Avtorica: Dušica Herman
Prav gotovo so to bradavice, ki jih pozna praktično vsak in so tudi pri dermatologu nekaj vsakdanjega. Najpogosteje se pojavljajo na rokah in nogah, tako razširjene pa so zato, ker so nalezljive. Virus, ki jih povzroča, lahko »poberemo« na kljukah, predmetih, vlažnih tleh bazenov in savn, v fitnes centrih, če omenim le najpogostejša mesta, kjer se virus razmnožuje. Prav uspešnih zdravil kot protivirusne terapije ni veliko, ker so virusi – govorim o različnih vrstah, povzročiteljih različnih bolezni, ne le kožnih bolezni – vedno korak pred medicino, ki želi odkriti učinkovito zdravilo proti njim. Njihova moč spreminjanja je enako velikanska, kot je izjemno velik razdiralni učinek, kadar se virus naseli v celico človekovega organizma in diktira vse, kar se s celico dogaja.
Zaradi povedanega je torej razumljivo, da imamo dermatologi za zdravljenje bradavic na voljo le dvoje: odstranjujemo jih kemično s kislino oziroma z močnim lugom ali fizikalno z zamrzovanjem s tekočim dušikom, ki odstranjuje plast za plastjo bolnega in nato odmrlega tkiva. Posebej naj omenim otroške bradavice, opisal bi jih kot na vrhu uleknjene mehurčke, ki jih zdaj zelo pogosto dobivajo tudi odrasli, pri njihovem zdravljenju pa velja enako kot pri drugih vrstah bradavic.
Čeprav je videti, da so bradavice nekaj nadležnega, njihovo odstranjevanje ni posebej zahtevno, odvisno, kje se nahajajo. Bradavice na podplatih na primer so zelo trdovratne, ker teža telesa pritiska nanje, da se vraščajo globoko v podkožje in včasih je treba tudi deset, petnajst ali več tretmajev v razmikih več tednov, preden jo dokončno odstranimo. Prav zato, ker je bradavic toliko vrst, velja opozoriti na čistočo tako vzdrževalce javnih površin kot tudi na disciplino posameznikov, da pazimo na zdravje drugih, če vemo, da lahko s prenosljivimi virusi, zaradi katerih bradavice nastanejo, lahko okužimo tudi druge.
Težko bi brez oklevanja pritrdil, kajti ob relativnem porastu nekaterih bolezni je nujno upoštevati dejstvo, da diagnostika napreduje na vseh področjih, torej tudi na našem.
Med manj poznane, a ne redke kožne bolezni bi na primer uvrstil spremembe na koži, ki so posledica borelije. Bolniki z borelijo prihajajo sicer k dermatologu v vseh fazah razvoja te bolezni in če je posameznik pozoren, lahko že ob odkritju značilnega kolobarja okoli mesta pika ali kjerkoli drugje na telesu ukrepa in začne z zdravljenjem. Če ta čas zamudi, se začnejo zdravstvene težave tako na notranjih organih, manj pa so pacienti pozorni na to, da se pri boreliji na koži v naslednjih stadijih lahko pojavi sklerodermija, to je neelastična koža, ki zatrdeva; ta žarišča so lahko kar velika, celo za več dlani.
Še eno bolezen naj omenim, latinski izraz zanjo je akrodermatitis cronica atrofica. Koža se na določenem delu tanjša, postaja pergamentna, ker atrofira, skoznjo se vidijo žile. V zgodnji fazi so učinkovite terapije z antibiotiki, kajti gre za dokaj neprijetno bolezen, katere manifestacije na koži so obenem tudi znaki hudih okvar notranjih organov.
Pityriasis rosea je kar dokaj pogosta, diagnozo znajo največkrat postaviti že zdravniki v splošnih ambulantah, tisto, kar preseneča, pa je, da se ljudje težko spoprimejo z njenim potekom. Zanjo je značilen tako imenovani »primarni medaljon«, to je okroglo pordelo žarišče, ki se postopno širi.
Pojavi se lahko na trupu, obrazu, okončinah, po teoriji pa naj bi bila dva vzroka zanjo: prvi naj bi bil prebolela viroza oziroma zmanjšana splošna odpornost organizma, kot drugi vzrok pa se navaja izpostavitev preparaciji v tekstilu novega oblačila, ki ga prvič oblečemo neopranega. Slednje je lahko tudi razlaga za to, zakaj se ta kožna bolezen tako pogosto pojavi v predelu, ki ga prekriva spodnje perilo.
