Rak jajčnikov je po pogostosti v Sloveniji sedmi najpogostejši rak med ženskami. Bolezen se v zgodnjem stadiju le redko izrazi s simptomi, ti pa so tudi v napredovanih stadijih pogosto precej nespecifični. Razlog, da se skoraj tri četrtine rakov na jajčnikih odkrije šele v napredovalem stadiju, gre pripisati tudi odsotnosti učinkovitih presejalnih programov, tako bolezen v zgodnji fazi najpogosteje odkrijemo naključno med ginekološkim pregledom.

Avtorica: Nika Arsovski

Rak jajčnikov se uvršča med najpogostejše ginekološke rake, zaradi neizraznih začetnih simptomov in posledično poznega odkrivanja pa sodi med rake z najvišjo stopnjo smrtnosti med njimi. Po podatkih Registra raka Slovenije v povprečju za rakom jajčnikov letno na novo zboli 150 žensk, umre pa le nekaj manj. Rak jajčnikov je namreč zahrbtna bolezen, ki jo, kot omenjeno, v treh četrtinah primerov odkrijemo šele v napredovalih stadijih. »Raka jajčnika žal najpogosteje diagnosticiramo v napredovalem stadiju bolezni, kar po splošno sprejeti klasifikaciji FIGO (Mednarodno združenje za ginekologijo in porodništvo) pomeni tretji ali četrti stadij. Žal jih le nekje okrog 20 % odkrijemo v zgodnji fazi, kjer je bolezen omejena na jajčnike in je pogosto dobro ozdravljiva. Večino, torej nekje tri četrtine, jih odkrijemo v napredovalem stadiju.

To lahko pripišemo predvsem dejstvu, da bolezen v zgodnjem stadiju redko povzroča težave oziroma simptome, prav tako pa za diagnostiko raka jajčnikov za zdaj ne poznamo učinkovite presejalne preiskave, kjer bi lahko bolezen učinkovito odkrivali v populaciji navidezno zdravih žensk brez simptomov, kot je to možno npr. v primeru raka materničnega vratu ali raka dojk,« pojasnjuje izr. prof. dr. Jure Knez, dr. med., specialist ginekologije in porodništva, kar pojasnjuje tudi visoko smrtnost bolezni: »V napredovalem stadiju ima sicer bolezen žal tudi po zdravljenju relativno slabo napoved, saj v primeru oddaljenih zasevkov le približno tretjina žensk preživi pet let, medtem ko v primeru bolezni, omejene na jajčnike, to preživetje znaša več kot 90 %.«

Genetsko pogojen v desetini primerov

Najpogosteje se rak jajčnika pojavi pri ženskah po menopavzi, torej med 50. in 75. letom starosti, v zadnjem času je opazen porast tudi v pozni starosti. Nekaj manj kot petina bolnic je ob postavitvi diagnoze mlajših od 50 let. Med dejavnike tveganja za pojav raka jajčnikov sodi tudi genetika, saj je verjetnost za pojav bolezni večje, če je katera izmed naših ožjih krvnih sorodnic pred nami že zbolela za rakom jajčnikov. Ta je po nekaterih podatkih genetsko pogojen v kar desetini primerov. Tveganje je večje tudi pri ženskah, ki so rodile v kasnejšem življenjskem obdobju (torej po 35. letu), in pri tistih, ki niso nikoli rodile. Večje tveganje je tudi pri posameznicah, ki so že zelo zgodaj dobile prvo menstruacijo, in pri tistih s poznim nastopom menopavze.

Poenostavljeno rečeno, je pogostost raka jajčnikov manjša med tistimi, ki so imele manjše število ovulacij v rodnem obdobju. Večje je tveganje tudi pri ženskah, ki so že prebolele raka dojk. K razvoju raka jajčnikov lahko prispevajo tudi endometrioza in debelost v obdobju adolescence oz. zgodnji odrasli dobi, pa tudi nezdrave življenjske navade, kot je kajenje. Po drugi strani je tveganje manjše pri ženskah, ki so vrsto let jemale kontracepcijske tabletke, ki so dlje časa dojile in večkrat rodile.

