Ko v lekarni dvignemo predpisano zdravilo ali pa ga kupimo brez recepta, dobimo v škatlici priloženo navodilo za uporabo (Patient Information Leaflet ali skrajšano PIL). Pomembno je, da ga pazljivo preberemo, četudi smo zdravilo že uporabljali, saj se glede na nova spoznanja ob uporabi zdravila vsebinsko in strukturno spreminjajo oziroma dopolnjujejo tudi navodila. Vsako zdravilo, ki pride na tržišče, mora biti varno, kakovostno in učinkovito, to pa seveda ni dovolj, da bo resnično delovalo, kot je treba. Velik vpliv na to, kakšen bo njegov učinek, ima način jemanja zdravila, ta pa je odvisen od tega, ali pravilno razumemo navodilo za njegovo uporabo.

Avtor: Vlasta Žvikart

Navodila za uporabo zdravil morajo biti jasna in razumljiva. Pri zdravilih, ki jih dobimo na recept, sta zdravnik in farmacevt tista, ki nas morata seznaniti z glavnimi informacijami o zdravilu in z režimom jemanja, pri tistih pa, ki jih lahko kupimo brez recepta, moramo biti še posebej pozorni na navodila za uporabo. Seveda niso le razumljiva navodila tista, ki so ključnega pomena, da bomo razumeli, kako je treba vzeti določeno zdravilo. Pomembno je zlasti, kako jih preberemo, to pa je v veliki meri odvisno od naše funkcionalne pismenosti. To je sposobnost razumevanja in uporabe dobljene informacije iz različnih pisnih virov in omogoča, da bo pacient navodilo za uporabo zdravila dejansko razumel.

Navodilo za uporabo mora biti napisano v skladu s Povzetkom glavnih značilnosti zdravila (SmPC – Summary of Product Characteristics), kar določa Pravilnik o označevanju zdravil in o navodilu za uporabo. Ta povzetek je namenjen zdravnikom in farmacevtom, je obširnejši in uporablja strokovnejši jezik ter pomeni osnovo za Navodilo za uporabo zdravila. To mora vsebovati podatke v predpisanem vrstnem redu. Ime zdravila je sestavljeno iz lastniškega in nelastniškega (latinskega) imena, farmacevtske oblike ter jakosti. Poleg zdravilne učinkovine so navedene še pomožne snovi.

Splošna priporočila, s katerimi se začno navodila za izdajo zdravil brez recepta, opozarjajo, da je treba vsako navodilo natančno prebrati in shraniti, da se je treba posvetovati s farmacevtom, če česarkoli v njem ne razumemo, in da je treba obiskati zdravnika, če se po določenem številu dni simptomi bolezni, zaradi katere smo poiskali pomoč v lekarni, ne izboljšajo. To so tudi bistvene stvari, na katere moramo biti pozorni pri samozdravljenju. Pri zdravilih, ki nam jih predpiše zdravnik, pa je dodano opozorilo, da zdravila ne dajajmo drugim ljudem, čeprav so njihovi simptomi bolezni podobni našim.

Vsako navodilo za uporabo zdravila vsebuje naslednje podatke v določenem vrstnem redu:

• kaj je določeno zdravilo in čemu je namenjeno,
• kaj moramo vedeti, preden ga začnemo jemati,
• kako zdravilo uporabljamo,
• kateri so njegovi možni neželeni učinki,
• kako zdravilo shranjujemo in do kdaj je uporabno.

Vsako od vprašanj je enako pomembno in zahteva enako mero pozornosti.

V prvi vrsti je treba vedeti, za kakšen namen se določeno zdravilo sploh uporablja. Zgodi se, da ljudje dalj časa jemljejo zdravila, ki sploh niso primerna za lajšanje njihovih težav. Vzrok za to so največkrat napačne predstave o indikacijah zdravila (na primer nepravilna in prepogosta uporaba antibiotičnih mazil, zamenjava osteoartroze z osteoporozo, virusnega obolenja z angino, depresije s kronično utrujenostjo). Osnovno bolezen, ki zahteva posvet z zdravnikom, je pogosto težko prepoznati. K temu pripomore tudi zatiranje simptomov z včasih napačno izbranimi zdravili, kupljenimi brez recepta. Vzroka bolezni seveda s tem ne odpravimo. Če vemo, kako zdravilo v osnovi deluje in za kakšne indikacije vse se uporablja, bomo znali tudi farmacevta v lekarni lažje povprašati po dodatnih informacijah. Poleg tega bomo znali ob morebitnem ponovnem izbruhu bolezni pri sebi in pri svojih najbližjih tudi lažje izbrati ustrezno zdravilo brez recepta.

Naslednje vprašanje, na katerega naletimo, ko beremo navodilo za uporabo, je: kaj moramo vedeti, preden vzamemo zdravilo? Zelo pomembno je, da vemo, kdaj ga ne smemo uporabljati, se pravi kdaj je kontraindicirano. Veliko je zdravil, ki jih kronični bolniki ne smejo jemati zaradi specifičnosti svoje bolezni (na primer preobčutljivost na aspirin pri astmatikih) ali pa zato, ker lahko zdravila medsebojno učinkujejo s tistimi, ki jih pacient že jemlje po navodilu zdravnika. Pri bolnikih s srčnim popuščanjem je na primer odsvetovano samozdravljenje s pripravki gloga, ker lahko ta poveča ali pa oslabi delovanje nekaterih zdravil za srce.

