Čutilo za voh nam omogoča tako prepoznavo nevarnih življenjskih situacij kot tudi barvitost zaznavanja okolja. Z vohom je svet bogatejši, žal pa to spoznamo šele, če ga izgubimo. Prej se nam zdi samoumeven, včasih tudi nadležen. Samo spomnite se nogavic, obiska javnega stranišča in podobno. Takole opisuje in opozarja na zavedanje o daru voha asist. dr. Jure Urbančič, dr. med., spec. otorinolaringologije, s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana. Z njim smo se pogovarjali o anozmiji, hipozmiji, pa tudi o tem kako je COVID-19 vplival na izgubo vonja.

Avtorica: Irena Pfundner

Tema anozmije in hipozmije pri nas morda še ni tako poznana. Nam lahko pojasnite, za kaj gre?

Anozmija je stanje, ko vonjav sploh ne zaznavamo. To pomeni, da ne zaznavamo niti vonjav, ki prihajajo iz zunanjega sveta, niti vonjav retronazalno. Posledično tudi hrana in pijača nimata arome. Hipozmija pa je stanje, ko je zaznavanje vonjav okrnjeno, torej ne zaznavamo vonjav enako, kot smo jih kdaj prej, ali pa gre za razlike med posamezniki, ki zaradi bolezni, starosti ali anatomskih posebnosti zaznavajo vonjave drugače. V praksi se za dokazovanje hipozmije uporabljajo vohalni testi, ki so v svoji osnovi subjektivni.

Glede na to, da gre za zaznavanje vonja, ali to pomeni, da je to nevrološka motnja ali so lahko vzroki tudi fiziološki?

Nevrološke motnje večinoma razumemo kot motnje v osrednjem živčevju in perifernih živcih. Tudi takšne motnje so lahko prisotne, posebej pri kroničnih nevroloških boleznih je lahko motnja voha ena izmed prvih znanilk bolezni, ko še ni toliko razvita, da bi jo klinično potrdili. Fiziološke motnje ali spremembe so tista stanja, ko je neka motnja zaradi naravnega delovanja telesa pričakovano prisotna. Ravno fizioloških motenj voha ni pretirano veliko, primer bi bil kongestija (zamašenost) nosu pri nosečnosti in posledično slabši voh. Druga možnost je starostna hipozmija. Znano je, da se v starosti voh slabša. Pri 70–80-letnikih je lahko delež ljudi s hipozmijo bistveno večji kot 3–20 %, ki velja za vso populacijo.

Zakaj najpogosteje pride do pojava ene ali druge bolezni?

Anozmija ima tri skupine vzrokov, lahko gre za prirojeno stanje, ko se vohalni živec ni razvil, kar je redko. Druga skupina so poškodbe, ko pride do zanihanja vsebine lobanje (torej možganov) in se tanka vlakna, ki potekajo skozi strop nosu, preprosto pretrgajo. S tem je povezava vohalne sluznice v nosu in osrednjega živčevja prekinjena. Manjši delež predstavljajo kronične bolezni, kot je kronični rinosinuzitis, ali posledice posegov v vohalnem delu nosu. Tretja večja skupina pa so stanja po preboleli virusni okužbi. Zadnje je postalo za širšo javnost zanimivejše, ker smo začasno anozmijo srečali pri prvih zagonih kovidne bolezni. Manj je znano, da je delež oseb, ki popolnoma izgubijo voh, večji pri precej manj razvpitih virusih. Pri covidu-19 se je voh sčasoma vrnil, šlo pa je v resnici bolj za drugačno ali napačno zaznavanje vonjav, ne pa za popolno odsotnost zaznavanja.

Hipozmija je lahko pogojena s prebolelo virusno okužbo v zgornjih dihalih, tudi covid-19, lahko je posledica bolezni nosu in obnosnih votlin, kot je že omenjeni kronični rinosinuzitis, lahko tudi kirurških posegov ali, in tudi precej pogosto, starostnih sprememb na vohalnem epitelu nosu.

