Zdi se, kot da se med ljudmi pojavlja vedno več tesnobnosti in depresivnih stanj, sploh v času, v katerem je ekonomska kriza dodobra pokazala zobe. Ni pa vsako depresiji podobno stanje resnično depresija in vsaka skrb anksiozna motnja. Kdaj torej lahko govorimo o dejanski depresiji in anksioznosti ter ali gre za vzporedni motnji ali za dve plati istega kovanca, izčrpno obrazloži psihiater prim. Gorazd V. Mrevlje, dr. med., s Centra za mentalno zdravje, Psihiatrična klinika Ljubljana.

Avtor: Anja Kuhar 

Kako stroka definira depresijo in kako anksioznost ter ali gre resnično za dve plati istega kovanca ali za ločeni psihični stanji oz. bolezni?

Depresija je ljudem dobro poznano razpoloženjsko stanje in izraz ‘depresiven sem’ postaja vse pogostejši, če že ne trendovski opis za različna počutja ljudi, ki pa ne odgovarjajo vedno temu, čemur v psihiatriji rečemo depresivna motnja. Najpogosteje ljudje želijo s tem opisom povedati, da so nerazpoloženi, zlovoljni, razdražljivi ali pa brez pravega veselja do življenja. Teh stanj torej ne ocenjujemo kot bolezenskih, kajti prava, klinično ugotovljena depresija ostaja še vedno ena najhujših duševnih motenj, zaradi katere ljudje hudo trpijo.

Simptomi depresije:

• depresivno razpoloženje, ki se pojavlja skoraj vsak dan ali večji del dneva,
• pomembno zmanjšan občutek zadovoljstva in zanimanja za okolico,
• izguba teka, lahko tudi povečan tek,
• nespečnost ali pretirana želja po spanju,
• telesni nemir ali pa telesna upočasnjenost,
• občutek utrujenosti in izguba energije,
• občutki brezvrednosti ali hude krivde,
• težave s koncentracijo, zmanjšana usmerjena pozornost mišljenja in vse večja neodločenost že ob manjših odločitvah ali dejavnostih,
• ob najhujših oblikah depresije se lahko pojavijo tudi samomorilne ideje ali razmišljanje o smrti.

Simptomi se pri ljudeh, ki so zboleli za depresijo, pojavljajo vsakodnevno. Če vsaj 5 od zgoraj naštetih sprememb traja vsaj 14 dni, je smiselno čim prej poiskati zdravniško pomoč.

Bistven občutek človeka, ki je globoko depresiven, je neznosen občutek brezizhodnosti, brezperspektivnosti in splošne nemoči soočati se že z enostavnimi stvarmi v vsakdanjem življenju.

Anksioznost oz. po slovensko tesnobnost

je spremljevalec depresivne motnje. Gre za občutek, ki je podoben strahu. Ta je vedno vezan na konkretno situacijo, ki človeka ogroža. Človek prepoznava povezavo med ogrožajočo situacijo in svojim odzivom. Anksiozen človek svoje tesnobe ne more vezati na konkreten dogodek, ker gre za odraz njegovega intrapsihičnega dogajanja, zato je zato ta oblika tesnobe bistveno bolj nevzdržna in neznosna za ljudi s temi simptomi.

Težko bi trdili, da gre za ‘dve plati istega kovanca’. Danes vemo, da se depresivna motnja pogosto prične z anksioznostjo, ki se kar najpogosteje kaže kot občutek tiščanja za prsnico ali okoli srca, kar povzroča ljudem strah, da se pri njih razvija srčni infarkt.

Anksiozni ljudje pogosto opisujejo tiščanje v predelu grla in požiralnika (cmok v grlu), naraščajoč občutek strahu in skrb, da ne bodo več obvladali svojega ravnanja, nespečnost in pogosto še cela vrsta nespecifičnih telesnih simptomov, ki nimajo organskega ozadja. Pri takšni klinični sliki moramo vedno biti pozorni na to, ali se za temi simptomi skrivajo tudi znaki depresivnosti. Psihiatri že nekaj časa vemo, da vsaka nezdravljena anksioznost v določenem času pripelje do razvoja depresivne motnje, lahko tudi v hudi obliki.

Zaradi tega ne govorimo o isti bolezni z dvema nasprotujočima si poloma, kot pri bipolarni motnji, ko bolezen lahko niha iz depresivne motnje v manično motnjo in obratno. Sodobno razumevanje depresivne motnje opozarja na to, da je pri vsaki klinični izraženi depresiji več ali manj prisotna tudi anksioznost in glede na to potem motnje opišemo in jo tudi ustrezno zdravimo. Poznamo pa tudi specifična bolezenska stanja, pri katerih gre izključno za simptome anksioznosti in jih opisujemo kot panično motnjo, generalizirano anksiozno motnjo in še druge klinične slike.