Brez specifičnih simptomov v začetnem stadiju

Glede na vrsto celic, iz katerih vznikne rak jajčnikov, ločimo tri oblike raka: epitelni, germinalni in stromalni. Najpogostejša oblika, epitelna, nastane iz vrste celic, ki so na površini jajčnikov. Pri germinalni obliki, ki predstavlja le kakšnih 5 % primerov, se rak razvije iz zarodnih celic, ta oblika raka pa je pogostejša pri mlajših ženskah. Prav tako redka je stromalna oblika, ki nastane iz celic jajčnikove strome. Redkejši dve obliki se običajno izrazita z bolj jasnimi simptomi, medtem ko so ti pri najpogostejši obliki precej nespecifični in pogosto spregledani. »Rak jajčnika je pogosto žal težko zaznati v zgodnjem stadiju, saj, kot je že bilo rečeno, ne povzroča specifičnih simptomov. Če ne gre za družinsko obremenjenost oziroma za genetsko nagnjenost k raku jajčnikov, je vsekakor smiselno opraviti pregled pri ginekologu, če vztrajajo težave, kot so bolečine v trebuhu, povečanje obsega trebuha, pomanjkanje teka, nenamerna izguba telesne teže ali težave s prebavo ali odvajanjem urina.

Vsekakor so to simptomi, ki so nespecifični in relativno redko dejansko pomenijo, da ima ženska raka jajčnikov, vendar lahko v določenih primerih kažejo tudi na to bolezen. V tem primeru bo ginekolog opravil potrebne preiskave, predvsem transvaginalno ultrazvočno preiskavo, ki lahko z veliko natančnostjo pokaže na morebitne spremembe jajčnikov,« pove dr. Knez, v. d. predstojnika Oddelka za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk na Kliniki za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor.

Zdravljenje raka jajčnikov

Sum na raka jajčnikov se sicer postavi na podlagi anamneze in kliničnega pregleda. V naslednjem koraku sledi ginekološki pregled, pri katerem s transvaginalno ultrazvočno preiskavo dobijo določene klinične podatke in slike, na podlagi katerih je mogoče potrditi sum. Dokončna diagnoza se postavi po operativnem posegu, običajno manj invazivni diagnostični laparoskopiji. Na podlagi zbranih podatkov se določita razširjenost bolezni in nadaljnje zdravljenje. Običajno gre v napredovalni fazi za kombinacijo sistemskega in kirurškega zdravljenja, medtem ko je lahko v začetni fazi bolezni zdravljenje le kirurško.

Namen kirurškega zdravljenja je popolna odstranitev vseh tumorskih sprememb v trebušni votlini (popolna kirurška citoredukcija), kar pri napredovalih tumorjih pogosto ni mogoče. Operativni posegi se razlikujejo po obsegu, pogosto pa obsega odstranitev tumorja, obeh jajčnikov, maternice, medeničnih in paraortnih bezgavk ter vidnih zasevkov v mali medenici. Pri mladih ženskah, ki želijo še zanositi in je bolezen omejena na en sam jajčnik, je operacija manj obsežna. Pogosto so bolnice že pred samim operativnim posegom (in po njem) deležne tudi sistemskega zdravljenja s kemoterapijo. Namen predoperativne kemoterapije je zmanjšati obseg bolezni, v dopolnilni kemoterapiji po zaključenem kirurškem zdravljenju pa so bolnice deležne še šestih do osmih ciklusov. Paliativna kemoterapija je v uporabi za lajšanje simptomov bolezni pri bolnicah, kjer kirurško zdravljenje ni možno.

