkrat srečala z nadležnimi, rožnatorjavimi, luščečimi lisami po zgornjem delu hrbta, delu nadlakti in ramenih, ki lahko povzročajo bele hipopigmentacije, ki ne minejo do naslednjega sončenja. Gre za t.i pityriasis versicolor, ki jo povzroča kvasovka Mallassezia furfur.

Omenjena glivica je normalno prisotna v majhnem številu na seboroičnih predelih kože s povečanim številom lojnic, v ugodnih pogojih (npr. prekomerno znojenje, sintetična oblačila, padec odpornosti) pa se lahko tako namnoži, da povzroča vnetni odziv. Spremembe se običajno pojavijo po vratu, zgornjem delu hrbta, ramenih in prsnem košu, redko drugje.

Omenjeno obolenje kože je pogosto pri športnikih. Okužba se lahko širi tudi z oblačili, ki si jih ljudje izmenjujejo. Tovrstne kožne težave so pogoste poleti, ko je znojenje večje, lahko tudi pozimi, ko ljudje pogosteje obiskujejo savne in bazene, ki so lahko vir glivičnih okužb.

Mikrosporija

Vedno pogostejša je tudi mikrosporija, ki jo najpogosteje povzroča glivica Microsporum canis. Vir okužbe so običajno potepuške mačke (kljub poimenovanju canis), manj psi. Lahko se prenaša z osebnim stikom ali s predmeti (brisače, oblačila, pokrivala, glavniki). Izvor je lahko žival, ki je na videz zdrava. Pojavnost je največja v poletnih mesecih in pri manjših otrocih. Neredko je več okuženih v šoli, vrtcu ali v družini. Najverjetneje so povzročitelja k nam prinesli turisti v 80. letih iz Španije ali Italije.

Za mikrosporijo so značilna rožnata žarišča s poudarjenim robom, ki se drobno luščijo ter zmerno srbijo. Običajno se nahajajo na nepokritih delih telesa (roke, obraz, vrat, podlaket), lahko je eno samo ali pa jih je več in se med seboj združujejo. Okužbe lasišča so redke, vidimo pa jih predvsem pri majhnih otrocih, kjer lojnice še niso aktivne (loj ima antimikotično delovanje). Po lasišču vidimo luščeča, rahlo rožnata žarišča, lasje nad njimi so odlomljeni in različno dolgi.

Zdravljenje

Zdravljenje je odvisno od prizadetosti posameznika. V primeru manjšega števila manjših žarišč po koži zadostuje lokalno zdravljenje z antimikotiki v kremah in dosledno pokrivanje žarišč. Treba je natančno pregledati vse družinske člane in živali (pri veterinarju), s katerimi je bil okuženi v stiku.

Odsvetovana je udeležba pri telesni vzgoji in vseh skupinskih športih ter plavanje v bazenih oz. kopališčih do prvega negativnega izvida mikološke kulture. V primeru večjega števila oz. večjih žarišč in pri okužbi lasišča predpišemo sistemske antimikotike, npr. terbinafin za vsaj 4 tedne, nato pa nadaljujemo zdravljenje z lokalnim antimikotikom do dveh negativnih mikoloških pregledov. Zdravljenje mikrosporije traja najmanj 2 meseca.

Okuži se lahko tudi lasišče 

Glivična okužba lasišča (tinea capitis) je pri odraslih redkejša zaradi zaščitnega (antimikotičnega) delovanja lojnic, katerih aktivnost se poveča v puberteti. Najprej se pojavi v roženi plasti kože lasišča v obliki luščečih žarišč, po približno treh tednih pa se klinični znaki okužbe pojavijo tudi na laseh, ki so odlomljeni. V primeru slabše odpornosti lahko pride do globoke okužbe lasišča z gnojnimi žarišči in vnetimi lokalnimi bezgavkami.

Najpogostejša okužba- je okužba stopala

Tinea pedis ali atletsko stopalo je ena najpogostejših glivičnih okužb. Vir okužbe so navadno oboleli, ki odlagajo spore glivic v zdraviliščih, kopališčih, športnih objektih ipd. Razvoj okužbe pospešuje tudi obutev, ki povečuje potenje. Glivična okužba stopala se začne običajno z luščenjem, maceracijo med prsti, ki se nato razširi na podplat ali hrbtišče stopala. Koža stopal je lahko pordela, pokrita z mehurčki, erozijami, pordela, zadebeljena in razpokana.

Pri osebah, ki si brijejo noge in imajo glivično okužbo stopal, se lahko pojavijo na nogah gnojni mehurčki ali drobne zatrdline (granulomi).

