Zvini in izpahi sklepov ter zlomi kosti so vsakdanje poškodbe, s katerimi smo se zagotovo že srečali. Kljub temu previdnost ni odveč, še posebej v zimskih mesecih, času poledenelih pločnikov in hitrih športov na snegu. Čeprav je poškodba na prvi pogled videti blaga, pravilna prva pomoč in kasnejša strokovna zdravstvena oskrba preprečita dolgotrajne posledice v obliki slabše gibljivosti sklepa, ponavljajočih izpahov ali dolgotrajne bolečine.

Avtor: Peter Kordiš

 

Sklepi nam preko delovanja mišic omogočajo premikanje in so sestavljeni iz dveh ali več prilegajočih se delov kosti, pokritih s hrustancem, ter sklepne ovojnice, ki kosti povezuje. Z zunanje strani sklepno ovojnico krepijo vezi ali ligamenti, ki kot močni elastični trakovi učvrstijo sklep. Preko sklepov potekajo še mišice in njihove kite, ki poleg gibljivosti omogočajo dodatno oporo. Poškodbam so ob prevelikih obremenitvah ali pri položaju sklepa v skrajnih legah najbolj podvržene vezi sklepov in kite mišic.

Kosti poleg varovanja življenjsko pomembnih organov prav tako omogočajo gibanje in jih delimo na osrednje kosti (lobanjo, hrbtenico, rebra) ter kosti udov (kosti rok, nog, medenice in ramen). Na površini kost obdaja pokostnica, ki vsebuje veliko krvnih žil in živcev in je pri zlomu ter drugih boleznih kosti glavni izvor močne bolečine.

 

Najpogostejše poškodbe med zimo

V zimskih mesecih so padci (predvsem na poledenelih pločnikih) pogosti in jih spremljajo zelo različne poškodbe sklepov in kosti: večkrat gre za poškodbe spodnjega dela podlakti ali dlani, kolena, rame, prsnega koša in komolca. Pri smučanju nas največkrat izda koleno, ko med padcem pride do poškodbe stranskih ali križnih kolenskih vezi.

Pri padcu na iztegnjen in odmaknjen palec, s katerim držimo smučarsko palico, lahko pride do izpaha in pretrganja stranskih vezi. Poškodbo imenujemo kar »smučarski palec«. Pri deskanju na snegu so pogostejši zvini gležnja, poškodbe zapestja pri padcu na iztegnjeno roko in poškodbe mehkih tkiv v ramenskem obroču pri padcih na ramenski sklep.

 

Zvini

Do zvina najpogosteje pride ob neprevidnem koraku, doskoku ali padcu na ud. Stabilizatorji sklepa se ob vsakdanjih gibih uspešno upirajo prevelikim raztegom, ob nenadnem obsežnem gibu v nenaravni smeri pa lahko pride do poškodbe, saj mišice in kite niso več sposobne uravnotežiti prevelike obremenitve.

Sklepne vezi in ovojnice se ob tem raztegnejo, natrgajo ali celo pretrgajo. Zvin je torej poškodba sklepne ovojnice in vezi sklepa zaradi razmaknitve kosti, oblika sklepa pa v nasprotju z izpahom ostane nespremenjena. Najpogostejši so zvini gležnja, palca, zapestja in kolena.

Glede na resnost poškodbe delimo zvine na lažje in hujše. Pri lažjih se vezi ne strgajo, temveč samo nategnejo, ob tem takoj občutimo bolečino, ki se pri obremenitvi sklepa še okrepi. Kmalu se pojavi tudi oteklina, sklep je topel in pordel, gibljivost pa ni omejena. Pri hujšem zvinu je bolečina bolj izrazita, oteklina večja, gibljivost pa zavrta in močno boleča. Če je prišlo do pretrganja sklepne ovojnice, se lahko v sklep izlije kri, kar vidimo kot podplutbo. Najlažje resnost poškodbe ocenimo s primerjavo sklepa z istim sklepom na nepoškodovanem udu.

 

Izpah

Zaradi podobnega mehanizma poškodbe kot pri zvinih, pri izpahu ob nenadni in preveliki obremenitvi sklepa pride do tolikšne poškodbe vezi, da se sklepni površini premakneta in nista več v stiku. Sklep torej ostane v nenaravnem položaju, sklepna ovojnica pa raztegnjena, natrgana ali najpogosteje pretrgana. V zadnjem primeru je sklep zelo nestabilen. Pogosto se ob poškodbi v sklep vrinejo obsklepne strukture, ki onemogočajo naravnavo.

