Z družino, s starševstvom in partnerstvom se še nikoli nismo tako intenzivno ukvarjali kot v zadnjih desetletjih. Vprašanje je le, ali se znamo na pravi način. Številne raziskave, priročniki, izobraževanja kažejo, da se z družinskim življenjem ukvarjajo ne samo strokovnjaki, temveč tudi starši, ki iščejo v literaturi, na spletu, na predavanjih napotke in nasvete, kako biti dobri starši. Pogosto pa sodobni čas obremenjuje starše s sporočili, da se morajo približati podobi super staršev. Na vseh korakih jim trkajo na vest sporočila, da morda pa niso najboljši starši, ker npr. ne preživijo z otroki veliko časa, morda celo zavpijejo nanj, mu ne omogočijo sanjskih počitnic in podobno. V sodobnem času ni enostavno biti starš. Pa ne le zato, ker prezaposlenost roditeljem ne dovoljuje, da bi otrokom namenili več časa, ampak predvsem zaradi različnih pritiskov, ki jim niso kos. Zdi se, kot da so današnji otroci preveč zahtevni, starševstvo pa postaja neobvladljivo poslanstvo.

Avtor: dr. Nataša Rijavec Klobučar

Otrok potrebuje dobre starše

Čeprav se večina staršev trudi biti s svojimi otroki čim bolj kakovostno, jim nuditi prijetno okolje za razvoj, se marsikdaj ustrašijo lastnih napak in spodrsljajev. Ko nagajivi mladostnik izzove v materi in očetu izbruh besa, ko malček cepetaje v trgovini izsiljuje igračo (in nemalokrat spravi starše v brezizhoden položaj), se marsikateri starš za svojo neustrezno potezo, ki jo v tistem trenutku spontano naredi, počuti krivega. Slabim občutkom, ko starši naredijo napako, pa prispevajo še napotki in nasveti iz različnih strokovnih in manj strokovnih knjig, revij, medijev, ki namesto pomiritve in spodbud povzročijo še dodatno stisko, ko v kočljivih situacijah, ko sta roditelja  občutljiva, le-ti nasveti, kaj vse bi morali narediti, da bi bilo prav, lahko spravijo le iz tira. Ob vseh dobronamernih napotkih za uspešno in funkcionalno vzgojo je treba napisati, da otroci ne potrebujejo popolnih staršev, temveč zgolj dobre starše. Otrok namreč za svoj vsestranski razvoj ne potrebuje roditeljev, ki nikoli ne bodo priznali svoje zmote, ki se ne bodo nikoli zmotili, niti pokazali, da so žalostni, jezni in slabe volje. Otrok potrebuje realno okolje, ki ga pripravi na svet. Še več, otrokovi starši, kakršnikoli so, predstavljajo otroku ideal, čeprav je ta objektivno gledano neustrezen. To je v človekovi naravi, da je stik s starši najbolj pomembna vez za življenje, ne glede na bolečino ali nebolečino tega odnosa. Otrok čuti, kdaj so starši pristni in kdaj nepristni, čeprav se za maminim nasmeškom skriva jeza, zagrenjenost, ali da je oče prisoten le napol. Otrok ne potrebuje narejene prijaznosti, temveč starša, ki sta nepopolna, starša, ki si dovolita biti utrujena, zamorjena, starša, ki lahko naredita tudi kaj narobe.

Dovolj dobri starši

Strokovnjaki pravijo, da otroci potrebujejo le dovolj dobre starše, torej roditelje, ki upoštevajo otrokove potrebe, ki prisluhnejo otrokovim željam, ki čutijo otrokovo stisko. Otroci ne želijo idealnih staršev, ki nikoli ne naredijo napake, saj jim takšni roditelji predstavljajo nedosegljiv model. Kako se otrok počuti ob starših, ki želijo in zahtevajo samo popolno? Vse, kar otrok naredi, ni nikoli dovolj dobro, vedno je deležen kritik in negativnih opazk. Popolni starši ne znajo pohvaliti, ker zahtevajo od otroka še več. Ne znajo se opravičiti, ker menijo, da vse naredijo prav in v imenu dobrih vzgojnih prijemov z visokimi pričakovanji otroku postavljajo cilje, ki so del njihovih neuresničenih sanj. V prizadevanju, da bi bili popolni, postavljajo pred otroka nedosegljiv vzor, dvignejo se na položaj vsevednega starša, ki ima vedno in v vsem svoj prav, otroku pa krepijo občutek manjvrednosti ter mu sporočajo, da so napake nedovoljene. Popolni starši so torej otroku najslabši vzor. Kdo pa je pravzaprav idealen roditelj? Tisti, ki vse dovoli, otroka pred svetom zaščiti, se nikoli ne razjezi? Tisti, ki namesto otroka vse naredi in ga le razvadi? Zanimivo bi bilo otroke vprašati, kdo je zanje »super« mama, »super« oče. Katere lastnosti pa bi jima pripisali vi?

