Včasih se zgodi, da težave izvirajo drugje, kot jih predvidevamo. Zato je potrebno posebno pozornost pri težavah otrok nameniti sluhu in vidu. Prav pri slednjem lahko pride celo do učnih težav.

Matjaž Mihelčič, mag. optometrist

prim. mag. Dragica Kosec, dr. med., spec. oftalmologije

V ambulantah za preglede vida se verjetno običajno znajdejo mladi, ki slabše vidijo. Kakšne težave pa najpogosteje odkrijete?

DK: Zgodnje odkrivanje slabšega vida ali motenj vida je pomembno zaradi pravočasne korekcije z očali in v določenih primerih tudi s kontaktnimi lečami. Če zamudimo pravi čas, se vid ne bo razvil in ostala bo slabovidnost ali amblyopia.

MM: Značilne težave so odvisne od starosti posameznega otroka ali mladostnika: pri nekajletnih otrocih je pogost razlog občasno ali stalno škiljenje, neobičajna drža glave ali kakšna druga posebnost, ki zahteva preiskave oči in vida. S tako mladimi otroki se seveda ukvarjajo predvsem na klinikah. Pri predšolskih otrocih gre pogosto za slabši vid na enem očesu, občasen dvojni vid ali pa tudi že za začetek kratkovidnosti. V šolski dobi sta najpogostejša razloga obiska rast kratkovidnosti in težave pri branju, za katere se še ne ve, ali bi lahko bile povezane s kakšnim od deficitov vida.

Torej »deficita vida« nista le kratkovidnost in daljnovidnost?

MM: Nikakor ne. Med pogoste napake vida štejemo še astigmatizem, ki je razlog za popačeno sliko na vseh razdaljah, korigiramo pa ga s cilindričnimi stekli. To sicer ni nič tako posebnega, pomeni le, da ima oko pravzaprav dve dioptriji, v vsakem preseku eno. Ta preseka sta načeloma pravokotna drug na drugega. Napako vida se potem opiše s tremi številkami, od katerih prva pove, kolikšna je dioptrija v enem preseku, druga pove, koliko je v drugem preseku dioptrija močnejša (ali šibkejša), in tretja številka predstavlja os cilindra, to je kot, pod katerim je drugi presek, oziroma njegova os, glede na vodoravnico.

Cilinder je skratka razlika v dioptriji med dvema presekoma očesa. So pa še mnoge druge mogoče težave z vidom: lahko je pri enem očesu slabše razvit, lahko se smeri pogleda obeh oči ne sekata v isti točki, lahko imamo težave s slednim ali sakadnim gibanjem zrkel, kar se vse lahko odraža na slabšem branju.

DK: Poleg refrakcijskih hib lahko v določenih primerih zaznamo izpade v vidnem polju, težave z vidom so lahko posledica okvar vida v možganski skorji ali pa v sklopu disleksije.

MM: Izpadi v vidnem polju so lahko zelo huda ovira pri vsakodnevni opravilih – pri branju motijo, posebno če so blizu centra vida, če so obojestranski in če so v smeri branja – torej na desni strani.

Zadnja leta je zelo veliko govora o disleksiji; otrokom, ki imajo težave pri branju, končno pomagajo s prilagojenim načinom poučevanja, ve se, kakšen tisk je primernejši za dislektike, in podobno. Ali obstaja povezava disleksije s slabim vidom?

DK: Disleksija prizadene posameznike z normalno inteligenco in brez poslabšanja vida. Gre za motnje  v možganskih centrih za interpretacijo slike, zato imajo težave v izgovarjavi napisanih besed. Pojavi se lahko zaradi genetske okvare, lahko pa tudi kot posledica poškodbe glave ali kapi.

MM: Ta motnja načeloma in po definiciji ne vključuje defektov vida. Res pa je, da je, predvsem v zgodnji fazi učenja branja lahko ravno slab vid tisti, ki povzroča težave. Ni malo otrok, za katere so starši prepričani, da so dislektiki, pa se na pregledu odkrije napaka vida. Tako je na primer razlog za mešanje podobnih črk lahko nekorigiran astigmatizem; za preskakovanje besed je lahko kriva napaka fiksacije (heteroforija ali prikrito škiljenje). Zelo značilna težava pri navpičnem prikritem škiljenju je preskakovanje ali ponavljanje vrstic.

Ali je mogoče, da slab vid vpliva tudi na razumevanje vsebine, ki jo prebiramo?