Običajno pride do izpaha pri nenadnem delovanju sile, ki je tako močna, da premaga moč mišic in vezi, ki ohranjajo sklep v naravnem položaju. To se največkrat zgodi pri padcih, prometnih nesrečah ali poškodbah pri športu. V primeru ponavljajočih izpahov (npr. rame) je navadno dovolj že manjša sila. Redkeje je vzrok katera izmed kroničnih bolezni, npr. revmatoidni artritis. Izpahom so najbolj podvrženi veliki sklepi, pri odraslih predvsem rama, pri otrocih pa komolec. Zaradi posebne lege sklepa je pogosto izpahnjen tudi palec.

Ob poškodbi čutimo, da se je kost premaknila iz normalnega položaja, pojavi se močna bolečina, ki se ob poskusu gibanja ali obremenitvi sklepa še okrepi. Hitro nastane oteklina in podplutba. Zanesljivo lahko izpah prepoznamo po spremenjeni obliki sklepa, ki je negibljiv in nenormalne oblike. Poškodovanec ud običajno drži v nenaravnem položaju, v katerem je bolečina najmanjša.

Ker ob sklepih potekajo številne žile in živci, se ob izpahu lahko napnejo, premaknjene kosti pa pritisnejo nanje. Tako lahko na primer ob poškodbi komolca in bližnje arterije ud postane hladen, bled in boleč, ob nategu živčnih vlaken pa se pojavi mravljinčenje ali celo izguba občutka za dotik. Na omenjene spremembe moramo biti zelo pozorni, saj je treba ukrepati hitro.

 

Prva pomoč pri poškodbah sklepov

Včasih zaradi podobnih simptomov in znakov težko razlikujemo med zvinom, izpahom ali zlomom kosti blizu sklepa, vendar lahko nudimo pravilno prvo pomoč, tudi če ne znamo natančno opredeliti poškodbe:

• kadar sumimo na izpah, pokličemo 112 in počakamo do prihoda reševalcev;
• poškodovanca natančno pregledamo za morebitne hujše pridružene poškodbe, še posebej kadar smo v gorah;
• odstranimo ves nakit, ki bi lahko ob močnem otekanju oviral prekrvavitev uda;
• nadaljnje postopke prve pomoči si zapomnimo s kratico angleških besed RICE (rest – počitek; ice – led, hlajenje; compression – stisnjenje, povijanje; elevation – dvig uda).

 

Počitek v položaju z najmanj bolečinami je priporočljiv, da se izognemo dodatnim poškodbam; uda zato v prvih dneh od poškodbe ne obremenjujemo. Poškodovani sklep povijemo tako, da ne povzročamo bolečine ali premočnega stisnjenja, ki bi oviralo prekrvavitev. S hlajenjem začnemo čim prej po poškodbi, večkrat na dan, vendar ne več kot 15–20 minut naenkrat, da se izognemo nastanku omrzlin. Ledu nikoli ne dajemo neposredno na kožo, temveč hladimo preko tkanine. Če je možno, ud dvignemo nad raven srca, da s tem preprečimo nastanek otekline. Sklepa ne ogrevamo ali masiramo, ne pijemo alkohola.

Kadar je prisoten sum na izpah, ki ga najlaže spoznamo po spremenjeni obliki sklepa in negibljivosti, ne smemo oklevati z zdravniško pomočjo. Pokličemo nujno medicinsko pomoč na 112 in do prihoda reševalcev preko tkanine hladimo sklep. Ne smemo ga premikati ali poskušati naravnati, saj lahko s tem povzročimo dodatno poškodbo žil, živcev in drugih tkiv. Prizadetega pokrijemo z odejo in redno preverjamo življenjske znake. Ne dajemo mu jesti ali piti, saj bo morda za naravnavo sklepa potrebna splošna anestezija.

Pri zvinu je nadaljnje zdravljenje odvisno od resnosti poškodbe. V večini lažjih zvinov je priporočljivo čim prejšnje razgibavanje ob zdravilih proti bolečini, krepitev mišic okrog sklepa in stopnjevanje obremenitev. S tem pospešimo okrevanje in ohranimo popolno gibljivost sklepa. Če gre za hujšo poškodbo, je navadno potrebna krajša imobilizacija. V tem primeru je čas okrevanja daljši, sklep pa se pogosto zaradi poškodb vezi nikoli popolnoma ne pozdravi.

