Avtorica: Anja Kuhar
Raka debelega črevesa in danke se je prijelo zlovešče ime »tihi morilec Slovencev«, saj je po pogostnosti v samem vrhu rakov, nanj pa ljudje pomislijo sorazmerno redko – svojo prisotnost namreč zavija v netipične simptome, kot so: napenjanje in vetrovi, občutek nepopolnega iztrebljanja, spremembe v odvajanju blata, sveža ali temna kri na blatu, izguba teže in apetita in podobno. Brez panike, vsak od simptomov še ne pomeni kolorektalnega raka, podobno simptomatiko imajo namreč tudi hemoroidi, želodčne razjede, žolčni kamni itd.
Če pa se težave pojavljajo dlje časa, sploh pri ljudeh z dedno obremenjenostjo, nezdravim načinom življenja in v starosti po dopolnjenem 50. letu starosti, je modro potrkati na vrata osebnega zdravnika, ki lahko že s preprostim testom s prstom ugotovi možno prisotnost (pred)rakavih sprememb. V lekarnah je na voljo tudi inumokemični test, ki pokaže morebitne predrakave spremembe. Če se kolorektalnega raka odkrije dovolj zgodaj, je možnost preživetja skoraj 90-odstotna, kar še zdaleč ni zanemarljiv odstotek.
Več o raku debelega črevesa in danke nam je zaupala doc. dr. Vaneja Velenik, dr. med., vodja multidisciplinarnega konzilija za zdravljenje tumorjev prebavil na Onkološkem inštitutu.
Rak debelega črevesa in danke je po pogostnosti na tretjem mestu pri moških (takoj za rakom prostate in nemelanomskim rakom kože) ter na tretjem mestu pri ženskah (za rakom dojke in nemelanomskim rakom kože). Če upoštevamo oba spola skupaj, pa je rak debelega črevesa in danke na drugem mestu vseh rakov, za nemelanomskim rakom kože.
Večina rakov debelega črevesa in danke se pojavi naključno, le približno 5 odstotkov vseh je dednih. Bolj ogrožene so tudi osebe z adenomi v črevesu, s kronično vnetno črevesno boleznijo, tisti, ki so raka že preboleli, ter potomci bolnikov z rakom debelega črevesa in danke.
Zelo pomembna je vloga okolja in načina življenja.
– energetsko bogata prehrana z veliko rdečega mesa in živalskih maščob,
– sedeč način življenja,
– debelost,
– razvade, kot sta alkohol in kajenje.
– uživanje vlaknin, ribjih jedi in antioksidantov,
– dovolj gibanja,
– vzdrževanje normalne telesne teže.
Simptomi so precej odvisni od tega, v katerem delu črevesa leži tumor. Tumorji leve strani debelega črevesa lahko povzročajo kri na blatu ali črno blato, izmenjavanje zaprtja z drisko, krče, bolečine v trebuhu, slabost in bruhanje. Tumorji desne strani debelega črevesa pa povzročajo krče v trebuhu, izgubo telesne teže, redkeje spremembe pri odvajanju blata ali kri v blatu. Tumorji v danki lahko povzročajo občutek polne danke, krvavitev iz danke, boleče krče, blato je lahko tanjše.
Pametno je, da obiščemo zdravnika takoj, ko opazimo svežo kri na blatu ali pa če je blato temno (črno). Tudi zgoraj opisane težave (menjajoč ritem odvajanja blata, stanjšano blato, siljenje na blato, bolečine pri odvajanju, krči v trebuhu) sodijo v čimprejšnjo obravnavo. Splošno slabo počutje in hujšanje sta lahko znaka že napredovale bolezni, visoka telesna temperatura pa je običajno prisotna pri pridruženi okužbi. Z odlašanjem z obiskom zdravnika se lahko težave samo stopnjujejo, bolezen napreduje in lahko jo kasneje odkrijemo v napredovalem stadiju, ko so možnosti ozdravitve manjše.
