Hrumenje vozil na cesti, vzletanje letala, pokanje petard, kričanje otrok na igrišču, brnenje klimatske naprave, glasbeni koncert na prostem – v vseh teh primerih gre za hrup, ki je neizogiben spremljevalec sodobnega življenja. Po statističnih podatkih je več kot 50 odstotkov prebivalcev v Evropi izpostavljenih čezmernemu hrupu. Čezmerna obremenitev s hrupom otežuje sporazumevanje, zmanjšuje koncentracijo, povzroča motnje spanja, vodi pa lahko tudi k trajni okvari sluha. O hrupu in njegovih škodljivih učinkih na zdravje pri nas piše prim. prof. dr. Marjan Bilban, dr. med., specialist MDPŠ z Zavoda za varstvo pri delu ter predavatelj na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (Katedra za javno zdravje). Tu se opiramo na njegov prispevek Škodljivi učinki hrupa na zdravje.

Avtorica: Tanja Pihlar

Hrup in njegovi glavni viri

Hrup je vsak nezaželen, moteč zvok, ki ima škodljive učinke na zdravje in negativno vpliva na naše počutje. Lahko je kontinuiran, kot na primer zvok črpalke ali ventilatorja, intermitenten, kot na primer vzlet letala ali zvonjenje budilke, ali pa impulzen, kot sta strel iz puške in pok petarde. Jakost zvoka oziroma hrupa merimo z decibeli dB(A). Če tu pustimo ob strani s pravilniki določene ravni škodljivega hrupa, je človeku škodljiv hrup že v območju nad 80 (75) dB(A). Škodljivi učinki pa niso odvisni le od njegove jakosti, frekvence zvoka in trajanja, ampak tudi od individualne občutljivosti, razpoloženja, zdravstvenega stanja ipd. Na hrup se odzivamo različno: glasna glasba je na primer za nekatere zelo moteča, drugim pa je prijetna – zlasti mladi radi poslušajo glasno glasbo po slušalkah.

Moteči zvoki nastajajo tudi v naravi, kot na primer grmenje, šumenje slapa ipd., vendar so kratkotrajni in na naše zdravje nimajo večjega vpliva. Glavne vire hrupa po Bilbanovih besedah ustvarja človek s svojim življenjem in delom: »Viri škodljivega hrupa dandanes niso več klasični: bazična industrija (železarne, rudniki, kovaške delavnice, ladjedelnice, tkalnice); prednjači predelovalna industrija (stiskalnice, vibracijski podajalniki, izpahovalniki, ultrazvočni čistilniki, brušenje …) pa tudi promet (cestni, železniški, letalski …) in celo storitvene dejavnosti (glasbeniki).«

Hrup na delovnem mestu

Okoli 65 odstotkov delovno aktivnih ljudi je izpostavljenih čezmernemu hrupu v delovnem okolju, vendar to ne velja le za delavce v proizvodnji in gradbeništvu. Marjan Bilban pravi: »Glasbeniki, zlasti bobnarji in trobentači v ansamblih, ki igrajo pri godbi ali hardrock, heavy metal ali techno glasbo, z glasbili na razdalji okrog 40 cm od ušesa, so izpostavljeni jakosti zvoka nad 100 dB(A) v času trajanja do ure ali celo več. Posledica tega je, da je okrog 25 odstotkov orkestralnih glasbenikov naglušnih, njihove sposobnosti muziciranja pa so zaradi tega zmanjšane.

Najstniki in študentje poslušajo glasbo preko slušalk ure in ure pri jakosti do okrog100 dB(A). V diskotekah dosega jakost zvoka pogosto od 90 do 110 dB(A). Na zabavnih prireditvah na prostem, ki so po jakosti primerljive s hrupom letala pri vzletanju v neposredni bližini, je stanje še slabše. Podobno je na vojaških poligonih, na policijskih in športnih vadbiščih s strelnim orožjem, pri pokanju petard in drugih pirotehničnih sredstvih. V nekaterih šolskih telovadnicah je povprečna raven hrupa zaradi kričanja otrok in udarcev z žogo tudi do 100 dB(A).«

Hrup lahko okvari slušni organ

Med najpogostejšimi vzroki za okvaro sluha pred 65. letom starosti je prav hrup. Okvara sluha zaradi dolgotrajne izpostavljenosti hrupu se razvije postopoma, pogosto je sprva sploh ne opazimo. Marjan Bilban navaja tri stadije, zadnji pomeni okvaro, ki ni več popravljiva, sluh je trajno okvarjen.

»Prvi stadij – stadij adaptacije – nastane po krajšem delovanju zmernega hrupa, ki ne povzroča izčrpanosti niti definitivnih sprememb na čutnih celicah. Naglušnost in zvonjenje v ušesih so prehodni in kratkotrajni, tako da se sluh po odmoru hitro vrača na predhodni nivo.

