Avtorica: Katja Štucin
Na marsikaj. V prvi vrsti na njihovo sestavo, se pravi, katere mikroorganizme določen preparat vsebuje in v kakšni koncentraciji. Vemo, da so učinki probiotikov zelo specifični, kar pomeni, da en sev dela nekaj, drugi nekaj povsem drugega. Univerzalnega probiotika, ki bi bil učinkovit pri vseh indikacijah, za katere probiotike uporabljamo, ni. Če karikiram, ne moremo pričakovati, da bo isti sev zdravil drisko in zaprtje. Zato je ključno, da za določen namen izberemo pravi probiotik. Za to pa potrebujemo kar veliko znanja.
Priporočila, po katerem probiotiku posežemo pri določeni indikaciji, temeljijo na rezultatih številnih kakovostnih kliničnih raziskav. Zato jih strokovnjaki, ki se s tem področjem ukvarjamo, skušamo strniti v čim bolj jasna in enostavna navodila za strokovne uporabnike (zdravnike, farmacevte …). Laik, ki bo sam poskušal izbrati pravi probiotik zase, bo najverjetneje črpal informacije iz različnih virov, denimo dokumentov s spleta in mnogi od teh virov so zelo nestrokovni, celo zavajajoči. Zato obstaja velika verjetnost, da bo izbral popolnoma napačen preparat.
Če tega na izdelku ni ustrezno označenega, po takem izdelku raje sploh ne posegamo. Je pa težava tudi v tem, da lahko na deklaraciji piše nekaj, notri pa je nekaj drugega. Raziskave izdelkov na trgu so pokazale, da nekateri probiotični izdelki ne vsebujejo sevov, ki naj bi jih, vsebujejo pa druge mikroorganizme, tu in tam so celo »onesnaženi« z zdravju škodljivimi mikroorganizmi. Pogosta je težava s preživetjem mikroorganizmov v izdelku, mrtvi probiotični mikroorganizmi so načeloma neučinkoviti. Zato je pomembno, da je v izdelku dovolj živih mikroorganizmov do poteka roka trajanja. Vrhunski proizvajalci res skrbijo za kakovost svojih izdelkov, žal pa je na trgu tudi ogromno slabih izdelkov. Regulativa in nadzor sta na tem področju še preohlapna.
Absolutno so primerni za otroke. Raziskave kažejo, da ima lahko jemanje probiotikov v zgodnjem otroštvu celo dolgoročne koristne učinke, tudi leta potem, ko jih ne jemljemo več. Vsi sistemi, denimo prebavni, imunski, živčni …, so v prvih mesecih življenja še zelo nezreli, spremenljivi, če hočete prilagodljivi. Črevesna mikrobiota in s tem v določeni meri tudi probiotiki pomembno vplivajo na razvoj in delovanje vseh teh sistemov.
Najprej je treba jasno vedeti, kaj probiotiki so. To so specifični mikroorganizmi, ki koristijo zdravju, če jih uživamo v ustreznih količinah. In ta korist mora biti jasno dokazana. Kefir bi najbrž prišel še najbližje tej definiciji, je pa skupek velikega števila mikroorganizmov, med katerimi so nekateri koristni, drugi najbrž ne, njihova sestava in razmerje pa se nenehno spreminjata. Se pravi, pri kefirju iz dneva v dan ne moremo vedeti, kaj v njem dobimo. Zato z njim tudi ni narejenih resnih raziskav o učinkovitosti na različnih področjih.
Kislo mleko in zelje sicer načeloma vsebujeta mlečnokislinske bakterije, a ne takih, za katere bi imeli kakršnekoli dokaze, da bi koristili zdravju. V jogurt sicer lahko dodajo probiotične seve, kar mora biti posebej označeno, a je njihovo preživetje precej bolj problematično, kot v »farmacevtskih« oblikah. Sicer nisem kuhar, pa vendar – mar ne dobimo kislih kumaric tako, da jih vložimo v kis? Kis seveda nima nič skupnega s probiotiki.
Beseda pozdravimo je verjetno pretirana. Recimo raje ublažimo, pripomoremo k hitrejšemu ozdravljenju, zmanjšamo možnost za njihov pojav … Spisek je dolg in se vsako leto še malo podaljša. Pri nekaterih indikacijah je učinkovitost tako trdno dokazana, da je uporaba probiotikov zapisana v mednarodnih smernicah za obravnavo teh bolezni. Na primer, pri akutni infekcijski driski pri otrocih, pri preprečevanju drisk ob jemanju antibiotikov … Drugje so dokazi malo manj trdni in je uporaba probiotikov potencialno koristna, denimo pri dvigu splošne odpornosti proti okužbam, zmanjševanju tveganja atopičnih bolezni … Spet drugje gre za zelo intenzivna področja raziskovanja, ki veliko obetajo, na primer pri uravnavanju presnove v telesu in različnih duševnih motnjah. Ampak ne smemo pozabiti: ne probiotiki vsevprek, pač pa specifični sevi pri specifični bolezni.
Za to pa še nisem slišal.
Ugotovitev, da bi bilo probiotike najbolje jemati med obrokom, je samo relativna. Pri nekaterih farmacevtskih oblikah, npr. mikroinkapsulaciji, to ni pomembno. Vsi resni proizvajalci imajo narejene preživetvene raziskave, ki dokazujejo, da pride dovolj živih probiotičnih mikroorganizmov tudi v spodnje dele prebavil, kjer se večinoma vsaj za nekaj časa naselijo in delujejo. Res pa je, da jih ni pametno jemati sočasno z antibiotikom. Če jemljemo antibiotike, vzemimo probiotike nekaj ur pred ali za antibiotikom.
Prebiotiki so sestavine hrane, ki usmerjeno spodbujajo rast in aktivnost koristnih vrst mikroorganizmov v našem organizmu. In posledica so zdravju koristni učinki. Dejansko je kakovostnih raziskav s prebiotiki veliko manj kot s probiotiki. Zato jih redko predpišemo neposredno za »zdravljenje« točno določene bolezni. Bolj gre za splošno spodbujanje zdrave mikrobiote. Kar pa je silno pomembno. Vemo, da so prebiotiki v materinem mleku, tako imenovani oligosaharidi materinega mleka, pomemben dejavnik za oblikovanje normalne mikrobiote pri otroku, s tem pa tudi za zorenje imunskega sistema, prepustnost črevesa, morda celo za razvoj možganov …