Jan Šilec je na prvi pogled povsem običajen mlad moški in njegov videz ne daje slutiti, kakšno preizkušnjo mu je pred devetimi leti naložilo življenje. Dejaven športnik, ki se je 15 let ukvarjal s košarko in mu je šla od rok prav vsa z motoriko povezana dejavnost, se je moral praktično čez noč spoprijeti z novo realnostjo – možgansko kapjo in njenimi posledicami. Čeprav nikdar ni imel zdravstvenih težav, še glava ga ni nikoli bolela, mu je pri 24 letih v možganih počil klobčič žil. Kasneje so mu razložili, da gre za AVM (arteriovensko malformacijo) in da mu je zaradi krvavitve ugasnilo skoraj za pest veliko področje možganov.

Toda kljub začetnim črnim napovedim je Jan z neuničljivo dobro voljo in humorjem, za katerega sam pravi, da večkrat hodi po robu sprejemljivega, premagal ovire in lastno telo. Danes je uspešen v profesionalnem in zasebnem življenju, svoje znanje in nasvete nesebično razdaja vsem, ki so šli skozi podobno izkušnjo, o življenju ‘PMK’ – po možganski kapi – pa je v svoji značilni, skorajda stand-up maniri, predaval celo na TEDx-u. Za našo revijo si je z veseljem vzel konkreten kos popoldneva in se sprehodil skozi spomine. Kar pusti največji pečat, je nalezljiv optimizem, ki veje iz njegovega pripovedovanja in ki bi ga zdravnik zagotovo predpisal vsakemu od nas.

Avtorica: Anja Kuhar Glišić

12. oktober 2011 se je zdel kot običajen dan, popoldne si preživljal s cimri, ko se ti je v glavi zavrtelo …

S cimrom sva v ljubljanskem stanovanju igrala igrico in ko sem vstal, da bi se odpravil na koncert, se mi je v glavi zavrtelo. Cimru se je zdelo čudno, ker sicer nikoli ne jamram, toda zagotovil sem mu, da ni nič. In res sva naslednjih 15 minut iskala ključe od njegovega avta, ki sem si ga nameraval izposoditi, kar se je izkazalo za srečo v nesreči – takrat mi je namreč že počil AVM in če bi bil v avtu, bi se stvari najbrž drugače končale. Na vratih sva se še poslovila, rekel mi je ‘be divine’ (bodi odličen) in odgovoril sem mu ‘stay divine’ (ostani odličen), zaprl vrata od stanovanja – in to je vse, česar se spomnim.

Zatem sem menda odšel šest nadstropij nižje v garažo, na zadnjih stopnicah mi je zmanjkalo moči v desni strani in očitno sem z levo roko vzel telefon ter poklical cimra, naj pride pome, ker se bom onesvestil. K sreči sta pridirjala oba cimra in me našla, kako bruham na stopnicah, nisem se zmogel pobrati niti nisem mogel govoriti. Čeprav nista z gotovostjo prepoznala znakov kapi, sta vedela, da je nekaj zelo narobe in sta k sreči takoj poklicala reševalno službo.

G-R-O-M

Možgansko kap najlažje prepoznamo s pomočjo kratic:

G – govor (ki je prizadet, zato človeka prosimo, naj odgovori na nekaj preprostih vprašanj)

R – roka (je lahko delno ali popolnoma ohromljena, zato preverimo funkcionalnost)

O – obraz (značilen je povešen ustni kot in asimetrija obraza)

M – minuta (ker je ključna pravočasna pomoč, TAKOJ pokličemo 112)

Še dobro, da si živel tako blizu Kliničnega centra …

Dve minuti stran. Mislim, da me danes ne bi bilo več, če bi živel dlje, saj so mi morali že v rešilnem vozilu pomagati pri dihanju. A vse se je dobro izteklo, ne morejo se me tako lahko rešiti! (smeh)

Že isti večer so me operirali, naslednje štiri dni sem bil v kritičnem stanju, potem se je stanje normaliziralo in po približno dveh tednih sem se zbudil iz umetne kome. Bilo je kot v filmu – povsod sem imel cevke, iz glave, prsi, rok … okrog mene ljudje v skafandrih …