Depresivnost ali anksioznost

se pri ljudeh najpogosteje začne z motnjami spanja. Pri razvijajoči se anksiozni motnji imajo ljudje težave z nespečnostjo v prvem delu noči, težko zaspijo, zjutraj pa težko vstanejo in pogosto podaljšujejo spanec globoko v dopoldanske ure. Depresiven človek pa bo lahko zaspal, vendar se prebudi že po nekaj urah in ima težave s tem, da bi zaspal nazaj. Pretirana zaskrbljenost, premlevanje preteklih in prihodnjih dogodkov in občutek strahu so tista dogajanja, ki takšnemu bolniku ne dovolijo ponovno zaspati. V obeh primerih pa so za te ljudi najhujša jutra, ki pomenijo začetek aktivnega dela našega 24-urnega dne in prav aktivnost, ki se od njih pričakuje, jih straši, bega in še poglablja opisana občutja.

Kakšni so vzroki za pojav ene in druge motnje?

Pri depresijah, ki so del bipolarne motnje (včasih smo temu rekli manična depresivna psihoza), gre vzroke za nastanek bolezenskega stanja iskati predvsem v biološkem ozadju, ki zadeva določene spremembe v delovanju možganov. Določeni dogodki v okolici so lahko le sprožilec bolezenskega dogajanja, najpogosteje pa te hude depresivne motnje nastajajo brez pravega zunanjega vzroka. Anksiozne motnje ali mešane anksiozno-depresivne motnje pa imajo psihološko ozadje, kar pomeni, da gre za zaplet in kombinacijo osebnostnih značilnosti posameznika in okolja, v katerem ta človek živi in je odraščal.

Glede na omenjeno psihološko ozadje in osebne značilnosti posameznika, kdo je torej najbolj dovzeten za pojav ene in/ali druge motnje? Ima morda prste vmes tudi svetovna kriza?

Na to vprašanje je težko na kratko odgovoriti. Pa vendar so za ti dve duševni motnji bolj dovzetni negotovi, zadržani in plahi ljudje, ljudje s slabo samopodobo, ki se nizko cenijo, se težko izpostavijo v pozitivnem smislu in še težje ustrezno in konstruktivno odreagirajo ob sporih ali drugih zapletih v življenju. Strokovno pravimo, da so ‘agresivno zavrti’, poenostavljeno pa, da ‘ne znajo reči ne’. Pozitivno samopodobo, vrednotenje samega sebe in posledično dobro počutje poskušajo tako razviti, da so drugim vedno na razpolago ter se vedejo v skladu s pričakovanji okolice tudi takrat, ko se tega od njih niti ne pričakuje. Ni mogoče živeti s tem, da bi te v življenju vsi imeli radi, prav tako ne moremo doseči lastnega zadovoljstva, če neprestano izpolnjujemo pričakovanja in želje drugih, pri tem pa pozabimo nase.

Sodobni način življenja, ki od človeka zahteva in pričakuje vedno več potrditev in uveljavitev na različnih področjih, pa je pomemben vzdrževalec in povzročitelj depresivnih in anksioznih motenj.

Seveda ni mogoče kar počez kritizirati današnjega načina življenja, saj gre vedno za individualni odgovor osebe z določenimi značajskimi posebnostmi. Pogosto slišimo, da ‘smo vsi v stresu’, resnica pa je v tem, da je vse več stresogenih dejavnikov, vse večkrat smo izpostavljeni različnim obremenitvam, ki pri ljudeh sprožajo znake ‘škodljivega stresa’. Stres ali stresni odgovor namreč ni nekaj zunaj nas, ampak gre vedno za individualen odgovor posameznika na določene okoliščine, ki pri nekom drugem takšnega odziva ne bi povzročile.

Brez dvoma pa svetovna kriza z vsemi negotovostmi in spremembami, za katere večina ljudi ni kriva sama (nezaposlenost, revščina, brezperspektivnost mladih ljudi), prinaša s seboj še več stresogenih dejavnikov.

Kako lahko sami prepoznamo depresijo in anksioznost pri bližnjih in na kakšen način jim lahko ponudimo pomoč?

Brezvoljnost, izguba energije in smisla za humor, potrtost, socialna izolacija, delovna neučinkovitost in vse pogostejši izostanki z dela, težave s prehranjevanjem, motnje spanja, izguba želje po spolnosti in podobno so znaki, ki jih bomo prepoznali pri človeku, ki ga dobro poznamo.

