Zagotovo je v vaši bližini kdo, ki je zbolel za rakom. Žal je to bolezen, ki velikokrat pripelje k nesrečnemu koncu. Vendar medicina vsakodnevno napreduje, novosti na področju zdravljenj pa so tista luč na koncu tunela, ki marsikomu ponudi upanje. Tokrat smo se o pomembnosti uporabe biomarkerjev in zdravljenju po meri posameznega bolnika v onkologiji pogovarjali s predstojnico sektorja internistične onkologije, prof. dr. Janjo Ocvirk, dr. med.

Avtorica: Katja Štucin

Lahko za začetek laično pojasnite, kaj sploh so tumorski označevalci oziroma biomarkerji in čemu so namenjeni? Zakaj so tako zelo pomembni?

Tumorski označevalci ali biomarkerji so snovi, ki nastajajo v tumorskih celicah ali pod njihovim vplivom. To so lahko novosintetizirane snovi, neznačilne za celice v zdravem organizmu, ali snovi, ki so v zdravem organizmu prisotne v veliko nižjih koncentracijah. Za različne vrste raka so značilni različni tumorski označevalci. Uporabljajo se namreč za pomoč pri diagnozi in zgodnjem odkrivanju bolezni. Tumorski označevalci pomagajo prepoznati bolezen že v njenem zgodnjem stadiju, če pa je bolezen (metastatsko) že razširjena, pa je vrednost določenega tumorskega označevalca lahko povečana skoraj pri vseh bolnikih.

Pri postavitvi diagnoze je sicer podatek o tumorskih označevalcih samo eden od podatkov in se nikoli ne uporablja samostojno. Za postavitev diagnoze so potrebne še druge preiskave. Se pa s tumorskimi označevalci spremljata tudi razširjenost bolezni in odgovor na zdravljenje, uporabni pa so še za napoved prognoze bolezni. Zelo pomembni so za izbiro tarčnega zdravljenja in ne nazadnje za presejanje in zgodnje odkrivanje raka.

Koliko vrst tumorskih označevalcev obstaja?

V osnovi jih razdelimo v presejalne, napovedovalne, prognostične in diagnostične. Slednji se uporabljajo za zgodnje odkrivanje bolezni in s tem za preprečevanje razsoja bolezni. Kot že samo ime pove, so prognostični pomembni za napoved poteka bolezni in možnost nastanka zasevkov pri določenih vrstah raka. Napovedovalni označevalci nam pomagajo izbrati način zdravljenja. Presejalni označevalci pa so logično pomembni pri presejanju, torej pri iskanju ogroženih ljudi za razvoj določene vrste raka.

Kaj pa je testiranje iz krvi RAS, ki se je začelo uporabljati namesto testa iz vzorca tkiva tumorja in kakšne prednosti prinaša?

Novost, ki prinaša hitrejše izvide in večjo ponovljivost testa, je tekoča biopsija oziroma testiranje iz krvi. Gre za preprost test, opravimo ga ob diagnozi metastatskega kolorektalnega raka, s katerim dobimo vpogled v tip genov v raku. Z metodo molekularne diagnostike se določi, ali je tumorski gen RAS mutiran ali ne. Določi namreč genski status RAS ali tip gena RAS. Pred letom 2014 so določali le mutacije na genu KRAS, po tem pa še na NRAS.
Glede na izvide o mutacijah v genu RAS naredimo načrt zdravljenja raka po meri posameznika, kar pomeni, da se zdravljenje izbere glede na tip tumorskega gena RAS. Na osnovi rezultata testiranja RAS torej lahko izberemo za posameznega bolnika učinkovitejše zdravljenje in s tem izboljšamo stopnjo preživetja bolnikov.

Kakšno je pravzaprav zdravljenje po meri posameznega bolnika v onkologiji, če pojasniva s primerom na razsejanem kolorektalnem raku?

Znanje o biologiji rakave celice je iz leta v leto večje in odpira nove možnosti za načrtovanje učinkovitega in bolniku prilagojenega zdravljenja. Zdravljenje po meri namreč pomeni, da se s pomočjo označevalcev odločamo o izbiri tarčnega zdravljenja. Pri zdravljenju bolnikov z rakom debelega črevesa in danke, denimo, poleg kemoterapije uporabljamo tudi več vrst tarčnih zdravil.

Za lažjo predstavo lahko izpostavimo, da v primeru, če je gen, ki ga testiramo, nemutiran oziroma divji tip, na podlagi rezultatov lahko trdimo, da je zdravilo, ki deluje kot zaviralec prenosa signalov preko receptorjev za epidermalni rastni dejavnik, v kombinaciji s kemoterapijo učinkovita izbira. V nasprotnem primeru, če je mutiran, se uporabi kemoterapija, lahko tudi v kombinaciji z zaviralcem angiogeneze, medtem ko so pri teh bolnikih zaviralci prenosa signalov prek receptorjev za epidermalni rastni dejavnik neučinkoviti.

Kakšna je po vašem mnenju učinkovitost novejših tarčnih zdravil? Že beležite pozitivne izide?

Učinkovitost je vsekakor velika, beležimo zelo pozitivne izide v primerjavi s samo kemoterapijo. Pri individualnem zdravljenju, opisanem zgoraj, je vedno manj pomembna vrsta raka, ki jo ima bolnik, bolj pa navzočnost tarčnih in drugih mehanizmov v rakasti celici in usmerjeno delovanje nanje. Ob tem je treba poudariti, da tudi tarčna zdravila niso brez neželenih učinkov, zato je treba zelo skrbno pretehtati, kakšna je za posameznega bolnika njihova korist, če jo primerjamo z možnimi neželenimi učinki. Zavedati se moramo tudi, da se tarčna zdravila v primerjavi s citostatiki uporabljajo krajši čas in vseh, zlasti dolgotrajnih neželenih učinkov še ne poznamo.

Kakšne novosti na področju zdravljenja še pričakujete?

Vedno več imamo informacij o znotrajceličnih poteh in s tem se razvijajo tudi nova tarčna zdravila, ki delujejo na različnih nivojih teh poti oziroma na različnih tarčah. Razvoj novih tarčnih zdravil veliko obeta. Nekatera so bolj, druga manj učinkovita. Pomembna novost v zdravljenju raka ja imunoterapija. Razmah imunoterapije v zadnjih treh letih nam je omogočil nova spoznanja v imunologiji, predvsem odkritje nadzornih točk. To je vodilo v razvoj novih zdravil, ki spodbujajo imunski sistem in s tem uničujejo rakaste celice. Tovrstna zdravila že uporabljamo v zdravljenju napredovalega melanoma, učinkovita so tudi pri zdravljenju napredovalih pljučnih tumorjev in raka ledvic, za ostale vrste raka pa so še v fazah kliničnih raziskav.

Maj 2016