Najprej sem pomislil, da so me ugrabili in instinktivno sem se poskušal rešiti, v paniki sem začel s sebe trgati kable, vse je začelo piskati, v sobo je pridrvelo osebje in mi privezalo levo roko na posteljo ter mi začelo razlagati, naj se umirim. Jaz pa sem si mislil, kaj vam ni jasno, da mi levo roko privezujete na posteljo, se bom pa z desno rešil – in gledam svojo desno roko, kako leži zraven mene, ona pa nič. ‘Daj no, stara, sodeluj, pomagaj, ugrabili so me’ – nič. Ni se premaknila. Nato sem podzavestno slišal razlago zdravnikov, da sem utrpel možgansko kap in sem naenkrat razumel, zakaj se roka ne premakne. Menda sem naslednja dva dni prejokal.

Toda samo dva dni je trajalo, da si popolnoma obrnil ploščo.

Po dveh dneh mi je naredilo ‘klik’ in sem preklopil na zavedanje, da je to zdaj moja nova izhodiščna točka – postelja in plenica. Odločil sem se, da bom iz tega gradil in na ta miselni preskok sem zelo ponosen. Nisem več razmišljal, kaj vse sem že znal prej in kako se nima smisla truditi, moja glavna motivacija je bila, da ne bom nikomur v breme in da si bom vsaj lahko naredil zajtrk ali šel sam na stranišče.

Na nevrološki kliniki mi je bila v veliko pomoč delovna terapevtka, ki me je naučila, da sem se sam presedel na invalidski voziček. Prvič sem šel sam na stranišče, se sam obrisal z levo roko in takrat sem se zjokal od sreče. Potem sem cele pol ure užival na stolu pod tušem.

Običajen človek težko razume, da si pri 24 lahko tako srečen, če greš lahko sam na stranišče ali se sam stuširaš.

Velik dosežek, sploh zato, ker so bile napovedi za tvoje zdravstveno stanje v začetku precej črne …

Zaradi obširnosti krvavitve mi je ugasnil skoraj za pest velik del možganov in izgubil sem mišični spomin celotne desne strani telesa. Zdravniki so staršem povedali, da imam statistično le 9 % možnosti za preživetje, pa še to ‘na kablih’. Po dveh ali treh mesecih sva šla z mamo na pregled h kirurgu prof. dr. Bošnjaku, ki me je skupaj z dr. Benedičičem operiral in ko naju je zagledal, najprej ni vedel, kdo sem. Tako nemogoče je bilo, da bi v tako kratkem času že hodil. ‘Jan, si to res ti?’ Od zaprepadenosti je moral kar sesti in nikoli ne bom pozabil tega, kar mi je rekel. Da sem priznanje za njegovo delo, saj v 30 letih ni imel še primera po tako hudi možganski kapi, da bi bil nekdo ne samo sposoben sam dihati, temveč celo hoditi z eno berglo.

In kako je potem potekala tvoja rehabilitacija?

Pet tednov sem bil v bolnišnici in že takrat sem skušal aktivirati svojo desno polovico. Moj ključ do uspeha je bil, da sem se naučil vse delati najprej z levo roko, saj mi nihče ni mogel zagotoviti, da bom kdaj usposobil desno stran. Pri tem mi je veliko pomagalo 15 let košarke, saj sem bil pretežno obojeročen in nisem bil ‘motorični debil’ (smeh). Naučil sem se umiti zobe, obleči, jesti – vse z levo roko. Ko pa se je začela zbujati desna stran, sem ves čas opazoval, kaj počne leva roka, katere mišice delajo, kakšen signal pošljejo možgani do katerega živca, da se premakne recimo prst … in potem sem skušal to preslikati na desno stran, celo notranjo študijo samega sebe sem naredil (smeh).

Prvih 14 dni se ni zgodilo nič. Gledaš svojo roko, tvoja je, čutiš jo, pa je ne moreš premakniti. Kljub vsem letom treningov nikoli nisem bil tako izmučen kot po eni uri fizioterapije!

Toda z vztrajnostjo ti je uspelo! Je danes dominantna tvoja leva ali desna roka?