Če se te spremembe stopnjujejo in trajajo dlje časa, je smiselno in potrebno takega človeka spodbuditi, da gre k zdravniku. Tega ne storimo s trditvami, kot npr. ‘ti si depresiven’ ali ‘s teboj je nekaj narobe’, ker bodo takšne trditve pri bolniku povzročile le obrambno držo z zanikanjem. Neprimerno bolj učinkoviti in spodbudni bomo, če bomo izrazili skrb zanj z besedami ‘skrbi me zate’, ‘ne vem, kako bi ti pomagal’ ipd. Na takšne besede se bo tak človek slej ko prej zagotovo odzval. Smiselno je tudi povedati, zakaj smo zaskrbljeni in, ko mu ponujamo pomoč, povejmo, da smo ga pripravljeni spremljati k zdravniku ali mu tak pregled celo urediti.

Kako pa se psihiatrija loteva zdravljenja depresije in anksioznosti?

Pri zdravljenju depresije in anksioznosti ni več vprašanja – zdravila ali psihoterapija, saj je treba pri teh ljudeh uporabiti oboje. Sodobni antidepresivi, ki odpravljajo tako depresivnost in tesnobnost, so izjemno učinkoviti, nenevarni in ne povzročajo odvisnosti. Relativno hitro odvisnost povzročajo pomirjevala in uspavala, ki niso zdravila proti depresiji, jih pa lahko za krajši čas (14–21 dni) predpišemo kot dodatno terapijo osnovnemu zdravilu. Ko antidepresiv začne terapevtsko delovati, bolnik teh zdravil ne potrebuje več. Zelo pomembno je, da bolnik ve, zakaj prejema določeno zdravilo ter da je seznanjen z načinom delovanja in tudi morebitnimi stranskimi učinki.

Po odpravi simptomov depresije in tesnobnosti takemu bolniku vedno ponudimo možnost psihoterapije. Najpogostejša priporočena psihoterapevtska metoda pri depresivnih ljudeh je vedenjsko-kognitivna terapija, vse bolj uporabne in smiselne pa postajajo tudi analitično usmerjene terapije, ki potekajo v skupini ali pa individualno. Pri izboru psihoterapije je pomembna motivacija in osebnostna struktura bolnika, zlasti pa njegova sposobnost za psihološko mišljenje, kot temu rečemo v psihoterapiji. Če bolnik zdravil ne želi ali jih odklanja in če ni nujno, da jih jemlje (izjeme so hude depresije s psihotičnimi vsebinami in samomorilno ogroženostjo), mu pač ponudimo psihoterapevtsko pomoč.

Kako pa si lahko pomagamo sami, če slutimo, da sta nas v kremplje zagrabili depresija in anksioznost?

V vseh dosedanjih odgovorih se kažejo možnosti, kaj vse lahko storimo sami, če prepoznavamo tovrstne simptome pri svojem doživljanju in počutju. Absolutno pa v teh primerih odsvetujemo branje različne literature o tovrstnih bolezenskih motnjah. Te literature je tudi pri nas vse več v knjižni obliki, v različnih revijah, še bolj pa so dostopne na internetnih straneh, forumih, klepetalnicah ipd. Če so bolezenski simptomi že prisotni, iskanje tovrstnih informacij zagotovo ne pomaga, saj bomo s tem le še poglobili svojo zaskrbljenost, seštevali bolezenske simptome in s tem le prelagali čimprejšnjo pomoč od ustreznega strokovnjaka, ki bi nam lahko pomagal.

Kakšno je vaše stališče do zdravljenja anksioznih motenj s hipnoterapijo ter do ostalih tehnik, kot so bioenergija, EFT (Emotional Freedom Technique) itd.?

Hipnoterapija pri resnih depresivnih in anksioznih motnjah ni dovolj učinkovita. Uporaba hipnoterapije v medicini ima danes zelo jasno izdelane simptome za zdravljenje le določenih duševnih motenj, predvsem pa mora tisti, ki takšno pomoč ponuja, hipnoterapijo dobro obvladati in se zavedati možnosti, pa tudi nevarnosti in pasti tovrstne oblike zdravljenja.

Bioenergetska terapija je lahko dobra dopolnilna metoda pomoči pri tovrstnih motnjah. Smiselna je bolj pri tistih ljudeh, ki imajo veliko telesnih težav, ki spremljajo depresijo, še pogosteje pa anskioznost. Dober in odgovoren bioenergetik bo pri načrtu pomoči upošteval psihiatrične ukrepe, predvsem pa ne bo spreminjal zdravniških odločitev, ki se nanašajo na potrebo po zdravljenju z antidepresivi, saj bioenergetik nima tega znanja.