Nekoč, ko svet še ni deloval po takih materialnih principih kot danes, je bila zveza dveh predvsem ekonomska zaveza. Danes je ženska bolj ali manj finančno samostojna, zato so motivi za vstopanje v partnerski odnos vezani predvsem na čustva. Partnerja drug v drugem iščeta lastno srečo, užitek ter zadovoljstvo. Izkušnje mnogih parov kažejo, da tovrstni motivi niso dovolj za ohranjanje, še manj pa za poglabljanje partnerskega odnosa. Ko je jasno, da se sladke iluzije in pričakovanja ne bodo tako hitro uresničila ali pa sploh ne, takrat se odnos ponavadi sesuje. Cilj partnerskega odnosa mora biti življenje drug z drugim, pa vendar samostojno. Dva se v odnosu razvijata, spoznavata sebe, pomagata drug drugemu. Za domačimi vrati padejo maske, popustijo zavore. Skriti in do tedaj pokriti deli naše osebnosti se razkrijejo. Partner jih opazi, ker jih ne kontroliramo preveč. Že s tem pade mit o romantični ljubezni, kajti v naših »razkritih« plasteh ni nič romantičnega.
Vsak par ima svoje značilnosti in posebnosti, nekatere med njimi pa so prisotne v vseh zvezah. Poznavanje le-teh nam pomaga na skupni poti.
Zgodovina kateregakoli odnosa se skoraj vedno začne z zaljubljenostjo. Sramežljivi pogledi, stiski rok, objemi, poljubi, drhtenjem ob srečanju, … Takrat ne vidimo pri partnerju nobenih napak, vse je rožnato, svetlo, optimistično. Kar nosi nas na oblaku! Sreča in izpolnjenost sta neizmerni in ker smo dobro razpoloženi, se nam še vse druge stvari odvijajo kot po maslu. Zaljubljenca sta drug drugemu dovolj. Zunanji svet ju ne zanima, dovolj dela imata drug z drugim. Našla sta svoja manjkajoča pola in občutki ju peljejo v razmišljanje, da bo vedno tako. Iluzija popolne sreče in vsestranskega sprejemanja je tu. V tem obdobju lahko partnerja razvijeta popolno zaupanje in odprtost kot potrebno oporo za težke trenutke in preizkušnje, ki se zgodijo kasneje v življenju. Bistveni členi vsake zveze so vzpostavitev zaupnosti, nudenje opore in (psihološka in energijska) osamosvojitev od primarne družine.
Prej ali slej se uvodna vroča ljubezen ohladi in nastopijo trenutki, ko nismo več samo prijetni, lepi, prijazni, nasmejani, dobre volje, … Soočenje z resničnostjo se je začelo. Na dan privrejo stvari, za katere smo mislili/upali, da nam jih bo uspelo skriti, oziroma smo menili, da na odnos nimajo vpliva. Pričakovanja se ne uresničujejo, napake so vidne, zaljubljenost ni več tako vroča, pravzaprav se hladi. Dnevi postanejo predvidljivi, polni vsakdanjih problemov, obveznosti, vsakdanja rutina počasi preizkuša našo psihično trdnost. Zelo hitro se ujezimo na partnerja – bolj kot smo ga videli v brezmadežni luči, bolj nas ujezi njegova nepopolnost. Občutki opeharjenosti, obžalovanja, razočaranja niso redkost. Vse to je posledica trganja čustvene odvisnosti od partnerja.
Na tej točki se pot samostojnosti lahko začne. Razmerje se počasi razvija in pridobiva pravo barvo. Kam bo pripeljalo, je precej odvisno od komunikacije, ki vlada med partnerjema. Ne dovolimo si tihih dnevov ali celo tednov! Težave bomo samo potlačili na dno, rešile pa se ne bodo same od sebe. Pazljivo je potrebno ravnati s svojimi občutki in tudi s čustvi partnerja. Največkrat se v tem obdobju zavemo neustreznih vzorcev, ki smo jih podedovali iz primarne družine. Čas za nove vzorce in spoznanja se šele začne. Staro se ruši, novega še ni. Partnerja se v tem obdobu morata obrniti navzven in gojiti svoje interese. Prepričanje o tem, da bo partner zadovoljil vse naše potrebe, uplahne. In sreča, da je tako! Če bomo sprejeli to, bomo svobodni, svobodo pa bomo tudi dovoljevali.