Bistvena je pristnost!

Strokovnjaki pravijo, da otroci ne zaznavajo svojih staršev kot popolnih in nezmotljivih, razen v tistih prvih letih življenja, ko tudi odrasli kar ne moremo prehvaliti svojih otrok. Obojestransko občudovanje v zgodnjem obdobju je sicer nujno za zdrav razvoj otroka, a otrok ne potrebuje popolnih staršev. Le ti skušajo otroku vse prihraniti, se pogosto pokazati v najbolj bleščeči luči, a otrok potrebuje realne, žive in pristne starše, ki se tudi razbesnijo, zmotijo in se znajo opravičiti. Otrok bo pravzaprav hitro zaznal vsako hlinjenje, prikrivanje in pretvarjanje. Oče in mama morata zagotoviti »le« dovolj dobro okolje, torej poskrbeti, da se bo otrok čutil ljubljenega, sprejetega in cenjenega, ter dom, kamor se lahko vedno zateče.

Dve skupini staršev

Če poenostavimo, lahko starše razdelimo v dve skupini, vsaj kar se tiče napak. Na tiste, ki ne priznajo, da delajo napake pri vzgoji, in druge, ki se bojijo delati napake. Mnogi starši delujejo, kot da so nezmotljivi in jih je sram priznati, da delajo napake. Popolni starši pokažejo otroku, da se napak ne sme delati in da je bolje skrivati svoje spodrsljaje. Druga skrajnost popolnih staršev so starši, ki ob vsaki napaki okamnijo, si jo sicer priznajo, a se ne zmorejo opravičiti in iti naprej. Tudi ti naredijo otroku le medvedjo uslugo. Grizejo jih lastne napake in tudi otroku ne dovolijo, da bi se kdaj zmotili. Na primer: Še največjim nasprotnikom fizičnega kaznovanja se lahko kdaj v življenju zgodi, da pod vplivom močnih čustev udarijo otroka. Mnogi starši ob takem dogodku krivijo sebe, s slabo vestjo pa ne zmorejo preseči neprijetnega pripetljaja, vrtijo se v krogu in se ne zmorejo o tem pogovoriti. Sprašujejo se, kakšne posledice bodo imele napake za otroke in kaj kmalu se zna zgodba ponoviti, ker se iz spodrsljaja niso ničesar naučili. Ob naslednji podobni situaciji je treba poskrbeti zase in se takrat, ko je roka že v zraku, hitro obrniti in oditi v drug prostor, da ne pade na otroka. Burna čustva so lahko le izgovor, da se ničesar ne naučimo – zaustavijo se ob napaki in tam so s slabo vestjo in z občutki krivde. Zato je ob spodrsljajih treba sprejeti odgovornost  in ne kriviti močnih čustev. Sprejeti odgovornost za čustva, se opravičiti za bolečo potezo in v prihodnje reagirati z odgovornostjo (npr. takrat, ko se ti ob otrokovem vedenju prebudijo močna čustva jeze), prešteti do pet, oditi v drug prostor in se najprej umiriti. Potem bo lažje pomiriti tudi otroka. Ali je otrok res odgovoren, ker ne zdržimo ob njegovem vedenju, ali je naša odgovornost, kako reagiramo? Otrok je odgovoren za lastno vedenje, za svojo reakcijo na njegovo vedenje pa smo odgovorni mi. Čeprav je ta reakcija kdaj škodljiva za otrokov razvoj (npr. udarec), je ta reakcija sicer pristna, vendar je znak naše nemoči, in šele ko zanjo sprejmemo odgovornost, se lahko opravičimo in gremo naprej.

Tako »vsemogočni« starši kot tudi pretirano zaskrbljeni v svojem odnosu do otroka delujejo nepristno. Prikrivajo prava doživljanja in čustva, neiskrenost pa se vtisne v otrokov spomin bolj kot napake, ki so jih starši storili. Ko se bodo izogibali spodrsljajem, bodo naredili največjo škodo, saj bodo nezavedno ponovili tiste napačne modele, ki so se jih naučili ob svojih starših. Dovolj dobri starši ne bodo zapadali v skrajnosti – niti pri popuščanju niti pri strogosti. Otroku ne bodo postavljali niti nerealno visokih pričakovanj niti ne bodo posegali po grobih prijemih kaznovanja. Popustljivi starši, ki v vsem ustrežejo otrokom, niso prav nič boljši od trdih staršev, ki od otroka zahtevajo brezmejno poslušnost, ubogljivost in prilagodljivost.