Primarno preventivo pred rakom debelega črevesa in danke predstavlja zdrav slog življenja, program SVIT pa predstavlja obliko sekundarne preventive. Gre za državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb ter raka na debelem črevesu in danki, ki poteka od leta 2008. Populaciji v starostnem obdobju 50–69 let se na vsaki dve leti vzame vzorec blata, pri katerem se testira oziroma išče prisotnost prikrite krvavitve. Če je test pozitiven, torej je na blatu prisotna kri, posameznik opravi še endoskopski pregled črevesa oz. kolonoskopijo. Ob pregledu se lahko najdene spremembe odstranijo, nadaljnja patohistološka analiza tkiv pa pokaže, ali je bila sprememba rakava in ali sta potrebna nadaljnja diagnostika in zdravljenje.
Cilj programa je zmanjšanje incidence raka debelega črevesa in danke za 25 odstotkov (letno to pomeni 400 manj obolelih ljudi) zaradi odkritja in odstranitve predrakavih sprememb ter za 25–30 odstotkov zmanjšanje umrljivosti zaradi raka debelega črevesa in danke (letno 200 smrti manj) na račun odkritja bolezni v zgodnejših stadijih, ko je ozdravitev še možna. Nekateri od ciljev programa vključujejo tudi povečanje deleža odkritega raka v omejeni obliki z 12 na več kot 50 odstotkov, boljšo kakovost življenja bolnikov z zdravljeno predrakavo spremembo ali zgodnjim rakom in znižanje finančnega bremena raka debelega črevesa in danke.
Rak debelega črevesa in danke lahko potrdimo le z natančno patohistološko analizo vzorčka spremembe, ki jo najdemo pri kolonoskopiji. Nato so potrebne preiskave za ugotavljanje lokalne razširjenosti tumorja (pri raku danke sta to endoluminalni ultrazvok in magnetna resonanca medenice) ter preiskave za ugotavljanje oddaljenih zasevkov (ultrazvok in računalniška tomografija oz. CT trebuha ter rentgen pljuč oziroma CT pljuč). Potrebne so še laboratorijske preiskave, kot denimo hemogram, biokemični testi ter tumorska markerja CEA in Ca 19-9.
Vsi bolniki z rakom debelega črevesa in danke naj bi bili predstavljeni na multidisciplinarnem konziliju, ki ga sestavljajo kirurg onkolog, specialist internistične onkologije in specialist onkologije z radioterapijo. Na konziliju se dogovori za najprimernejše zdravljenje za vsakega bolnika posebej, torej individualno. Izbira vrste in zaporedja ter kombinacije zdravljenja so odvisne od lokalizacije tumorja, obsežnosti lokalno, in od prisotnosti oddaljenih zasevkov, stanja zmogljivosti bolnika ter pridruženih bolezni. Operacija je sicer temeljna modaliteta zdravljenja in je metoda izbire pri nemetastatskem raku debelega črevesa, pri raku danke pa le takrat, ko tumor ne prebija stene črevesa. Če se tumor že vrašča v maščevje ob črevesu ali pa so tumorsko zajete področne bezgavke, je potrebno to področje pred operacijo obsevati s sočasno kemoterapijo ali brez nje.
V svetu zboli za rakom debelega črevesa in danke skoraj 1,5 milijona ljudi na leto. Po podatkih Registra raka je leta 2011 v Sloveniji za rakom debelega črevesa in danke zbolelo 1629 ljudi in umrlo 771 bolnikov.
Petletno preživetje znaša pri raku danke 60,1 odstotkov in je boljše kot pri raku debelega črevesa, kjer znaša 58,9 odstotkov. Preživetje je seveda odvisno od stadija, v katerem je bolezen odkrita (po podatkih podatkovne baze SEER National Cancer Institute petletno preživetje za stadij I znaša 87–92 odstotkov, za stadij II 63–87 odstotkov, za stadij III 53–89 odstotkov in za stadij IV 11 odstotkov).