Obolenje, ki ne pušča posledic, traja 6–8 tednov, mazila sicer lahko ublažijo spremljevalne pojave, kot so srbenje in luščenje, vendar je njen potek toliko manj nadležen, kolikor natančneje upoštevamo navodila: čim manj močiti telo z vodo, se pravi nič kopanja, izogibati se je treba celo tuširanju in tudi uporabi preparatov za nego telesa se je treba odpovedati. Je nenavadno in tudi malce mučno, ampak dokazano je, da je stanje slabše, če pacient teh navodil ne upošteva.
Za razliko od zgornje bolezni, ki ni nalezljiva, pa je tako imenovana kožna plesen ali pityriasis vesicolor prenosljiva, vendar so določeni ljudje bolj, drugi manj dovzetni zanjo – razlog za to je nemara v sestavi zaščitnega plašča kože. Pojavne oblike kožne plesni so rjavkaste lise po telesu, zdravljenje je relativno enostavno s spreji in z mazili, po treh tednih terapije naj bi bilo uspešno končano, čeprav ostanejo prizadeta mesta še vedno lisasta.
Zato je zelo pomembno, da se pacient po končani terapiji po zdravnikovem navodilu za določen čas izpostavi soncu, kajti če je kožna plesen zares ozdravljena, bo lisasto mesto porjavelo.
Če gre za alergijo na hrano, je to še najlažje ugotoviti. Težje je, če gre za alergijo na več stvari hkrati, lahko dermatolog odkrije vzrok ali po principu obremenjevanja z nečim, za kar sumimo, da je vzrok, ali pa z izločanjem tistega, kar pacient sam sumi, da je vzrok. Relativno enostavno je, če je vzrok alergije hrana, bolj zapleteno postane, kadar gre za skupine alergenov, morda celo za alergijo na določena zdravila in to celo po več letih njihovega jemanja.
Tudi v tem primeru odkrivamo vzrok po principu izločanja zdravil, pri čemer pa moramo paziti, da pacient za bolezen oz. za zdravila, na katera je organizem reagiral z alergijo, dobi učinkovito nadomestilo. Dermatologi se ukvarjamo z najbolj prepoznavnimi oblikami alergij, če gre za posebnosti, pa jih dobijo v nadaljnjo obravnavo alergologi.
Morda tako imenovane mehurjaste bolezni, ki so avtoimunske, kot so pemfigus, pemfigoid in dermatitis herpetiformis duhring. Kožne spremembe pri eni od njih na primer so lahko eden od znakov, da se morda v ozadju, torej v telesu, dogajajo tudi kakšni maligni procesi. Včasih traja kar dolgo, da se postavi pravo diagnozo, zanesljiv odgovor pa pogosto lahko damo šele po odvzemu tkiva.
Maligni melanom ni redek, je pa treba opozoriti nanj, ker je v porastu, in tudi zato, ker ga lahko zelo dobro diagnosticiramo in tudi dobro zdravimo, če je pravočasno odkrit. V Sloveniji na novo oboli vsako leto približno 300 ljudi, odkrivamo pa ga tako dermatologi kot onkologi in plastični kirurgi. Maligni melanom se pojavlja bodisi na površini kože ali že tudi v njenih notranjih plasteh, za uspešno prognozo zdravljenja pa je najpomembnejši čas, ko ga odkrijemo, se pravi faza, v kateri se nahaja.
Opozorilo za učinkovito zaščito pred soncem je treba vedno znova ponavljati, vsako leto znova. Pa še tega se je treba zavedati, da je bila včasih našim prednikom zaščita pred soncem nekaj normalnega, samoumevnega. Ljudje, ki so delali zunaj, delavci in kmetje sicer niso poznali zaščitnih krem, vedno pa so nosili pokrivala – moški klobuke, ženske rute, nosili so dolga oblačila in tudi roke so bile zakrite z dolgimi rokavi. Poskusimo se kdaj spomniti tudi zelo preprostih, pradavnih načinov intuitivnega obnašanja, ki je bilo naravna zaščita pred nevarnostjo sonca.
Dermatologija je zelo stara veja medicine, imena so se začela pojavljati že v starih zapisih, pozneje so bolezni dobivale ime po odkritih povzročiteljih ali po pojavnih oblikah. Sčasoma so se zgodovinska, ljudska in strokovna imena za kožne bolezni pomešala, in čeprav dermatologi uporabljamo ista imena, prav dobro razumemo tudi druga poimenovanja. Slovensko ime koprivnica (za urtikarijo) je na primer značilen primer opisnega imena v našem jeziku, ki ga razumemo tako laiki kot dermatologi.