Gre pri anozmiji in hipozmiji za trajne motnje ali sta ozdravljivi?

Povsem odvisno od vzroka nastanka. Pri covidu-19 ugotavljamo, da se anozmija, če se pojavi, tudi popolnoma spontano razreši. Podobno vidimo tudi pri drugih virusnih povzročiteljih. Ne moremo vnaprej napovedati, pri katerih obolelih bo prišlo do dolgotrajne ali trajne anozmije. Če je anozmija posledica na primer odstranjenega tumorja lobanje baze, pričakujemo, da se voh ne bo nikdar več vrnil.

Pri hipozmiji je stanje nekoliko boljše kar se tiče kakovosti življenja, celo voh lahko povrnemo recimo pri zdravljenju kroničnih bolezni nosu. Pri starostni hipozmiji pravih načinov zdravljenja še ni.

Kako se najpogosteje zdravi ena ali druga motnja? Kakšni so rezultati zdravljenj?

V zadnjem času je bilo v strokovnih in laičnih krogih precej govora o tem, kako bi zdravili motnje voha. Za zdaj se nobeno zdravilo ni izkazalo kot nesporno učinkovito. Seveda v prvi fazi priporočamo toaleto nosu, sploh če gre za kronične bolezni nosu in obnosnih votlin. Potem zdravila, ki zmanjšujejo vnetje v nosu. Takšna poskusimo tudi takrat, kadar ob pregledu vidimo otečeno sluznico v nosu. Pri postvirusnih anozmijah priporočamo določena prehranska dopolnila, kot so lipojska kislina, cinkove dodatke prehrani, maščobni kompleks omega-3, nekateri uporabljajo tudi določena zdravila za druge bolezni, kot recimo teofilin. Žal raziskav, ki bi potrjevale učinkovitost, še ni in uporaba zdravil, ki so lahko tudi nevarna, ni priporočljiva. Vsaj pri covidu-19 za zdaj najuspešneje zdravi čas.

Kakšen virus je torej SARS-Cov-2, da je vplival na izgubo vonja ob okužbi?

Pri okužbi s SARS-Cov-2 sprva ni bilo jasno, da okužba povzroča tudi anozmijo. Sčasoma so to prepoznali tudi strokovnjaki, ki niso otorinolaringologi (ti se ukvarjajo prav z boleznimi nosu). Potem je postalo jasno, da gre za poškodbo olfaktornega ali vohalnega epitela v nosu. In to ne vohalnih nevronov, ampak njihovih podpornih celic. Te imajo namreč na zunanjosti receptorje za SARS-CoV-2, zato vohalni epitel ne deluje pravilno. Sčasoma se delovanje sicer večinoma vzpostavi, vendar menimo, da je vzorec proženja drugačen kot pred okužbo. To bi lahko tudi pojasnilo dolgotrajen potek anozmije pri nekaterih in kasnejšo disozmijo.

Po kolikšnem času se je občutek za voh vrnil?

Zelo odvisno. Raziskave kažejo, da pri večini po nekaj tednih. Če že po nekaj dneh, potem je šlo zgolj za anozmijo zaradi zamašenega nosu. Druga skupina oseb je ponovno začela vohati po nekaj mesecih, nekateri po nekaj letih. Tu moramo biti pozorni na videz nepomembno podrobnost. Večina ne voha povsem enako, ampak začne vohati. Tudi parozmija (zaznavanje neprijetnega vonja) je lahko dober napovedni dejavnik. Kdaj in če pa bo voh popolnoma enak, kot je bil prej, je težko odgovoriti. Morda nikdar? Trenutno si rehabilitacijo predstavljamo kot na neki način navajanje možganov na nove vzorce in voh je res čustveno obarvano čutilo, kar ne pomaga.

Zadnje različice virusa verjetno ne povzročajo več teh simptomov ali morda vseeno beležite kaj več težav z zaznavanjem vonja pri obolelih kovidnih bolnikih?

