Porod ni le rojstvo otroka, je tudi trenutek, ko se iz ženske rodi mama. Kljub vse večji emancipaciji in zavesti o tem, česa vse smo ženske sposobne, pa je dandanes strah pred porodom verjetno prisoten precej bolj kot kadar koli prej. Tudi delež žensk, ki dvomijo o svojih materinskih sposobnostih, še nikoli ni bil tako velik kot danes, k čemur pripomorejo tudi idealizirane podobe na družbenih omrežjih.

Porodna izkušnja lahko žensko zaznamuje za vse življenje – lahko pusti nezaceljene brazgotine, ne le na telesu, temveč tudi na duši, ali pa ji da vedeti, česa vse je sposobna. Porod je izkušnja, ki lahko žensko opolnomoči in jo pripravi na prihodnje materinstvo, a po drugi strani tudi tako nepredvidljiva izkušnja, da njenega poteka ni mogoče vedno predvideti. In morda je prav to dejavnik, zaradi česar je strah pred porodom med ženskami in nosečnicami dandanes tako široko prisoten.

»Nosečnice, ki pridejo k nam, se srečujejo z najrazličnejšimi strahovi. Predvsem je prisoten strah pred negotovostjo, ker sploh prvorodke ne vedo, kako je porod videti in kaj jih v resnici čaka. Preseneti jih sama bolečina, saj si tako intenzivne bolečine preprosto ne morejo predstavljati. Nekatere tudi niso zadosti informirane o samem poteku poroda. Spet druge preseneti dejstvo, da porod ne gre po njihovem načrtu in ga je treba dokončati drugače (z izhodnim vakuumom, carskim rezom). V naši porodnišnici bodočim mamicam s pomočjo posveta z babico, individualnih ogledov porodnišnice, pogovorom z anesteziologom o lajšanju porodne bolečine skušamo odgovoriti na njihova vprašanja, jim pomagamo premagati strah, jim omogočimo, da pobližje spoznajo okolje in osebje, v katerem bodo rodile. Skušamo se jim približati, odgovoriti na njihove strahove in jih pomiriti ter jim s tem nudimo psihološko in čustveno podporo. Spodbujamo, da kljub bolečini in strahu, povezanim s porodom, zaupajo osebju, s katerim se srečajo v porodni sobi, in se z njim tudi pogovorijo,« pojasnjuje Dorica Peternel, dipl. babica, iz Bolnišnice za ginekologijo in porodništvo Kranj.

Še bolj kot sam porod pa je nepredvidljivo obdobje prvih tednov in mesecev po porodu, ko se telo in telesni organi počasi vračajo v stanje pred porodom.

Poporodno obdobje

Nosečnost spremljajo številne telesne spremembe in tudi po porodu ni nič drugače. Poporodno obdobje se začne tri ure po rojstvu posteljice (po končani četrti porodni dobi) in zajema involucijske procese in procese celjenja, za to obdobje pa je značilna tudi ponovna vzpostavitev delovanja jajčnikov in laktacije z dojenjem.

Po porodu se začne celjenje maternice, kar se odraža s poporodno čiščo – izcedkom iz maternice, ki traja tja do šest tednov po porodu.

Maternični vrat in nožnica sta po porodu otečena, cervikalni kanal pa se po štirih tednih vrne v stanje pred nosečnostjo. Nožnica kmalu pridobi prvotni tonus, medtem ko je njen epitelij zadebeljen še dva tedna po porodu.

Zaradi poškodb genitalnega trakta, do katerih je prišlo med porodom, in zmanjšane vlažnosti so spolni odnosi lahko neprijetni še tedne po porodu.

Z rojstvom posteljice se koncentracija hormonov in razmerja med njimi počasi vrnejo v ravni pred porodom, z izjemo oksitocina in prolaktina, ki igrata pomembno vlogo pri vzpostavitvi laktacije in dojenja. Oksitocin tako stimulira krčenje drobnih mišic okrog bradavice in povzroči izločanje mleka iz mlečnih vodov.

Dojke so sicer po porodu bolj občutljive, sploh tretji ali četrti dan po porodu, ko pride do navala mleka.

Hormonske spremembe po porodu botrujejo k povečanemu izločanju vode iz telesa, nekaj dni po porodu pa se tako izločanje urina lahko dvigne na tri litre na dan. Prve ure je lahko uriniranje oteženo, se pa pričakuje, da bo porodnica prvič obiskala stranišče v treh urah po porodu oz. najkasneje šestih.

Ženske po porodu se pogosto soočajo tudi z inkontinenco (stresna inkontinenca je uhajanje urina med kihanjem, kašljanjem, smejanjem, pri hoji itd.). Prve dni po porodu je povsem normalno, da ženske težje nadzorujejo izločanje urina, saj se tkiva počasi obnavljajo. »Zaradi samih fizioloških sprememb med porodom – ko se otrok spušča po porodnem kanalu namreč odmika posamezne strukture – pride do razmaha mišic in stresne urinske inkontinence. Pri večjih rupturah tudi do uhajanja blata.

