Starševstvo je v prvih letih otrokovega življenja gotovo naporno, a po besedah staršev tudi najčudovitejše obdobje. Skupni trenutki nežnosti, izkazovanja naklonjenosti in crkljanja nam prinašajo veselje in teh vtisov nikoli ne izbrišemo iz srca. Ko pa nekega dne otrok zbesni, ko ga v družbi želimo objeti, kot smo ga že neštetokrat in celo doma zavrača že ustaljene rituale crkljanja, potem upravičeno pomislimo, kaj je narobe. Zdi se, kot da se je romantična zgodba končala. Kar naenkrat je pred nami otrok, ki je še vedno naš ‘mali cukrček’, pa ne mara več naše bližine.

Avtor: dr. Nataša Rijavec Klobučar

Spoštujete otrokovo potrebo

Vsako obdobje človekovega življenja prinaša s seboj paleto različnih potreb na različnih področjih. In vsako obdobje, pa čeprav bi se mu najraje izognili, mora priti in s svojimi značilnostmi koristi otrokovemu razvoju. Morda je težko sprejeti, ko otrok zavrne vaše poljube, ki so iskreni in topli, a morali se boste sprijazniti, da malček odrašča. Ni več drobceno nebogljeno bitjece, kot si kdaj pa kdaj še vedno zaželimo, da bi otročička stisnili k sebi in se z njim pocrkljali! Ampak taki trenutki bodo vedno obstajali, tudi ko so otroci že odrasli, se radi pustijo pocrkljati, a na drugačen način. Pomislite na svoje starše, ki vas morda pocrkljajo z nedeljskim kosilom, s prijazno besedo ali pa k sebi vzamejo vaše otroke, da si lahko privoščite dve uri samo zase. Priložnosti, da pokažemo drugemu svojo ljubezen, je vedno veliko, le da se potrebe in načini spreminjajo.

V prvih letih življenja ima otrok večjo potrebo po nežnosti, telesnem dotiku, božanju, objemanju kot pa v kasnejšem obdobju. S crkljanjem dobiva občutek varnosti, zaupanja, skrbi in sporočilo, da ga imamo radi. Z razvojem pa se otrokova potreba po načinu izkazovanja naklonjenosti spreminja. Ko se odraščajoči otrok »odmika« od starševskih poljubov, objemov, ne pomeni, da otrok zavrača starševsko pozornost, ampak da jo želi na drugačen način. Poiskati moramo nove vzorce in načine. Predvsem pa raziščite, zakaj vas otrokovo odbijanje nežnosti moti.

Noče se crkljati!

Dejstvo, da je vsak otrok drugačen, lahkoto sprejmemo, težko pa sprejmemo otroka, ki že od prvih dni svojega življenja kaže, da mu ni do nežnosti, ljubkovanja, pestovanja in objemanja. Po eni strani se najdejo dobronamerni (a včasih zelo vsiljivi in obtožujoči nasveti, ki pravijo, da ne delamo prav) vzgojni nasveti starih tet, babic, znank in sosed, ki pravijo, naj vendarle otroka ne nosimo toliko po rokah, da ga bomo razvadili ipd. (mimogrede, tovrstna bližina otroka nikoli ne razvadi – le nam je včasih naporno). Ko se srečamo z otrokom, ki zavrača naše poskuse telesne bližine, se včasih vprašamo, kaj je z otrokom narobe. Po drugi strani je za zdrav otrokov razvoj potrebno »nekaj« telesnega stika, poljubov, božanja ipd. Količina pa je odvisna od otroka.

Seveda so primeri, ko govorimo o avtizmu (zaprtosti vase) in če sumite na težave, se je treba obrniti na strokovnjaka. Sami najbolje poznate svojega malčka in poznate tudi vaše vzorce komuniciranja v družini. Morda ste zrasli v okolju, kjer je bilo izkazovanje naklonjenosti z objemi in s poljubi prepovedano? Je tudi vam nerodno se stisniti v objem k drugemu? Ali pa ste vi tisti, ki si želite, da bi otroka lahko večkrat in pogosteje pocrkljali, pa mu ni do tega? Kako pa se vi počutite, ko otrok noče vaše telesne pozornosti? Ste počutite užaljene, zavrnjene, osramočene? Ali doživljate otrokovo spremembo in odklanjanje nežnosti v družbi kot korak k samostojnosti, kot napredek v otrokovem razvoju ali kot opozorilo na težavo?

