V sodobnem svetu nas je zaradi razvijajoče se tehnologije in vse večje urbanizacije večina že od malih nog v vse večji meri izpostavljena hrupu, pri čemer osrednjo težavo predstavljajo predvsem nevarne navade poslušanja. Zato naglušnost postaja vse bolj pereč problem.
O vzrokih za naglušnost, sodobni diagnostiki ter aktualnih možnostih zdravljenja smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Janezom Rebolom, dr. med., specialistom otorinolaringologije, s Klinike za otorinolaringologijo in kirurgijo glave in vratu UKC Maribor. Čisto praktične psihosocialne posledice življenja z okvaro sluha pa nam je na podlagi osebne izkušnje opisala podpredsednica Zveze gluhih in naglušnih Slovenije ter predsednica odbora naglušnih Jasna Urban.
Zveza gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS) naglušno osebo definira kot osebo z izgubo sluha od 31 do 95 % po Fowlerju, ki se pri sporazumevanju naslanja na ostanke sluha s slušnim aparatom ali brez njega, z branjem z ustnic in z drugimi akustičnimi ter psihosocialnimi prilagoditvami in katere glavno sredstvo sporazumevanja je govor. Naglušne osebe so tudi kasneje oglušele osebe z izgubo sluha več kot 95 % po Fowlerju, če je pri njih ohranjena funkcija govora in poslušanja.
Tri vrste naglušnosti
O prevodni naglušnosti govorimo v primeru težav v zunanjem ali srednjem ušesu, ki preprečujejo normalen prenos zvoka v notranje uho. Zaznavna naglušnost se pojavi kot posledica okvare oz. poškodbe slušnega živca ali notranjega ušesa. Mešana naglušnost pa je kombinacija obeh opisanih naglušnosti.
Vzroki za naglušnost pri otrocih in odraslih
»Najpogostejši vzroki okvar sluha v zgodnji otroški dobi so genetski; lahko so prisotni že ob rojstvu ali pa se odrazijo kasneje v življenju,« prične Janez Rebol. »Pri nekoliko starejših otrocih je pomemben vzrok naglušnosti sekretorni otitis, kjer gre za kolekcijo tekočine ali goste sluzi v srednjem ušesu, ki se pojavi kot posledica slabega delovanja evstahijeve tube. Težava je pogosto prisotna v jesenskih in zimskih mesecih, in če traja dlje časa, je lahko indikacija za operativni poseg – vstavitev timpanalnih cevčic, ki omogočajo drenažo in ventilacijo srednjega ušesa.
Do tako imenovane prevodne naglušnosti lahko privedejo tudi akutno vnetje srednjega ušesa, ki je tudi zelo pogosto v otroški populaciji, kronično vnetje srednjega ušesa, ki ga vidimo tako pri otrocih kot pri odraslih, pa tudi razne malformacije ter poškodbe ušesa. Pri odraslih je najpogostejši vzrok naglušnosti zaznavna naglušnost, ki je posledica okvare na notranjem ušesu.
Ta je lahko genetsko pogojena, lahko pa nastane tudi kot posledica vnetja ali izpostavitve hrupu. Kot razlog za prevodno naglušnost velja omeniti še otosklerozo, dedno bolezen, pri kateri je možna operativna terapija,« zaključi z naštevanjem vzrokov naglušnosti sogovornik.
Diagnostika in zdravljenje
»Naglušnost se pri otrocih s presejalnim testom odkriva že takoj po rojstvu v porodnišnici z otoakustičnimi emisijami.« Omenjene preiskave se, poudari Rebol, sedaj izvajajo že približno 20 let v vseh porodnišnicah v Sloveniji. »V primeru negativnega odgovora so nato dojenčki napoteni v avdiološke centre, kjer se napravi natančnejša elektrofiziološka diagnostika z registracijo potencialov možganskega debla.«
Kasneje sluh otrok v Sloveniji testiramo še v sklopu preventivnih pregledov, in sicer pred vstopom v osnovno šolo, v šestem razredu osnovne šole in nato še v prvem letniku srednje šole. »Pri teh testiranjih se izvaja pražna avdiometrija,« pojasni sogovornik, »kjer se določa prag sluha pri različnih frekvencah in različnih jakostih in se na ta način dobi avdiogram. Na podlagi teh izvidov lahko potem določimo, ali gre za prevodno naglušnost ali za zaznavno izgubo. Testiranje sluha in zgodnje odkrivanje naglušnosti pri otrocih je pomembno predvsem zaradi razvoja slušne proge v možganih. Za razvoj govora je namreč potreben dober sluh, ki tako omogoča dobro komunikacijo. Dober sluh tudi omogoča lažje izobraževanje in posledično doseganje boljše izobrazbe.«
Za razliko od otrok pri odraslih redna preverjanja sluha niso predpisana, seveda pa določene stroke izvajajo preventivne preglede, pojasnjuje sogovornik, predvsem tiste, ki od delavca na delovnem mestu zahtevajo oz. je zaželen dober sluh (npr. železnica, vojska, policija), ali pa tiste, v katerih so delavci med delom izpostavljeni hrupu.