Opravičilo ni nikoli odveč!

Otroke zaznamuje naš odnos do njih, odnos, ki ga gojimo vsak dan. Če pa kdaj v življenju storimo napako, se ne ustavljajmo pri njej mesece in leta, ampak poglejmo, kakšen je naš splošen odnos do otroka, kakšni so naši vzgojni prijemi in vrednote, ki jih otroku privzgajamo in v katera načela verjamemo. Razmislimo, kako preživljamo z otrokom čas in kaj nam govorijo otroške oči, ko se srečamo z njimi. Tu pa je najtežje biti iskren do sebe. Otroci ne bodo imeli travmatičnih posledic, če se bomo ob napakah znali opravičiti (razen seveda, če niso te vsak dan),  se pogovoriti, še naprej pa gojili pristen, topel in varen dom, ki bo ob drobnih spodrsljajih otroku pokazal, da smo tudi starši zmotljivi, da se iz napak učimo in to dovolimo tudi otroku.

Starševstvo je zagotovo najlepši in tudi najtežji poklic. Pa ne samo zato, ker se zanj nikjer načrtno ne pripravljamo, čeprav bi bilo to potrebno, ampak zato, ker je večina sadov naših prizadevanj vidna šele čez leta. Za vestne roditelje pride čas, ko si bodo očitali, da so slabi starši, potarnali bodo, da so zgrešili, ko bodo morda njihovi potomci upravljali s svojim življenjem drugače, kot so si skrbniki želeli. In zaskrbljeni starši se bojijo, kako bo kruti svet posrkal njihove otroke. Če se njihove bojazni uresničijo, krivijo izključno sebe, svojo vzgojo in preteklost, pozabljajo pa, da njihov petindvajsetletnik ni več mali fantič, ki ne zna misliti s svojo glavo. Odgovornost za manj in bolj pomembne odločitve kar težko prepustijo odraslemu otroku, nase navlečejo breme in z občutki krivde ne zmorejo odraščajočemu otroku dati še zadnje popotnice za »odraslo« življenje.

Ne bodite prestrogi – do sebe!

Nekateri starši pa so prestrogi do sebe in tudi do otroka. Težko sprejmejo otrokove napake, ker ne sprejmejo svojih. Ko se otrok spotakne, se v njih prebudijo boleča čustva, otrokov neuspeh jim pomeni lasten poraz. Otrpnejo že ob misli na napake, njihovo samospoštovanje se zamaje in v bran se postavijo tudi s kritiziranjem otroka. Obtožujejo otroka za vse, kar je naredil narobe, prepolni »pametnih« nasvetov otroka učijo, da je nesprejemljivo motiti se.

V resnici se ne zmorejo spopasti z lastnimi bolečinami, ker sami ne dosegajo odličnosti v svojih odnosih. In šele ko svoje napake priznajo, se opravičijo otroku za napako, ki so jo storili, učijo otroka odpuščanja in samovrednotenja. Ko otroci vidijo, da tudi starši delajo napake, prepoznajo, da so le-te sestavni del življenja in z nami ni nič narobe, če naredimo napako. Tako kot otroci potrebujejo napake in ovire, da bodo izbrusili svoje potenciale, prav tako potrebujete starši pogum, da razgrnete pred otroka svojo nepopolnost, svoj pravi obraz (včasih jezen, besen in zaskrbljen), a odprto srce, ki bo otroku dalo občutek, da je ljubljen in v domači hiši vedno dobrodošel. Pa naj se zgodi karkoli!

Večina staršev namreč kljub nenehnim skrbem svojo vlogo opravlja dobro, še posebno tisti, ki ostajajo občutljivi za ljudi okoli sebe. In čeprav niso podobe vsemogočnih staršev, ki vedno najdejo prave besede za opravičilo, znajo otroka podpreti v najbolj kočljivih prelomnicah. Takrat iz sebe stisnejo več, kot bi si poprej lahko predstavljali. Starševstva se učimo celo življenje in nikoli ni prepozno, da »popraviš« tisto, kar si zamudil. Če ne ob svojih otrocih, pa ob vnukih ali pravnukih. Iz sebe namreč lahko iztisneš vedno še nekaj več – čeprav imaš 90 let.

Januar, 2012