 

Lažje zvine lahko oskrbimo sami doma, obisk zdravnika pa je potreben v primeru nestabilnega sklepa, slabe gibljivosti, hude bolečine ali znakov motene prekrvavitve in mravljinčenja. Prav tako se z zdravnikom posvetujemo, če se simptomi in znaki po enem dnevu slabšajo ali če se zvini ponavljajo. Večina zvinov in izpahov se zaceli šele po nekaj tednih, odvisno od stopnje poškodbe. Glede na resnost poškodbe se bo zdravnik morda odločil tudi za fizioterapijo.

 

Preprečevanje poškodb sklepov

Predvsem pri športu lahko poškodbe preprečimo s temeljitim predhodnim ogrevanjem mišic in sklepov ter postopnim večanjem intenzivnosti vadbe. Zadnjih nekaj minut aktivnosti opravimo z lažjim tempom, da se počasi ohladimo, v primeru bolečine pa raje prekinemo z vadbo. Če imamo že znane težave s sklepi, se pri teku izogibamo zelo neravnih terenov in trdih površin (asfalt, beton), ki znatno povečajo obremenitev, zelo pomembna je tudi pravilna obutev. Pri skokih vedno poskušamo doskočiti na skrčena kolena.

 

Zlomi

Do zloma pride pri neposrednih udarcih na kost (s pestjo ali predmetom) ter ob padcih in nesrečah. Poleg kosti so lahko prizadeta tudi sosednja tkiva: mišice, kite, žile živci in koža, kar pomembno vpliva na način in izid zdravljenja. Najbolj bistvena razdelitev zlome glede na poškodbo mehkih tkiv in kože deli na odprte in zaprte. Pri zaprtih zlomih ni povezave med področjem zloma in zunanjostjo, saj na koži ni rane. Odprti ali zapleteni zlomi pa so tisti, pri katerih je povezava prisotna, pogosto se skozi rano tudi boči kostni odlomek. Zaradi nevarnosti okužbe so slednji bolj nevarni in zahtevajo daljše zdravljenje.

Na zlom najprej pomislimo že ob tipu poškodbe, prepričamo pa se s pregledom poškodovanega uda. Opazimo oteklino, bolečino na pritisk in ob premikanju ter omejeno gibljivost. Kadar je kost povsem prelomljena, lahko vidimo nenaravno gibljivost, zaradi trenja med kostnimi odlomki slišimo tudi škrtanje.

Pri otrocih najpogosteje vidimo zlom podlakti, nadlahti ali ključnice. Prepoznava zloma je nekoliko težja, saj so otroške kosti prožne in se ob samo poškodbi zvijejo, počijo ali razcepijo. Vsi znaki zloma navadno niso prisotni, zato moramo nanj pomisliti že, če otrok poškodovanega uda ne uporablja. Pri odraslih pogosteje najdemo zlom spodnjega dela koželjnice, zgornjega dela stegnenice ali gležnja.

 

Prva pomoč pri zlomu 

1. Pokličemo nujno medicinsko pomoč na 112.
2. Poškodovanca ne premikamo, če ni potrebno.
3. Kadar je prisotna rana ali celo vidimo kost, le sterilno pokrijemo in obvežemo, da zmanjšamo nevarnost okužbe.
4. Imobiliziramo ud: roko namestimo v pestovalno ruto, pri zlomu noge pa zadostuje mirovanje in izogibanje obremenitvi. Pri hujših zlomih s premiki kosti je potrebna imobilizacija z opornicami; v tem primeru vedno imobiliziramo oba sklepa ob zlomu, da ne pride do premikov.
5. Z ledom prek tkanine hladimo poškodovano mesto, da zmanjšamo bolečino in oteklino.
6. Poskrbimo za lajšanje bolečin s protibolečinskimi zdravili.
7. Spremljamo življenjske funkcije poškodovanca do prihoda reševalcev in mu medtem ne dajemo ničesar jesti ali piti.

Nikoli ne poskušamo naravnati zlomljene kosti! Prav tako ne premikamo sklepov nad ali pod zlomljeno kostjo ali masiramo poškodovanega uda.