Po podatkih Nacionalne raziskave o zdravju in zdravstvenem varstvu iz leta 2019 je v Sloveniji 73,3 % celotne populacije nad 15 let brez težav s sluhom, medtem ko jih ima 2,8 % večje težave s sluhom. S starostjo težave s sluhom tako pri moških kot pri ženskah naraščajo. V starostni skupini 75 let in več ima večje težave s sluhom 9,5 % moških in 13 % žensk.
Pravočasnemu presejalnemu testu v primeru ugotovljene naglušnosti sledita nadaljnja diagnostika in zdravljenje vzroka. »Pri sekretornem otitisu napravimo rez v bobnič, evakuiramo tekočino iz srednjega ušesa in vstavimo timpanalno cevko. Pri kroničnem vnetju in posledicah pa lahko delamo posege, ki se imenujejo timpanoplastike, pri katerih s pacientovim lastnim materialom rekonstruiramo defekte v bobniču in premoščamo defekte slušnih koščic, lahko z lastnimi koščicami, če so te prisotne, ali pa z bioinertnimi presadki.
Podobno tudi pri otosklerozi lahko vstavimo protezico in z njo nadomestimo zgornji del negibljivega stremenca, s čimer ponovno omogočimo prenos zvočnih nihanj,« opisuje različne možnosti kirurškega zdravljenja sogovornik. »Pri okvarah notranjega ušesa se do težke izgube sluha lahko bolnikom predpiše slušni aparat. Za najtežje izgube sluha in gluhost pa predstavimo možnost rehabilitacije s polžkovim vsadkom. Posebna skupina so še naprave za kostno prevajanje zvoka, kjer se zvok po kosteh prevaja v notranje uho. Med takšne naprave spadata BAHA ali OSIA. Vstavimo pa lahko tudi vsadke srednjega ušesa, ki jih pritrdimo na slušne koščice, ki pojačajo gibanje slušne verige z električnim stimuliranjem.«
Primeri dobrih praks
Na vprašanje, ali v Sloveniji obstajajo dobre prakse, ki bi jih veljalo izpostaviti, Rebol odgovarja: »Kot dobro prakso pri obravnavi naglušnosti bi veljalo omeniti dostopnost do slušnih aparatov in polžkovih vsadkov ter naprav za kostno prevajanje zvoka – ti so dostopni vsem zavarovancem. Je pa res, da je za implantabilne slušne pripomočke pri odraslih prisotna precej dolga čakalna doba. Za naglušne je ugodno tudi to, da lahko po šestih letih dobijo nov slušni aparat, ki jim ga pomaga kriti zavarovalnica, približno na vsakih pet let pa dobijo tudi nov govorni procesor za polžkov vsadek, tega v celoti krije zavarovalnica.«
Ne nazadnje v Sloveniji prednjačimo tudi na področju rehabilitacije težko naglušnih pacientov. Ta poteka v centrih za sluh in govor, ki jih imamo kar tri. V njih delujejo strokovnjaki, ki so posebej šolani za pomoč pri razvoju jezika in poslušanja ter nastavitve implantabilnih pripomočkov. »V tujini marsikje tovrstnih ustanov nimajo in zato po operacijah včasih prihaja do težav z nastavitvami naprav.«
Živeti z naglušnostjo
»Z okvaro sluha sem se že rodila, vzrok so bile rdečke v prvem mesecu nosečnosti moje mame, ki pa takrat še ni vedela, da je noseča,« prične svojo zgodbo z nami deliti Jasna Urban. »Ugotovili so, da imam počen bobnič, tako da sem težko naglušna oseba. Okvara sluha je zelo vplivala na moj razvoj v prvi fazi življenja, saj sem govoriti začela šele s tremi leti, prvi slušni aparat sem dobila pri petih letih. Komunikacija je bila otežena, saj sem se rodila v času Jugoslavije in takrat smo morali po slušni aparat v Zagreb. Ni bilo lahko.«
In kako je živeti s težko naglušnostjo iz dneva v dan? »Preden sem vstopila v prvi razred, sem bila v vrtcu med slišečimi vrstniki, potem sem šla na šolanje v Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana. Drugi razred osnovne šole sem nadaljevala v običajni šoli. Po končani osemletki sem spet šla nazaj na Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana v srednjo šolo in pridobila poklic. V javnem življenju sem sem in tja imela težave, kajti kljub slušnemu aparatu sem določene stvari težko spremljala (npr. dogajanje v gledališču, četudi sem sedela v prvi vrsti).