Ne, zadnje različice SARS-CoV-2 ne povzročajo več tako značilne anozmije. Tu in tam se še najde kdo, ki ima vseeno daljšo anozmijo in morda res redki, ki izgubijo voh trajno.

So ljudje, ki so izgubili vonj ob okužbi s SARS-CoV-2, prihajali k vam na zdravljenje?

V prvi fazi ni bilo jasno, da bolezen sploh povzroča anozmijo. Oziroma, bodimo iskreni, ob polnjenju intenzivnih enot je anozmija nekaj, s čimer se ni bilo časa ukvarjati. Kmalu so anozmijo povezali z identifikacijo okužbe s SARS-CoV-2, kasneje pa smo začeli tesneje sodelovati s kolegi infektologi. Zato so in k nam še vedno prihajajo bolniki z že kroničnimi težavami z vohom po prebolelem covidu.

Pri virusnih okužbah gre verjetno za prehodno izgubo. Ali ta izzveni sama od sebe?

Ni nujno, tudi pri drugih virusnih okužbah lahko pride do trajne izgube voha. Večinoma sicer izzveni, ker v času, ko je zaradi zadebeljene sluznice v nosu, sluzi in vnetja, preprosto ne pride dovolj zraka do vohalnega epitela.

Kakšna je statistična slika obeh motenj v Sloveniji? Koliko primerov anozmije in hipozmije beležite?

Na to vprašanje izjemno težko odgovorim, ne poznam še nobene raziskave, ki bi ocenjevala populacijske številke v Sloveniji. Pri nas na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo smo v okviru dveh projektov sicer ocenjevali voh pri določenih boleznih, vendar teh rezultatov ni mogoče posplošiti na celotno populacijo. Dvomim pa, da so številke bistveno drugačne od tistih iz tujine.

Kako ena ali druga motnja vplivata na kakovost življenja?

Seveda predvsem anozmija močno vpliva na kakovost življenja. Ne samo to, predstavlja celo tveganje, če oseba ne more zaznati, na primer, dima, smradu pokvarjene hrane ali podobnega. Predstavljajte si, da je vsa hrana enaka, da ne morete odpreti okna avtomobila in zaznati cvetenja rož, sveže pokošene trave, jutranje kave, ki se širi po stanovanju ob koncih tedna.

Hipozmija razumljivo manj vpliva na kakovost, sploh če gre za počasen razvoj. Takrat se običajno oseba niti ne zaveda, da slabo voha. To vidimo predvsem pri starostnikih. V okviru novega projekta, ki se bo zgodil v naslednjih letih, razmišljamo, da bi z več drugimi deležniki poskusili opozoriti tudi na to skupino ljudi.

Kaj bi lahko povedali o bolnikih, ki doživljajo pretirano zaznavanje vonjav, kako se s tem spopadajo, kakšne so izkušnje iz prakse?

Disozmija je stanje, ko pride do napačnega zaznavanja vonjav. Samo zaznavanje in opredeljevanje vonjav je v naših možganih močno povezano s čustvi in zaznavanje neprijetnih vonjav tako povzroči buren čustveni izziv. Seveda se potem osebe izogibajo takšnim situacijam, včasih tudi s strahom, da se bodo vonjave ponovile in vzbudile negativna čustva. Če gre za vonjave, ki se jim nikakor ni mogoče izogniti, svetujemo postopno navajanje, kar se gotovo zgodi tudi spontano. V primeru, da vonjavam lahko uidejo in jih to ne onemogoča v polnovrednem življenju, gre za situacijo, kot bi menjali parfum.

ABC

A Delež oseb, ki popolnoma izgubijo voh, je večji pri manj razvpitih virusih.

B Anozmija po covidu v nekaj mesecih večinoma izzveni sama od sebe.

C Zaznavanje vonjav pri ljudeh je zelo čustveno opredeljeno.