Drugi stadij zaznamuje motnja mehanizma slušne funkcije zaradi izčrpanosti senzornih elementov zaradi daljšega delovanja močnega hrupa, vendar še vedno brez definitivnih in trajnih sprememb. Pojavlja se naglušnost za višje tone, zvonjenje, nelagodnost, napetost, duševne in nevrovegetativne spremembe ter prekrvavitvene motnje v različnih delih telesa. Vse te spremembe so reverzibilne, če hrupa ni več, vendar pa zahtevajo daljše obdobje popravljanja.

Tretji stadij zaznamujejo definitivne okvare sluha, ki se praktično ne more več vrniti na normalen nivo niti po daljšem odmoru. Tretja faza je definitivna: izguba je taka, da človek sam opazi, da postaja naglušen.«

Posledica izpostavljenosti dolgotrajnemu hrupu na delovnem mestu je poklicna naglušnost. To je tudi poklicna bolezen, ki jo je mogoče z ustreznimi ukrepi za zaščito pred hrupom tudi povsem preprečiti.

Kratkotrajen hrup zelo velike jakosti, kot na primer eksplozija ali pokanje petard, ki lahko presega 120 dB(A), lahko povzroči takojšnjo okvaro sluha. V tem primeru govorimo o akutni akustični travmi, ki po Bilbanovih besedah vodi k »poškodovanju bobniča, poškodovanju ali prekinitvi zvez med slušnimi koščicami«. Posameznik to občuti z nenadnim šumenjem v ušesih in naglušnostjo. Zato bodite pozorni med prazniki – petarde ne povzročajo le rane in raztrganine udov, ampak lahko tudi okvarijo sluh!

Vpliv hrupa na človeka kot celoto

Hrup tudi škodljivo vpliva na človeka kot celoto – v tem primeru govorimo o t. i. ekstraauralnih učinkih, ki se, kot pravi Bilban, »lahko manifestirajo z zvišanim krvnim tlakom, koronarno boleznijo, motnjami periferne cirkulacije, ravnotežja in vidnih funkcij (slabša barvna občutljivost, zoženje vidnega polja, slabši tako imenovan nočni vid). Privede lahko do razdražljivosti, nejevoljnosti, občutka ogroženosti ipd. Lahko pride do hormonskih motenj, intolerance za glukozo, disfunkcije ščitnice, težav s prebavo in motenj periferne cirkulacije.«

Večjemu tveganju za ekstraauralne učinke so izpostavljeni prebivalci naselij. Hrup v naseljih ima običajno nižjo raven kot pri poklicni izpostavljenosti. Prebivalci se pogosto pritožujejo, da jih moti pri delu, počitku in spanju, povzroča nemir in nerazpoloženost.

Nočni hrup vpliva na kakovost in količino spanja. Več težav s spanjem imajo tudi osebe, ki so bile čez dan izpostavljene hrupu. Poleg tega pa hrup po Bilbanu med spanjem poveča tudi arterijski krvni tlak in srčni utrip, povzroči spremembe dihanja, aritmije in nemir. Podaljša se tudi čas, ki ga potrebujejo ljudje, da lahko zaspijo.

Bolj občutljivi za hrup so otroci, v rizično skupino sodijo tudi bolniki s kroničnimi srčnimi obolenji, pri katerih stres zaradi hrupa povzroči poslabšanje bolezni.

Kdaj k zdravniku

Bilban svetuje, da se k zdravniku specialistu odpravimo, da nam preveri sluh, če:

• moramo med pogovorom gledati sogovornika, ker sicer ne razumemo dovolj razločno, kaj nam govori;
• če smo prepričani, da ljudje okoli nas ne govorijo razločno;
• slabo slišimo visoke tone in besede, ki vsebujejo črke c, č, f, h, s in š;
• imamo televizijski in radijski sprejemnik nastavljen na glasnost, ki moti druge ljudi v prostoru;
• občutimo zvonjenje in piskanje v ušesih po izpostavljenosti hrupu.

Po zakonodaji je obvezna preiskava sluha pri vseh delavcih, ki delajo v hrupu nad 85 dB – v skladu z oceno tveganja okvirno na tri leta –, pri tistih, ki so izpostavljenim nižjim vrednostim, pa le, če je bila pri njih ugotovljena okvara sluha.

Pomembno je tudi ozaveščanje o škodljivosti hrupa. Na delovnem mestu je treba upoštevati tehnične ukrepe za zmanjšanje hrupa in uporabljati sredstva za osebno varnost (ušesni čepi in slušalke glušniki). Posebno pozornost je treba nameniti mladim, saj so zaradi pogostega in dolgotrajnega poslušanja glasne glasbe po slušalkah in izpostavljenosti glasni glasbi v diskotekah, nočnih klubih ipd. izpostavljeni večjemu tveganju za okvaro sluha. Svetovna zdravstvena organizacija med drugim priporoča, da med poslušanjem glasbe po slušalkah zmanjšamo njeno glasnost in časovno omejimo njeno poslušanje; v nočnih klubih in prostorih z glasno glasbo nosimo ušesne čepe, na koncertih ne stojimo neposredno v bližini zvočnikov.