Pomembno je, da natančno preberemo podatke o znanih interakcijah z zdravilom, ki ga nameravamo jemati, najsi zdravilo kupimo brez recepta ali pa ga dobimo na recept. Dostikrat zdravnik in farmacevt ne utegneta povprašati po vseh zdravilih in prehranskih dopolnilih, ki jih jemljemo, zato je dobro, da jih v tem primeru na opozorimo sami. Za nekatere, zlasti rastlinske pripravke pa so mnogi ljudje prepričani, da tako ali tako ne morejo biti škodljivi, zato jih zdravniku sploh ne omenijo. Posebna previdnost velja pri uporabi zdravil med nosečnostjo in dojenjem. Nosečnice in doječe matere naj jemljejo le tista zdravila, za katera je bila dokazana varnost uporabe v tem obdobju, sicer pa le, če dobrobit ob jemanju zdravila odtehta tveganje za plod. Pomemben podatek pa je tudi, ali utegne zdravilo vplivati na sposobnost upravljanja vozil in strojev, saj ljudje teh opozoril dostikrat ne jemljemo dovolj resno.

Pomembna je tudi sama uporaba zdravila. Pri tem je mišljeno odmerjanje pri določenih simptomih in sam način uporabe (ali ga vzeti s hrano ali brez nje) ter tudi, kdaj lahko pričakujemo izboljšanje simptomov. Ne jemljimo zdravila dlje, kot je predpisano. Tudi hrana in pijača lahko medsebojno reagirata z zdravilom, ki ga nameravamo jemati, zato se moramo držati navodila o jemanju zdravila na poln ali prazen želodec. Zmotno je prepričanje, da zaradi zaščite želodca vsa zdravila raje jemljimo po jedi. Četudi je naš želodec občutljiv, se držimo zdravnikovega ali farmacevtovega navodila oziroma navodila, ki smo ga dobili skupaj z zdravilom. Lahko se namreč zgodi, da zaradi jemanja po jedi nekatera zdravila sploh ne bodo učinkovala.

V navodilu je razloženo, kako ukrepati v primeru prekomernega odmerjanja pa tudi v primeru, ko odmerek izpustimo. Sledijo možni neželeni učinki, ki se ob jemanju zdravila sicer lahko pojavijo, a so v redkih primerih tako hudi, da je treba zdravljenje z njim prekiniti. Vedeti moramo, da so v navodilu navedeni vsi kadar koli opisani  neželeni učinki, hujši se v večini pojavijo le pri redkem odstotku ljudi. Vsekakor ni pametno, da se zgolj na podlagi prebranih neželenih učinkov odločimo, da zdravila, ki nam bi utegnilo koristiti, ne bomo jemali. Raje o tem povprašajmo zdravnika ali farmacevta, ki bosta bolj objektivno presodila, kdaj bi zdravilo za nas utegnilo imeti neprijetne učinke.

In nazadnje je tu še shranjevanje zdravila in upoštevanje roka njegove uporabnosti. Večino zdravil je potrebno shranjevati na suhem temnem prostoru pri sobni temperaturi (ne v kopalnici zaradi previsoke vlage), nekatera zdravila pa tudi v hladilniku. Po pretečenem roku uporabe jih ne smemo uporabljati, saj so lahko taka zdravila ne le neučinkovita, pač pa tudi škodljiva za naše zdravje. Enako velja za zdravila, ki jih shranjujemo na nepravilen način. Še posebej pozorni moramo biti pri uporabi pripravkov za oči, ki so po odprtju najpogosteje uporabni le štiri tedne. Prav tako ni priporočljivo predolgo uporabljati odprtih sirupov in suspenzij. Če na škatlici ni označen rok uporabe po odprtju, jih praviloma lahko uporabljamo največ šest mesecev po tem, ko smo jih odprli.

Na koncu je dodan še podatek o načinu izdajanja zdravila in datum zadnje revizije navodila.

Splošna navodila, ki jih moramo upoštevati pri jemanju zdravil (pa tudi prehranskih dopolnil) so: da zdravil ne posojajmo prijateljem in znancem, četudi so njihovi simptomi podobni našim. Jemljimo jih redno oziroma kot nam je predpisal zdravnik ali svetoval farmacevt. Pred uporabo vedno preberimo navodila za uporabo, četudi zdravilo že poznamo. Po vsaki uporabi zdravilo shranimo na varno mesto pri pogojih, ki so navedeni s strani proizvajalca, in nedosegljivo otrokom. Uporabljajmo ga samo do navedenega roka uporabnosti. Vedno bodimo pozorni na kakršne koli spremembe barve, vonja ali okusa zdravila, ki so lahko tudi posledica nepravilnega shranjevanja.

Ne pozabimo: zdravilo bo varno in učinkovito le, če ga bomo pravilno uporabljali.
 

Zanimivost:

Dve skrajnosti, ki ju velja omeniti pri rokovanju z navodilom za uporabo zdravila, sta na eni strani preveč površno in na drugi pretirano natančno branje navodila. Prvo ima za posledico neupoštevanje bistvenih opozoril pri jemanju zdravila, drugo pa nezaupanje do zdravila, ki se vzbudi v bolniku ob navedenih previdnostnih ukrepih in vseh morebitnih neželenih učinkih.

Zanimivost:

Raziskave iz leta 2003 kažejo, da je v Republiki Sloveniji skoraj tri petine odraslih ljudi funkcionalno nepismenih (Anketa o delovni sili, izvedena skladno z navodili Mednarodne organizacije za delo), kar še zlasti vzbuja zaskrbljenost v zvezi s pravilno in varno uporabo zdravil, ki jih lahko kupimo brez recepta.

Citati:

»Osnovno bolezen, ki zahteva posvet z zdravnikom, je pogosto težko prepoznati. K temu pripomore tudi zatiranje simptomov z včasih napačno izbranimi zdravili, kupljenimi brez recepta. Vzroka bolezni seveda s tem ne odpravimo.«

November, 2008