Naše srce je najbolj dejavna mišica v našem telesu, zato se njeno oslabljeno delovanje odraža na celotnem organizmu. Stanje, ko srce ni več zmožno prečrpati zadostne količine krvi, ki bi zadovoljila potrebe telesa, imenujemo srčno popuščanje. Naš organizem je posledično slabše prehranjen s kisikom in hranilnimi snovmi, kar se odraža z utrujenostjo, zadihanostjo, nerednim srčnim utripom in drugimi znaki. Število primerov srčnega popuščanja iz leta v leto narašča, v Sloveniji se vsakoletno pojavi pet novih bolnikov na 1.000 prebivalcev.

Avtorica: Nika Arsovski

Srčno popuščanje je posledica bolezni srca in žilja, najpogostejši vzrok za njegov nastanek pa sta koronarna bolezen srca ter arterijska hipertenzija (povišan krvni tlak). Med pogoste vzroke za pojav srčnega popuščanja štejemo še okvare srčnih zaklopk, bolezni srčne mišice, nekatere motnje srčnega ritma, bolezni ščitnice, sladkorno bolezen, prirojene srčne bolezni in nezdrav življenjski slog (kajenje, zloraba drog).

Bolezen se sprva odraža z utrujenostjo in zmanjšano telesno zmogljivostjo, ob napredovanju pa se kaže z oteženim dihanjem (že pri najmanjših naporih in v ležečem položaju), zastajanjem tekočine v okončinah, pogosto povišanim srčnim utripom in upočasnjeno prebavo. Tudi z motnjami koncentracije in pozornosti.

»Bolnik se mora najprej sprijazniti z diagnozo srčnega popuščanja, kar pa ni preprosto. Življenje se mu je namreč močno spremenilo. Stvari, ki jih je še včeraj zlahka opravljal, so postale prenaporne. Pojavljajo se močno dušenje, hitra utrujenost in nemoč. Pogosto se pojavijo tudi otekline na nogah. Noči postajajo vse daljše, saj se ob ležanju pojavlja dušenje, pogosto pa tudi moteč kašelj. Vzglavje si postopoma vse bolj podlagajo. Ob hudem popuščanju nekateri bolniki del noči presedijo. Nekateri potrebujejo bolnišnično zdravljenje, drugi, manj prizadeti, pa se lahko zdravijo doma. Pregled pri zdravniku se po daljšem razgovoru o bolezni konča s predpisom zdravil, ki umirijo akutno simptomatiko. Žal zdravila, ki bi srčno popuščanje pozdravilo, še vedno nimamo. Bolezen zdravimo in si želimo, da bi naslednje poslabšanje čim bolj odložili,« pojasni prim. Janez Poles, dr. med., spec. kardiologije in vaskularne med., in ob tem poudari, da mora biti bolnik aktivno udeležen v procesu zdravljenja.

Postopna telesna vadba

Srčno popuščanje ni stanje, ki zahteva le zdravljenje z zdravili, temveč tudi temeljito spremembo življenjskega sloga, saj je le tako lahko zdravljenje učinkovito in celovito. Ob tem sogovornik opozori na primerno telesno dejavnost, ki kljub utrujenosti in težavah z dušenjem ni prijetna, kljub temu pa nujna za ohranjanje in izboljšanje funkcije srca ter telesne zmogljivosti. Prav tako je treba poskrbeti za ustrezno prehrano, bogato z vitamini, minerali in beljakovinami (po 65. letu: 1,5 do 2 g beljakovin/kg telesne teže dnevno), ki okrepi naš imunski sistem ter prepreči izgubo mišične mase (in posledično razvoj sarkopenije).

Pozornost velja posvetiti tudi vnosu tekočin, saj gre ob srčnem popuščanju praviloma za postajanje tekočine v telesu. Dovoljen dnevni vnos tekočine niha od 1,2 do 1,5 l, dnevni vnos soli pa naj ne preseže 2 g. Odsvetuje se uživanje prave kave, opuščanje kajenja in alkohola sta nujna koraka v procesu, tudi omejevanje stresa je nadvse dobrodošlo: »Bolnik mora poskrbeti tudi za redno sproščanje, da bi zmanjšal neugoden učinek adrenalinskega preliva, pregnal motečo anksioznost in preprečil razvoj depresije. Vse telesne dejavnosti mora pričeti zlagoma, intenzivnost vadbe pa previdno in postopno nadgrajevati. Pomemben je čas regeneracije. Čas telesne dejavnosti zahteva najmanj dvakrat daljši čas počitka. Vsa opravila tako trajajo daljši čas.«

Katera vadba je najprimernejša za bolnike s srčnim popuščanjem?

