Avtor: Andreja Hergula
Antibiotike delimo na tiste, ki se uporabljajo ambulantno, in one, ki jih dobimo v bolnišnici in z njimi najpogosteje zdravijo okužbe dihal, sepso (stanje, ko bakterija pride v kri in po krvi potuje v razne organe), okužbe kože in podkožja, vnetja bezgavk, okužbe sečil in tudi okužbe kosti in sklepov.
Vseeno je, če antibiotik namesto na štiri ure vzamemo na tri ure, večkrat slišimo govoriti ljudi. Po besedah prof. dr. Milana Čižmana, dr. med., je tako razmišljanje zmotno. Pri določenem antibiotiku mora biti za določeno koncentracijo zdravila v krvi in na mestu okužbe natančno določen čas dozirnega intervala. Povedano drugače, antibiotik moramo jemati v točno določenih časovnih intervalih (na 6, 8 ali 12 oz. 24 ur). Če predpisane intervale spreminjamo po svoje, bodo bakterije to izkoristile v svoj prid in se razmnožile.
Če smo v primeru neke bolezni jemali antibiotik, je ta našo floro v telesu, predvsem v ustih, prebavilih in ženskih spolovilih, popolnoma spremenil, saj je uničil občutljive bakterije, odporne pa so tam ostale. Ta flora je lahko spremenjena še cele tri mesece! Če v teh treh mesecih ponovno zbolimo, obstaja možnost, da nas napadejo odporne bakterije. Nevarnost, ki pri tem grozi, je, da lahko odporne bakterije prenesemo še na druge osebe. Če npr. pri okužbi dihal ostanejo odporne bakterije, jih s kašljanjem in kihanjem prenesemo na druge ljudi. V primeru okužbe otrok rečemo, da jih zdravimo še deset v okolici, saj imajo otroci med seboj bližnje stike.
… lahko pa bakterije postanejo odporne nanje. V tem primeru bolniku predpišejo drug antibiotik, ki je dražji in ima drugačno sestavo, deluje pa tudi na odporne bakterije. Tu se začne začarani krog. Na koncu pridemo do tega, da v boju proti določeni bakteriji noben antibiotik ne pomaga več. To se dogaja predvsem v bolnišnicah na intenzivnih enotah ter na oddelkih z rakavimi bolniki, kjer prihaja do raznih zapletov in antibiotikov preprosto zmanjka.
Dr. Čižman ob tem dodaja zanimivo dejstvo: »Farmacevtska industrija ne proizvaja novih antibiotikov, ker se jim to finančno ne splača. Hitro namreč pride do razvoja velike odpornosti bakterij nanje. V naslednjih petih letih ne pričakujemo razvoja novih antibiotikov. To pomeni, da morajo zdravniki že obstoječe antibiotike predpisovati premišljeno, pacienti pa jih morajo jemati po navodilih zdravnika.«
Vedno je treba premisliti, kakšni bodo stranski učinki nekega antibiotika. Ti se pojavljajo na zelo različne načine, in sicer kot težji izpuščaji na koži v obliki bul oziroma nekakšnih opeklin ali z okvaro sluha ter s krči prehodne narave. Nevarna je tudi okvara kostnega mozga in posledično okužba, ki je lahko tudi smrtna. Najpogostejši in tudi manj skrajni stranski učinki pa so prebavne težave, bruhanje ter driska, ki pa je tudi včasih izjemno huda in ogroža življenje.
Določene antibiotike moramo jemati na tešče, spet druge po obroku. Na način uživanja nas opozori farmacevt v lekarni. Hrana lahko po eni strani izboljša absorpcijo (antibiotik potuje iz prebavil v kri), mleko in še nekatera druga živila pa po drugi strani zmanjšajo absorpcijo zdravila.
Kakor je prepovedano sočasno jemanje alkohola in antibiotikov, saj se lahko pojavijo stranski učinki (rdečica, slabost, zmedenost), tako je prepovedano tudi sočasno jemanje antibiotikov in izpostavljanje soncu pri nekaterih antibiotikih (npr. tetraciklinu), saj se lahko na koži pojavi rdečica ali kožni izpuščaj. Priporočljivo je izogibanje soncu oziroma dobra zaščita z oblačili.
Alergiki, starejši ljudje s prizadetimi organi, še posebej s slabše delujočimi ledvicami, doječe matere, nosečnice ter ljudje, ki jemljejo določena zdravila za bolezni jeter, ledvic in drugih bolezni, so skupina, pri katerih je potrebna posebna previdnost v primeru predpisovanja antibiotikov. Seveda so občutljiva skupina tudi dojenčki, pri katerih so prepovedani določeni antibiotiki, na primer tetraciklini in kinoloni. Ti antibiotiki lahko zaradi kopičenja v kosteh in zobeh okvarijo hrustanec.
Dr. Milan Čižman zavrača trditev, da je homeopatsko zdravljenje enako učinkovito kot zdravljenje z antibiotiki. »Homeopatiji ne verjamemo, ker gre tu za zelo majhne odmerke. Moje mnenje je, da je zdravilo treba jemati v taki koncentraciji, za katero so na podlagi raziskav ugotovili, da zavira rast bakterij ali jih ubije. Enako velja za cepiva.«
Komplementarna medicina uvršča česen med najučinkovitejše rastlinske antibiotike. Trdi, da pomaga proti streptokokom, tifusu, paratifusu ter proti različnim glivicam in virusom, poleg tega pa vpliva tudi na zaviranje splošnega propadanja telesa, preprečuje krvne strdke, znižuje visok holesterol in povišan krvni tlak ter pomlajuje možgane in imunski sistem.
Tudi žganje naj bi pomagalo pri uničevanju virusov in bakterij, vendar pa resnih dokazov o učinkovitosti ni. Po drugi strani pa prekomerno pitje alkohola slabša imunsko odpornost, saj alkoholiki dokazano pogosteje obolevajo za težjimi okužbami kot pa tisti, ki ne pijejo.
Kloramfenikol smo pri nas uporabljali pred nekaj desetletji razmeroma pogosto, zdaj pa ga uporabljajo predvsem v Afriki in drugih revnih državah. Nezaželen je postal zato, ker je v preteklosti povzročil okvaro kostnega mozga pri enem človeku na 40.000 zdravljenih ljudi. Ta okvara je bila tako huda, da je bilo treba prizadetim ljudem narediti transplantacijo kostnega mozga. Zdaj ga uporabljamo le še občasno. Razlog je v tem, da dobro prodira v možgane in učinkuje pri bakterijah, ki so odporne na vse druge antibiotike. Kljub temu pa v praksi raje uporabljajo manj toksične antibiotike. Dr. Čižman pravi: »Nismo mogli predvideti, koliko ljudi bi ob jemanju kloramfenikola dobilo okvaro kostnega mozga. Iskanje darovalca kostnega mozga je naporno, še posebej, če mozeg družinskih članov ni ustrezen.«
… se odpornost bakterij lahko pojavi po več desetletjih ali pa že po enem letu?
… nam lahko odpadejo nohti, če jemljemo antibiotike in se hkrati izpostavljamo soncu?