Vse porodnice tako po porodu na oddelku obišče fizioterapevtka, ki jim pokaže vaje za mišice medeničnega dna, s katerimi lahko okrepimo mišice v tem predelu in prispevamo k hitrejšemu okrevanju. Če vaje niso dovolj, je potrebna fizioterapevtska obravnava,« pove babica iz kranjske porodnišnice. Če se torej v šestih tednih po porodu stresna inkontinenca ne pozdravi z vajami, je potreben obisk ambulante za fizioterapijo medeničnega dna v porodnišnici, kjer delujejo usposobljeni fizioterapevti na področju ginekologije in porodništva. V redkih primerih je potrebno tudi kirurško zdravljenje, če konservativno zdravljenje ni učinkovito.

Omenjene vaje pa pripomorejo tudi k izboljšanju občutka praznjenja mehurja in zadrževanju urina. Po porodu so pogoste tudi manjše motnje v delovanju črevesja, predvsem zaprtje. K motnjam prebave lahko vodijo številni dejavniki, od spremenjene prehrane, do pomanjkljivega vnosa tekočine (ta mora biti ob dojenju višji) in strahu pred odvajanjem zaradi bolečin.

Carski rez

Čeprav je nemogoče vrednotiti, pa v strokovnem smislu carski rez velja za najbolj zahteven način poroda, saj zahteva kirurški poseg, ki lahko ženski oteži poporodno obdobje. Okrevanje matere je dolgotrajnejše, prilagajanje novorojenčka na življenje zunaj maternice zahtevnejše.

Ženske se po carskem rezu običajno srečujejo z oteženo gibljivostjo zaradi bolečin v predelu operativne rane, saj gre pri posegu za prerez trebušne stene in maternice. Običajno carski rez traja približno pol ure, ob zapletih pa se čas še bistveno podaljša. Po posegu je bistvenega pomena okrevanje, ki je ključno pri preprečevanju nadaljnjih zapletov, ki bi lahko vplivali na nadaljnjo kakovost življenja.

Delež carskih rezov je v zadnjih treh desetletjih močno narasel, v številnih državah zahodnega sveta pa naj bi se s carskim rezom končala že četrtina porodov. V Sloveniji je porast carskih rezov manj občuten, kljub temu pa s carskim rezom pri nas na svet še vedno prijoka vsak peti otrok.

»V naši porodnišnici je delež carskih rezov med 20 in 25 %. Pri ženskah, kjer je plod v medenični ali drugi vstavi je carski rez pogostejši kot pri nosečnicah, kjer je plod v glavični vstavi. V tem primeru se nosečnice razumljivo ne odločajo za carski rez, medtem ko jih v prvem primeru več sprejme odločitev o kirurškem posegu. Ženske po predhodnem carskem rezu spodbujamo k vaginalnemu porodu, že v ginekološki ambulanti dobijo informacije o tem, da je vaginalni porod fiziološko boljši in je okrevanje lažje. Uspešnost vaginalnega poroda po predhodnem carskem rezu je v naši porodnišnici 60–70-odstotna. Na splošno tako nimam občutka, da bi se ženske pogosteje odločale za carski rez,« pojasni Dorica Peternel.

Še ena izmed tegob, ki lahko po porodu težijo novopečeno mamico, pa je posledica epiziotomije presredka – t. i. epizotomijska rana. V nekaterih primerih je namreč med porodom potreben prerez presredka, da se otrok lažje porodi, raztrganina pa se po porodu zašije (šivi se nato raztopijo v tednu ali dveh). V primeru manjših raztrganin se te zacelijo brez šivov, same od sebe. Okrevanje je prav tako neprijetno, tudi boleče, odvisno od globine in dolžine same raztrganine. Bolečina praviloma iz dneva v dan pojenja, lahko pa v prvih tednih oteži sedenje, hojo in odvajanje vode ter blata, tudi spolne odnose v mesecih po porodu. Običajno se zaceli v štirih do šestih tednih po porodu.

»Po porodu smrt še šest tednov leži pod posteljo«

V poporodnem obdobju ženske pogosto občutijo tudi nezadovoljstvo z videzom, za nekatere težavo predstavlja tudi povečana telesna teža, ki je posledica nosečnosti. Po raziskavah sodeč, so skrbi glede telesnega videza po porodu večje od predvidevanj, do pol leta po porodu pa se lahko le še stopnjujejo.

Večina novopečenih mater namreč pričakuje, da se bo telesna teža povrnila na težo pred nosečnostjo že v šestih tednih po porodu. Seveda je to nemogoče. Marsikatera mama se zato želi po porodu čim prej spraviti nazaj v formo, spet druge motijo strije, oblika dojk, ohlapnost kože in druge vidne telesne spremembe. A dejstvo je, da modrost naših babic, češ da »po porodu smrt še šest tednov leži pod posteljo«, ni iz trte zvita. Prvi tedni po porodu so namenjeni predvsem spoznavanju matere z novorojenčkom, saj hormoni še nihajo, dojenje se šele vzpostavlja. Ali kot za konec na srce vseh mamic položi sogovornica iz Bolnišnice za ginekologijo in porodništvo Kranj: »Poslušati je treba svoje telo. Prav je, da ženske vsaj šest tednov po porodu, vse do ginekološkega pregleda, počivajo. To ne pomeni, da le ležijo, ampak so lahko zmerno aktivne in skrbijo zase, s kratkimi sprehodi itd. S športom ne gre pretiravati, saj telo potrebuje čas, da se povrne v stanje pred nosečnostjo.«