Je pa pred epidemijo covida-19 Društvo gluhih in naglušnih Ljubljana (DGN Ljubljana) doseglo izjemen uspeh, ko je vključilo gledališke tolmače in smo tako lahko končno gledali igre v gledališčih. Prijatelje imam v treh svetovih: svetu gluhih, naglušnih in slišečih. Kot mi vsi imam z njimi tako dobre kot slabe odnose. Z nekaterimi med njimi se družimo več kot deset let in vsak od njih je iz svojega sveta.« Jasna Urban je od leta 1993 tudi članica DGN Ljubljana. Zanimalo nas je, kaj je z včlanitvijo pridobila. »Pridobila sem veliko, saj sem se vključila v skupnost, kjer nisem več bila socialno izolirana, hkrati pa sem pridobila tudi nekaj ugodnosti. Največji problem med gluhimi in naglušnimi je socialna izoliranost in s tem se tudi slabša zdravstveno stanje posameznika z okvaro sluha, največji problem je duševno zdravje.«
Pod okriljem ZDGNS deluje 13 društev iz vse Slovenije. Članov je okoli 5500, članstvo pa iz leta v leto narašča, saj narašča tudi število oseb z izgubo sluha. »V Sloveniji ocenjujemo, da je okoli 200.000 oseb z različno stopnjo izgube sluha. Le okoli 75.000 jih ima slušni aparat. Človek potrebuje med sedem in deset let, da poišče pomoč in si uredi slušni aparat. Mnogi pa tega žal ne zmorejo, saj naglušnost še vedno velja za stigmo,« pojasni sogovornica. »Ne bojte se iti k specialistu, kajti slušni aparat je priporočljivo dobiti čim prej, dokazano je namreč, da se brez njega lahko hitreje pojavi demenca, pride do kognitivnih sprememb itd.«
Za konec nas je zanimalo še, katere so poleg osamljenosti, ki velja za največjo težavo, druge največje težave gluhih oz. slabše slišečih. »Problematična je tudi odsotnost podnapisov v vseh televizijskih programih, ne glede na to, ali je to šport ali slovenski film ali poročila. Le tuji filmi so samodejno s podnapisi. Z RTV Slovenija smo v pogajanju glede podnapisov, da bi jih stalno predvajali v živo. Druga reč, na katero bi rada opozorila, je opozarjanje v času potresov itd. Treba bo urediti sistemsko ozaveščanje, saj ne moremo slišati sirene ali česar koli drugega. To je zelo pomembno, treba bo urediti še marsikaj, da bo olajšano življenje osebam z različno okvaro sluha.«
ABC
A Več kot 1,5 milijarde ljudi po svetu se sooča z okvaro sluha na vsaj enem ušesu.
B Do leta 2050 bo skoraj 2,5 milijarde ljudi imelo določeno stopnjo izgube sluha.
C Več kot eni milijardi mladih odraslih grozi trajna izguba sluha zaradi nevarnih navad poslušanja.
Odgovarja
izr. prof. dr. Janez Rebol, dr. med.,REKLAMNO SPOROČILO
REKLAMNO SPOROČILO