Zdravimo z lokalnimi antimikotiki, v hujših primerih tudi s sistemskimi. V primeru zelo zadebeljene kože na podplatu predpišemo še keratolitična mazila, npr. 10-odstotni salicilni vazelin, da izboljšamo absorpcijo.

Glivične okužbe nohtov

Več let trajajoči glivični okužbi stopal se običajno pridruži okužba nohtov. Okužbo nohtov na nogah pospešijo ortopedske nepravilnosti stopal, obolenja perifernega žilja (arterijskega in venskega), poškodbe nohtov, neprimerna obutev, imunska pomanjkljivost. Prizadeti noht postane moten, porumenel, zadebeljen in iznakažen, dvignjen od podlage. Spremembe (bele lise) začnejo nastajati na prostem robu nohta, le redko ob korenu nohta.

Okuženi in iznakaženi nohti povzročajo bolečine pri hoji in so stalen vir okužbe, od koder se lahko prenese na sosednje nohte ali drugam.

Lokalno zdravljenje s kremami in z antimikotičnimi laki ne zadošča (v začetnih primerih je včasih učinkovit amorolfinv lak), zato zdravimo glivične okužbo nohtov s sistemskimi antimikotiki  več tednov ali mesecev.

Okužbe kože in nohtov s kvasovkami

Okužbe nohtov na rokah pogosteje povzročajo kvasovke iz rodu Candida, neredko je pridruženo vnetje obnohtja, ki je pordelo in ob pritisku izteče gnojni izcedek (paronychia candidamycetica). Kandidomicetično paronihijo zdravimo z lokalnimi antimikotiki v obliki raztopin in krem ter s kopelmi v antiseptičnih raztopinah. Sistemske antimikotike predpišemo le, če je lokalno zdravljenje neuspešno.

Kvasovke so vir okužbe rok, predvsem med prsti in tudi dlaneh pri ljudeh, ki so v pogostem stiku z vodo (gostinci, medicinske sestre, gospodinje). Koža med prsti rok in na dlaneh je pordela, macerirana, erodirana, luščeča. Glivična okužba se na dlani pogosto prenese s stopal.

Okužbe s kvasovkami so pogoste na t.i. intertriginoznih predelih, kjer je potenje in draženje kože izrazitejše, še posebej pri debelih ljudeh (pod dojkami, pazduhah, dimljah). Običajno zadošča lokalno zdravljenje z antimikotiki. Bolnik naj prizadeto področje vzdržuje čim bolj suho.

Okužbe s plesnimi

Plesni so v naravi zelo razširjene glive, vendar pri ljudeh zelo redko povzročajo okužbe. Pogostejše so pri imunosuprimiranih bolnikih (prirojene pomanjkljivosti imunskega sistema, aids) ali se pridružijo drugi glivični okužbi. Pri osebah, ki so bivale v tropskih deželah in se jim pojavi rahlo srbeča rjavkasta lisa na dlaneh in podplatih, je treba pomisliti na okužbo s plesnijo Exophiala werneckii, ki se nahaja v stoječih odpadnih vodah ali celo v tuš kabinah. Lahko je podobna pigmentnemu znamenju.

Reakcije kože na glivične okužbe

Mikidi so spremembe na koži, ki so posledica alergijske reakcije na glivično okužbo kože. Nastanejo vedno na mestu, oddaljenem od primarne okužbe. V njih ne najdemo povzročitelja. Najpogosteje se pojavijo v obliki simetrično razporejenega, srbečega izpuščaja po trupu ali srbečih mehurčkov po dlaneh. Mikidi spontano zginejo po ozdravitvi glivične

Glivične okužbe je treba razlikovati od nekaterih drugih podobnih sprememb na koži in sluznicah. Po dlaneh in stopalih lahko nastanejo podobne spremembe kot posledica luskavice ali kontaktnega dermatitisa (alergičnega ali iritativnega

Zanimivost:

Kot zanimivost bi omenilia favus. Gre za za redko endemsko glivično okužbo lasišča z glivico T. Schoenleinii na področjih z nižjim higienskim standardom. V Sloveniji teh endemičnih področij zaenkrat ni, lahko pa je okužba prinešena glede na številne migracije.

Značilen je rumenkast ščitek (skutulum) okoli odlomljenega sivega lasu brez sijaja. Skutulumi so zelo nalezljivi in imajo značilen vonj po miših. Favus lahko povzroči brazgotinjenje in posledično plešavost.