Ob zmanjšani zmogljivosti in zadihanosti že ob sprehodu do kuhinje si številni ne predstavljajo, da bi v svoj vsakdan vnesli še kakršno koli telesno dejavnost. A ta je nujna komponenta zdravljenja. »Kljub težavam, ki so posledica zmanjšane zmogljivosti, bolnika spodbujamo, da redno hodi. Zelo ugodna je uporaba rolatorja, ki zagotavlja večjo stabilnost, omogoča prevažanje manjših stvari, hkrati pa polica med ročajema omogoča tudi sedenje in počitek med hojo. Bolnikom svetujemo telovadbo sede na stolu. Da bi zmanjšal obremenitev srca, bo bolnik izvajal vaje le z eno okončino. Nekoliko zmogljivejši lahko vozijo sobno kolo z nizkimi obremenitvami. Nošnjo bremen odsvetujemo,« svetuje predsednik Zveze koronarnih društev in klubov Slovenije ter priznani kardiolog. Za »prenašanje« bremen naj si bolniki pomagajo s torbami na kolesih, še bolje z rolatorjem.

Med priljubljenimi načini vadbe je, kot omenjeno, kolesarjenje na sobnem kolesu. Kot opozarja sogovornik, morajo biti posamezniki, ki želijo začeti s to vrsto vadbe, stabilni najmanj tri tedne. Prav tako morajo biti ob govorjenju brez težke sape. Pozornost naj usmerijo na svoje počutje, dihanje in srčni ritem: »Frekvenca dihanja mora biti manj kot 30/min, srčna frekvenca v mirovanju pa pod 110/min. Intenzivnost vadbe naj počasi raste od 40 % do 80 % dosežene maksimalne zmogljivosti oziroma od 60 % do 80 % najvišje srčne frekvence, dosežene pri obremenitvenem testiranju. Trajanje in pogostost vadbe sta odvisna od začetne zmogljivosti in funkcionalnega stanja bolnika.« Ne glede na to, kakšno vadbo izbere bolnik, se priporoča tudi izvajanje dihalnih vaj, s čimer aktiviramo predvsem vdihovalne mišice. Kot svetuje dr. Poles, se morajo bolniki naučiti prsnega in preponskega dihanja.

Srčno popuščanje lahko vpliva tudi na posameznikovo družabnost

Vsako bolnišnično zdravljenje neugodno vpliva na kakovost življenja. Operativni posegi, kakršna sta transplantacija srca ali vstavitev začasne pomožne črpalke, niso nobena izjema. »Bolnik je iztrgan iz domačega okolja, ob poslabšanju bolezni pogosto tudi prestrašen in stresogeno prizadet. Transplantacija je zahteven poseg, ki se pogosto zaplete z zavrnitveno reakcijo. Številna zdravila, ki pomagajo premagati težave, imajo lahko tudi hude stranske učinke. Po posegu bolnik potrebuje čas za okrevanje, nato pa ugotavljamo izboljšanje počutja in večjo zmogljivost,« pojasni sogovornik. Ob tem doda, da imajo bolniki, pri katerih gre le za zamenjavo okvarjene zaklopke (v primeru, da je slednja razlog za nastanek ali poslabšanje srčnega popuščanja), pogosto dokaj manjše težave. Občasno potrebujejo interventni poseg na koronarnem žilju in odpiranje zamašene žile, s čimer se funkcija srca izboljša, posledično pa tudi telesna zmogljivost in bolnikovo počutje.

Tako kot vsaka bolezen lahko tudi srčno popuščanje vpliva na posameznikovo družabnost. Dušenje, pokašljevanje, otekline, utrujenost in slabše zmogljivosti lahko načnejo posameznikovo samozavest in samopodobo, zaradi česar se druženju izogibajo. Še slabše je ob napredovanju bolezenskih znakov. »Ob napredovanju bolezni je bolnik vse manj zmogljiv. Bivalno okolje se mu hitro oži. Pogosto je odvisen od pomoči svojcev ali zdravstvene službe. Številni ne zmorejo več voziti avtomobila. Zaradi drugih pridruženih bolezni pa ne zmorejo daljše hoje ali vožnje s kolesom,« pojasni sogovornik, ki ob tem opozori tudi na tiste, ki so kljub temu vključeni v različne dejavnosti oz. krožke Univerze za tretje življenjsko obdobje ali športne sekcije organizirane v okviru Društva upokojencev.

Kakovostna rehabilitacija je lažja in preprostejša v družbi

Srčno popuščanje zahteva vseživljenjsko rehabilitacijo, ker gre za neozdravljivo bolezen, jo je mogoče zdraviti z zdravili in spremembo življenjskega sloga. Istočasno se skuša zmanjšati in kar v največji meri okrniti vse dejavnike tveganja, ki so prispevali k razvoju bolezni oz. poslabšanju. Ob tem Poles pojasni, da bolnike spodbujajo k zdravemu življenjskemu slogu z redno telesno dejavnostjo, saj se na ta način krepijo tudi mišice okončin, trupa, s tem pa se ohranja tudi dobra moč hrbteničnih mišic. Z redno vadbo se aktivneje vključijo dihalne mišice, izboljšajo se drža, ravnotežje in gibljivost, s čimer je tveganje za padce manjše.

»Hkrati jih izobražujemo in osveščamo, da čim bolj spoznajo bolezen in jo znajo voditi. Kakovostno rehabilitacijo lahko bistveno bolje realizirajo v skupinah, ki jih vodijo usposobljeni strokovnjaki. Ne gre le za telesno vadbo. Gre za sproščen odnos v skupini, izmenjavo mnenj in dobrih praks. Vsem bolnikom, ki razvijejo anksioznost ali depresijo, nudimo psihosocialno podporo, pomagamo poiskati pot do ustrezne strokovne pomoči – psihologa, občasno tudi psihiatra,« poudarja sogovornik.