Od marca 2023 na voljo vzdrževalno zdravljenje z olaparibom in bevazicumabom

Ena izmed metod zdravljenja so tudi tarčna zdravila, ki imajo v primerjavi s citostatiki, ki se jih uporablja pri kemoterapijah, manj stranskih učinkov. Njihovo delovanje je namreč usmerjeno ciljno na tumorske celice. Namen tarčnega zdravljenja, bodisi sočasno s kemoterapijo ali po koncu zdravljenja s kemoterapijo, je upočasnjevanje oz. preprečevanje rasti novega žilja in nadaljnjega razrasta rakavih celic. Za zdravljenje napredovalega raka jajčnikov je v uporabi bevacizumab, ki zavira rast novih žil tumorja, z marcem 2023 pa je v sklopu primarnega zdravljenja raka jajčnikov omogočeno tudi kombinirano vzdrževalno zdravljenje z olaparibom in bevacizumabom. »Vzdrževalno zdravljenje z olaparibom in bevazicumabom v določenih skupinah bolnic pripomore k daljšemu preživetju brez ponovitve bolezni po primarnem zdravljenju bolezni.

Raziskave v zadnjih letih so pokazale, da skupina zdravil, t. i. »PARP inhibitorji«, med katere spada tudi olaparib, predvsem pri BRCA nosilkah in pri tumorjih z okvaro HRD, značilno podaljšajo preživetje brez ponovitve bolezni po primarnem zdravljenju,« o uspešnosti tovrstnega zdravljenja pove sogovornik z UKC Maribor. Po raziskavi PAOLA-1 imajo bolnice s karcinomom HRD izrazito dobrobit vzdrževalnega zdravljenja v kombinaciji omenjenih zdravil v primarnem zdravljenju, v primerjavi z bevacizumabom v monoterapiji – preživetje brez ponovitve bolezni 48 proti 18 mesecev. Le redko se za zdravljenje raka jajčnikov uporablja tudi obsevanje, največkrat kot dopolnilo kirurškemu in sistemskemu zdravljenju.

Okvara homologne rekombinacije (HRD)

Na podlagi biomarkerjev je mogoče napovedati odziv na zdravljenje napredovale bolezni z inhibitorji PARP. Pri velikem deležu bolnic z rakom jajčnikov gre za okvaro homologne rekombinacije (HRD), popravljalnega mehanizma. »Okvara homologne rekombinacije (HRD) je pogosta pri bolnicah z rakom jajčnikov in od lanskega leta na vzorcu tumorjev pri bolnicah z rakom jajčnikov visoke stopnje malignosti to tudi rutinsko preverjamo v Sloveniji. V preteklosti smo to predpisovali predvsem bolnicam, ki so bile nosilke t. i. mutacije BRCA, ki seveda predstavlja tveganje za nastanek raka jajčnika, danes pa vemo, da HRD vključuje večje število genov. Testiranje HRD je torej možno samo na tumorjih bolnic, ki so že zbolele za rakom jajčnikov in ni mogoče preventivno. V tem primeru je pri seroznem raku visoke stopnje malignosti tudi smiselno, saj to lahko pomeni, da so nekatere vrste sistemskega zdravljenja bolj učinkovite v primerjavi z bolnicami, ki te mutacije nimajo,« še pojasni dr. Knez.

Najpogosteje se rak jajčnika pojavi pri ženskah po menopavzi, torej med 50. in 75. letom starosti, v zadnjem času je opazen porast tudi v pozni starosti. Nekaj manj kot petina bolnic je ob postavitvi diagnoze mlajših od 50 let.

ABC

A Skoraj tri četrtine rakov na jajčnikih odkrijejo šele v napredovalem stadiju.

B Rak jajčnikov naj bi bil genetsko pogojen v kar desetini primerov.

C Tveganje je manjše pri ženskah, ki so vrsto let jemale kontracepcijske tabletke, ki so dlje časa dojile in večkrat rodile.