Z obema enako grdo pišem! (smeh) Pišem večinoma z desno, razen če moram kaj na hitro napisati, potem uporabim levo. Tipkam pa z obema enako hitro kot prej. Težje in natančnejše stvari še danes delam z levo roko, ampak zrezek si pa vedno z desno odrežem (smeh). Je pa desna še danes precej manj občutljiva, ves čas moram misliti na to, kaj počnem in kako se premikam. Če recimo držim kozarec v desni in pozabim nanj, ga bom polil.

Ves čas okrevanja pa si imel ob sebi tudi podporo svojih bližnjih …

Tri najbolj zlate ženske v mojem življenju so moja mama, moja žena Julija in moja sestra Pija, ki je bila pripravljena na kakršno koli nego, samo da bi jo po kapi prepoznal. S študentsko ljubeznijo Julijo sva bila sicer v času kapi narazen, pa je bila kljub temu ves čas ob meni in danes je moja žena. Zato se vedno hecam, da me je v resnici izkoristila, ker ji nisem mogel pobegniti! (smeh) Mama mi je vsak dan zmasirala desno stran telesa, da bi jo hitreje začutil in ker sem v bolnišnici shujšal 20 kg, mi je začela nositi pohanje, lazanje … Obiskov sem imel vsak dan 15–20, zato so mi dali kar svojo sobo. So ugotovili, da se tudi zaradi ‘piknikov’ lepo popravljam (smeh). Velika zahvala gre tudi vsem prijateljem, ki so bili ves čas ob meni in z mano delili moj črni humor.

Največja želja invalida je namreč, da bi bil ‘normalen’. Ves čas zagovarjam, kako pomembno je, da ti doma ne pomagajo, ampak te pustijo, da razbiješ kozarec, da se rahlo opečeš ipd., pa čeprav je to zanje težko. Moja trma je bila velik faktor pri moji rehabilitaciji, vse sem hotel narediti sam, še z berglami sem že kosil travo! (smeh)

Ne morem mimo tvojega optimizma, te je sploh kdaj zajelo malodušje?

Mislim, da samo enkrat, ko sem kako leto po kapi prišel na košarkarsko igrišče in nisem mogel igrati … takrat sem se počutil zelo odveč. Sicer pa ne, vedno sem skušal ohraniti pozitiven pogled. Še v bolnišnici sem vsak dan govoril šale zdravstvenemu osebju in spomnim se, da mi je enkrat zdravnik rekel: ‘Jan, ne morem verjet, takšna grozna stvar se ti je zgodila, na postelji si, s plenico, pa mi vsak dan poveš en vic.’ In sem ga vprašal, če bo kaj boljše, če bom vsak dan jokal. Humor je najpomembnejši, ves čas sem bil obkrožen z bližnjimi, ki so se skupaj z mano norčevali, da sem ‘kripl’ – še danes mi je najlažje, če se šalimo iz situacije, če so ljudje sproščeni okrog mene.

Sam sem vedno skušal polepšati dan drugim v bolnišnici, da sem se počutil kot enakopravnega člana družbe. Pomaga, da se počutiš uporabnega, zaželenega – da ni še vsega konec.

Po devetih letih, kljub temu da si uradno 50-odstotni invalid, ne potrebuješ niti odstotka pomoči. Kakšno je tvoje življenje?

Z ženo Julijo in mačkom Jimmyjem živimo v Celju. Čeprav sem po izobrazbi tonski tehnik, se s tem ukvarjam le še občasno, delam v trgovini s tehničnim materialom in še vedno pojem v a capella skupini, s katero smo tudi po kapi prepotovali veliko sveta in ki mi je bila v veliko pomoč, ko sem imel občutek, da sem odveč. Avto vozim normalno, le košarke ne morem več igrati, kot sem jo nekoč. Kadar je slabo vreme, čutim desno stran, včasih sem videti štorasto in me zanaša, sicer pa so življenje male zmage – trening, trening in še enkrat trening. Od kapi se ravnam po reku: »Če te življenje vrže v drek, si predstavljaj, da si pujs, in uživaj!«

ABC

A Arteriovenska malformacija (AVM) pomeni vozliček žil v možganih.

B Ob sumu na možgansko kap nujno izvedemo postopek G-R-O-M.

C Hitro ukrepanje lahko reši življenje in zmanjša posledice možganske kapi.