Vloga koronarnih društev pri rehabilitaciji

S težavo se je lažje soočiti v skupini, pod mentorstvom dobro podkovanih strokovnjakov. Koronarna društva zato igrajo nadvse pomembno vlogo pri rehabilitaciji ob srčnem popuščanju. »Po več kot štiridesetih letih od ustanovitve prvega koronarnega društva v Sloveniji lahko rečem, da imajo koronarna društva pomembno in neprecenljivo vrednost na področju vseživljenjske rehabilitacije v okviru sekundarne preventive. Bolnikom nudimo strokovno vodeno vadbo, kakovostno druženje v skupinah, sproščanje, izobraževanje, opolnomočenje, tkanje socialnih stikov, izmenjavo izkušenj, vlivanje optimizma in kontinuirano skrb za naša srca,« dodaja predsednik Zveze koronarnih društev in klubov Slovenije (ZKDKS). Pod okriljem slednje se izvaja tretja faza sodobne celostne vseživljenjske rehabilitacije koronarnega bolnika. Program temelji na strokovno vodeni in varni telesni vadbi pod vodstvom usposobljenih vaditeljev z zdravstveno izobrazbo in pod nadzorom kardiologov, članov strokovnih svetov društev.

Leta 2022 je tovrstno vadbo izvajalo kar 3896 članov v 150 vadbenih skupinah in 81 krajih po Sloveniji. Vadba pa ni edini način, s katerim v Zvezi pristopajo k opolnomočenju koronarnih bolnikov in jim pomagajo k sprejemanju odgovornih in avtonomnih odločitev, povezanih s skrbjo za ohranjanje in krepitev zdravja. V ta namen izvajajo tudi številna predavanja in delavnice, na katerih udeležencem približajo najnovejša spoznanja kardiološke stroke.

Od rehabilitacijske vadbe do individualnih posvetov in delavnic

Pomemben del delovanja Društev so tudi različne oblike druženja. »Z njimi pletemo socialno mrežo med posamezniki z istimi težavami in nudimo psihosocialno podporo za reševanje težav ob pojavu anksioznosti in depresije, ki sta pri srčno-žilnih bolnikih zelo pogosti,« pojasnjuje Poles in ob tem izpostavi še glasilo Zveze Skupaj za naša srca, ki izhaja dvakrat letno, več informacij pa najdete tudi na spletni strani in FB-profilu ZKDKS.

Preventivne dejavnosti se ob rehabilitacijski vadbi (dvakrat tedensko) lotevajo tudi z individualnimi posveti z bolniki, ki jih izvajajo izbrani vaditelji in kardiologi, ter s predavanji in delavnicami, ki se jih letno udeleži več tisoč bolnikov. A podpore ne nudijo le slednjim. Poleg njih se lahko v lokalno koronarno društvo včlanijo tudi svojci ali pridruženi člani, te pogosto v društva napotijo že zdravstveni delavci po opravljeni ambulantni rehabilitaciji. Podatke o lokalnem koronarnem društvu in kontakte je mogoče dobiti na spletni strani ZKDKS. »Vrata koronarnih društev in klubov so na široko odprta in vabijo, da skupaj poskrbimo za naša srca,« še dodaja kardiolog, ki na tem področju deluje že več kot štiri desetletja.

Od česa je odvisna uspešnost rehabilitacije?

Uspešnost rehabilitacije je najbolj odvisna od motiviranosti posameznika. Ta je sploh v začetku, ko je telesna slabotnost najbolj izrazita, nujno potrebna. Takrat pogosto pomaga daljši sproščen razgovor z družinskim zdravnikom, medicinsko sestro, fizioterapevtom ali psihologom. »Ob tem lahko odstira globino in širino bolezni ter raztaplja dvome in strahove. Vsak dober nasvet, topel stisk roke, pohvala po dobro opravljeni vadbi, sproščeno druženje v vadbeni skupini, izmenjava dobrih izkušenj in uspešnih življenjskih zgodb bolniku vlivajo optimizem,« pojasni Poles in zaključi: »Vse to pa prispeva k vztrajanju na poti rehabilitacije in je zagotovilo za izboljšanje bolnikovega počutja, zdravstvenega stanja in bolj kakovostnega življenja.«

»Vsak dober nasvet, topel stisk roke, pohvala po dobro opravljeni vadbi, sproščeno druženje v vadbeni skupini, izmenjava dobrih izkušenj in uspešnih življenjskih zgodb bolniku vlivajo optimizem.«

ABC

A Koronarna društva imajo neprecenljivo vrednost na področju vseživljenjske rehabilitacije v okviru sekundarne preventive.

B Vse telesne dejavnosti mora bolnik pričeti zlagoma, intenzivnost vadbe pa previdno in postopno nadgrajevati.

C Čas telesne dejavnosti zahteva najmanj dvakrat daljši čas počitka.