Tekma med partnerjema za prevlado se je začela in krepita si mišice. Kdo ima prav – ti ali jaz? Seveda jaz!! Veliko sreče v tej tekmi, ki se bo čez čas izkazala za nesmiselno. Ampak čez bojišče je treba priti živ in zdrav, s čim več energije. Nesoglasja se krepijo. Pogosti očitki krhajo odnos, osebnost se težko razvija in ohranja samostojnost. »Izleti« čez domač plot se najpogosteje zgodijo prav v tem obdobju. Potrditi je treba sebe, si malo popihati na dušo … Pazite, da se ne opečete! Čustveno ohlajanje lahko doseže vrhunec in odnos se znajde na nevarni točki, ko lahko poči kot milni mehurček. Pomembno je, da smo sposobni razumeti, kaj se dogaja z nami in tudi s partnerjem. Vprašajmo se, če nam je za skupen odnos še mar, in si pošteno odgovorimo.
… smo zajadrali v mirnejši pristan – zrela leta odnosa so tu. Ne želimo več napenjati mišic. Nastopi kriza identitete – posamezno in v paru. Kdo sem, zakaj sem, kam grem? Odpira se drug svet, sile vlečejo na vse strani. To obdobje je pomembno za vsakega od nas, ne glede na to, ali smo v odnosu ali ne. Zdaj nastopi čas za razvoj naših skritih potencialov. Nezavedne vsebine smo sposobni ozavestiti, skriti potenciali se lahko razvijejo. Energija, ki je bila potrebna za spopad z življenjem, se lahko transformira v voljo po notranji rasti. Leta so švignila mimo nas in zavemo se občutka minljivosti. Več nam je do tega, da izkoristimo dan, da ga užijemo. Nočemo več zamujati, grešiti. V odnosu iščemo sami sebe. Starši, stari starši, odraščajoči otroci – ni nam lahko, kar skrili bi se. Pa težave z zdravjem, pa bližajoča upokojitev, … Uf, … na pomoč! V podzavesti nas razburja globlje zavedanje samega sebe. Mogoče je, da se znajdemo celo v drugem objemu. Mogoča je potrebna tudi temeljita sprememba. Nemir in praznina nas najedata in ne dopustita mirnega spanja.
To je čas, ko družbene ali družinske vloge razpadajo zato, da razkrijejo tistega, ki se za njimi skriva. Zunanji opazovalec lahko presodi, da sta partnerja v tem obdobju daleč vsak k sebi. Če sta še skupaj, je v tej razdalji tudi že zametek novega zbliževanja, ki ima možnost razviti se iz povsem drugačnih osnov kot nekoč. Ali se bo to tudi zares zgodilo, je odvisno od obeh partnerjev. Velikokrat je modrost tista, ki pripomore k novim spoznanjem, potrpežljivosti in razumevanju sebe in partnerja. Vse to pa so aduti za nadaljnji razvoj odnosa. Nastopi sprava ali pomiritev. V posvečanju drug drugemu partnerja najdeta vse več zadovoljstva. Svoboda enega in drugega postane dejstvo. Medsebojne razlike odnosa ne ogrožajo več, temveč ga krepijo in delajo bolj vznemirljivega. Iz vsega tega vznikne novo zaupanje in sprejemanje, več intuitivne komunikacije, nežnosti in ljubeče spolnosti. Ostane še iskreno sodelovanje, ki pa je odvisno od duhovne prebujenosti obeh. Ljudje, ki živijo v takem odnosu, sedaj uživajo sadove preteklih iskanj in učenja.
Staranje telesa, strah, osamljenost, bolezen, slabljenje umskih in duševnih sposobnosti, izguba partnerja – vse to lažje prebrodimo, če smo vse faze odnosa konstruktivno obdelali. Če smo si skozi viharje življenja odgovorili na vprašanje »Kdo sem jaz?«, bomo zmogli procese sprememb in pričakovanje smrti sprejeti brez posebnih težav.
Opisana obdobja luščijo nekatere izstopajoče preizkušnje in stanja, skozi katera (lahko) prehaja odnos. Vsak par pa se sooča z izzivi na njemu lasten način. Za to poskrbi življenje samo, ki je zelo kompleksno. Nekatera obdobja so bolj izstopajoča, druga bolj neopazna. Nekateri pari se razidejo v eni od faz in jim ne uspe prehoditi skupne poti do konca. Vzrokov za to je več, najbolj izpostavljeni pa so gotovo nerešeni problemi iz otroštva, zakoreninjeni vzorci, ki jih eden ali drugi ne zmoreta uvideti in obdelati v prid odnosu, ter nakopičene napetosti in konflikti, ki se niso konstruktivno reševali. Včasih so prevelike tudi osebnostne razlike ali vrednote partnerjev in skupna rast ni smiselna oziroma mogoča. Vsekakor pa je tudi prekinjen odnos lahko bogata lekcija, ki nam omogoča učenje za novo, resno razmerje.