MM: Razumevanje pisane vsebine je kompleksen kognitivni proces, ki pa je povezan tudi s kakovostjo vida. Če ima nekdo prej naštete težave z vidom, preskakuje besede in ponavlja vrstice, je jasno, da ima težave tudi z razumevanjem vsebine. To posebno velja za neizkušene bralce – torej otroke.

DK: Slab vid ob drugih okvarah možganov lahko vpliva na razumevanje vsebine. Pogosto je tako stanje posledica možhanskih tumorjev, poškodbe glave ali posledica kapi.

Torej otrokom s težavami pri branju lahko pomagate?

MM: Če ugotovimo, da gre za deficit vida, vsekakor. Najlažje je, če ugotovimo klasično napako vida, ki jo otroci sicer včasih uspešno skrivajo. To je na primer daljnovidnost na enem očesu ali nižji astigmatizmi. V tem primeru otrok dobi očala, ki nudijo ostro sliko obeh oči hkrati in uspešnost branja se praviloma izboljša. Če je bilo nekaj časa eno oko zapostavljeno, lahko traja nekaj dni ali tednov, da se privadi na sočasno in enakovredno rabo obeh. Včasih je ob tem treba izvajati tudi določene vaje. Težje je z napakami smeri fiksacije: če so v vodoravni smeri, jih je mogoče z vajami omiliti; če so v navpični smeri, se lahko v očala vgradijo tudi prizme za korekcijo smeri pogleda. Seveda gre ob vseh odkritih deficitih vida lahko še vedno tudi za pravo disleksijo, a tudi v tem primeru pomoč očal pomembno prispeva h kakovosti branja in življenja nasploh.

DK: Če so težave pri branju le posledica refrakcijske napake, je to vsekakor dokaj preprosto, če pa gre za pridružene organske okvare, so potrebni še pripomočki za slabovidne. Pri dislektikih poleg vzpodbud k veščini branja in prepoznavanja pravilne slike pomagajo barvni filtri, ki omogočijo lažje prepoznavanje črk.

Pri pravi disleksiji torej ne morete storiti ničesar?

MM: Tudi pri pravi disleksiji obstajajo principi pomoči, kot so barvne folije in posebni načini branja. Ker v stroki poznamo modele fiziologije branja, lahko včasih natančneje ciljamo s temi pripomočki. Po nekaterih teorijah naj bi bilo za slabo branje pri disleksiji krivo tudi slabo sodelovanje obeh podsistemov vidne zaznave, ki jih pri branju sočasno uporabljamo – kinetičnega, ki odreja sakade (skoke naprej po besedilu), in statičnega, ki odreja komplet črk, ki jih bomo prepoznali in sestavili s prej prebranimi.

Barvne folije v hladnih barvah (takšne, ki prepuščajo krajše valovne dolžine svetlobe) naj bi recimo delovale zato, ker dokaj olajšajo delovanje sakadnega sistema. V tujini težave otrok pri branju pogosto razvrščajo še v posamezne sindrome, kot so »Meares-Irlen Syndrome«, »Skotopic Sensitivity Syndrome«, »Magno – deficit« in »Visual Stress«. Pri tem se je izkazalo, da gre pogosto ravno za neodkrite deficite vida. Ko so te sanirali, bodisi z očali, ortoptičnimi vajami ali s prizmatično korekcijo, je bilo težav z branjem manj.

Kaj torej priporočate otrokom, ki že imajo diagnozo disleksije?

DK: Pomembno je, da otroka, ki ima potencialno možnost za disleksijo, odkrijemo čim prej in mu čim prej pomagamo k pravilni interpretaciji pisanega znaka v glasovno obliko.

MM: Temeljit pregled vida je nekaj, kar bi morali otroci ali mladostniki s težavami pri branju vsekakor opraviti. Ne smemo pozabiti, da si danes mladi v prostem času sami zadajajo še višje zahteve za vid, kot jih imajo v šoli: igrice na računalnikih, tablicah in telefonih jih priklenejo na zaslone bolj učinkovito kot kar koli drugega. Posledice so lahko težave z utrujanjem akomodacije (nastavljanjem oči na blizu) in konvergence (usmerjanjem oči skupaj, navznoter), ter suhe in pekoče oči. Z dolgotrajnim delom na blizu je povezana tudi rast kratkovidnosti. To pa je že druga pereča tema in o njej bi kaj povedali prihodnjič.