Razumite otrokova čustva

Včasih težko sprejmemo otrokova čustva, še posebej, če smo sami odprti in brez težav izrazimo tisto, kar čutimo. Če se otrok noče crkljati, še ne pomeni, da ničesar ne čuti in da je morda otopel, zaprt vase ali nerazvit na čustvenem področju. Njegova čustva so prav tako močna in prisotna, le da jih ne zna izraziti na način, kot ga želite vi. Pomagate mu lahko tako, da sprejmete otrokovo drugačnost kot njegovo posebnost, kot njegovo kvaliteto. Dajte mu vedeti, da ga razumete, morda se mu lahko skozi igro približate v njegov svet. Nikar ne obtožujte in ne zahtevajte odzivanja, če otrok ni na to pripravljen. Pustite mu čas, predvsem pa skupaj poiščite nov način crkljanja.

Poiščite svoje načine crkljanja

Če pogledamo v Slovar slovenskega knjižnega jezika, bomo pod besedo crkljati našli dve razlagi: prva pravi, da je crkljanje pretirano negovanje in razvajanje, druga pa razume crkljanje kot božanje in ljubkovanje.

Crkljanje pa pravzaprav pomeni izraz nežnosti, naklonjenosti in čeprav ga največkrat povezujemo s telesnim dotikom, z objemom, božanjem, s poljubljanjem, ni nič narobe, če z otrokom poiščete svoj način iskanja bližine. Bližina pomeni »rad te imam; tukaj sem, ko me potrebuješ; zaupam vate; spoštujem te, takšnega kot si«. Zakaj torej se ne bi »božali« z besedami in »ljubkovali« z dejanji?

Crkljanje ni razvajanje

Čeprav opredelitev crkljanja vsebuje tudi razlago, da je crkljanje razvajanje, je treba postaviti mejo, da crkljanje ne postane razvajanje. Ljubkovanje otroka ne more škoditi, če je postavljena meja, med tem, kar želimo sami, in mejo, ki jo želi naš otrok. V prvih mesecih otrokovega življenja božanja in ljubkovanja ne more biti preveč, če upoštevamo otrokovo potrebo. Če pretirano negovanje oz. crkljanje razumemo kot vzgojo brez meja, potem se škodljivim posledicam ne moremo izogniti.

Crkljanje in pravila

Pravila in meje pa morajo obstajati tudi pri crkljanju. Starosti primerno je treba otroku razložiti in pojasniti, komu božanje in ljubkovanje dovoliti (npr. družinski člani) in kateri načini so sprejemljivi (npr. ko srečamo strica in teto, jih objamemo; znancem pa damo le roko). Ti vzorci so usklajeni z našimi lastnimi. Če prakticiramo poljubljanje starih staršev, ko jih obiščemo, potem bomo tudi otrokom to »privzgojili«. Če pa ob obisku zgolj sežemo drugemu v roko, silimo otroka v objemanje in poljubljanje.

Z otrokom pa se pogovarjamo tudi, kakšno ljubkovanje je dovoljeno in katere dele telesa se ne smejo dotikati tuji ljudje (pa tudi domači). Pri tem ne pozabimo na zdravnika, ki sicer otroka ne pocrklja, lahko pa pregleda njegovo telo.

Še vedno potrebuje vašo ljubezen

Čeprav je običajnega crkljanja morda konec, otrok še vedno potrebuje veliko ljubezni, pozornosti, varnosti in zaupanja. Morda se je ob prvem šoku, ob otrokovi nenadni spremembi, ko je zavrnil vaš objem, v vaša srca naselil nemir in dvom v to, da vas otrok ne mara več, morda sebe krivite za otrokovo potrebo po samoti oz. nedotikanju.  »Kaj sem naredil narobe? Zakaj me zavrača?« se starši sprašujejo. Besede kot so »pusti me na miru« zabolijo, a otrok vas ne odbija osebno. Enostavno noče več ravnanja, ki je sicer bilo že ustaljeno. Hoče nekaj novega. Še vedno pa potrebuje veliko ljubezni, sprejemanja, ponosa in samozavesti, ki mu jo lahko daste le vi. In čeprav se zdi, da so najlepša otrokova leta za vami, lahko skupaj ustvarjate nepozabno vzdušje, ki bo v vas in vašem otroku pustilo nove neizbrisane sledi.

Oktober 2013