Telesna vadba je tako pri zdravih posameznikih kot tudi pri srčnih bolnikih zelo pomemben sestavni del zdravega načina življenja. Dokazano izboljšuje telesno pripravljenost, krepi delovanje srca, ožilja, dihal in mišic in izboljšuje kakovost življenja. Še več: redna telesna vadba odžene učinke stresa na telo, zmanjšuje tesnobo. Posredno pa vpliva tudi na druge dejavnike tveganja za srčno-žilne bolezni, kot so debelost, krvne maščobe, sladkorna bolezen in povišan krvni tlak.

Avtorica: Adrijana Gaber

Nadvse pomembno je, da tudi srčni bolniki redno telovadijo. Kakšna vadba pa je za njih primerna?

Vrste vadbe

Kot navaja dr. Marko Novaković v članku Vpliv različnih vrst telesne vadbe pri kardiološkem bolniku, obstaja več različnih klasifikacij telesne vadbe. Pa jih poglejmo. Dve osnovni vrsti sta delitev glede na mehaniko vadbe in glede na vrsto presnove. Glede na mehaniko vadbe poznamo dinamično in statično telesno vadbo. Primer dinamične vadbe bi bil hitra hoja, statične pa na primer dvigovanje uteži. Glede na vrsto presnove pa telesno vadbo delimo na aerobno in anaerobno. Kot že ime pove, je aerobna vadba tista, pri kateri pride do enakomerne oskrbe mišic s kisikom. Pri anaerobni vadbi pa se energija proizvaja z omejenim dotokom kisika v telo. Najpogosteje se izvajajo vaje v kombinaciji dinamično-aerobne vadbe in statično-anaerobne telesne vadbe. Tako sta hoja in tek najpogostejša primera dinamično-aerobne vabe. S povečanjem intenzivnosti pa se lahko spremeni tudi vrsta vadbe – na primer pri šprintu, ki zaradi eksplozivnosti spada v kombinacijo vseh štirih naštetih vrst vadbe.

Dokazano učinkovita in varna vadba

Sodobne zdravstvene smernice preventivne kardiologije bolnikom s srčno-žilnimi boleznimi priporočajo predvsem dinamično-aerobno telesno vadbo, v članku trdi dr. Novaković. Za to obliko vadbe obstaja dovolj dokazov, da je pri tej skupini bolnikov varna in učinkovita.

Kaj se dogaja pri tej vrsti vadbe, kot sta na primer hitra hoja in tek? Srčno-žilni sistem, dihala in mišice se sinhrono aktivirajo, zato je tudi odziv telesa na vadbo razmeroma predvidljiv, enakomeren in s fiziološkega vidika ugoden, v omenjenem članku piše dr. Novaković. Če primerjamo s statično-anaerobno vadbo, je odziv telesa bolj skokovit, značilne so nagle spremembe krvnega tlaka ali srčne frekvence.

Preberite tudi prispevek: Srčno-žilne bolezni in telesna vadba – ABCzdravja.si

Začenjajmo previdno

Telesna vadba, še posebej na začetku, predstavlja stres za človekov organizem. Zato dr. Novaković priporoča, naj se med okrevanjem po dogodkih, kot so miokardni infarkt ali poslabšanje srčnega popuščanja, izvaja kardiološka rehabilitacija v rehabilitacijskem centru, kjer strokovno zdravstveno osebje zagotavlja nadzor. Stopnja tveganja je sicer nizka, a se pred vključitvijo v program telesne vadbe odločijo za obremenitveno testiranje, s katerim pridobijo pomembne informacije. Prva je ta, kakšen je odziv srčno-žilnega sistema bolnika na telesni napor. Druga pa o fizioloških mejah (maksimalna srčna frekvenca in krvni tlak), ki bolniku omogočajo varno in učinkovito vadbo. S temi podatki zdravstveno osebje lahko bolje načrtuje program dinamično-aerobne vadbe, ki ga opredelijo v odstotkih maksimalne srčne frekvence, pri tem pa upoštevajo načelo FIT-TP (kratica za: frekvenca, intenzivnost, trajanje, tip vadbe in napredek oz. progres).

Kontinuirana ali intervalna vadba?

Dinamično-aerobna vadba se lahko deli na podvrste. Najbolj so preučevali kontinuirano vadbo, ki je najpogosteje sestavljena iz 30 do 40 minut dinamične vadbe s konstantno intenzivnostjo v zmernem območju, to je približno 70-odstotno srčno frekvenco, ki jo je bolnik dosegel na obremenitvenem testiranju. To je tista vrsta telovadbe, ki jo srčno-žilna medicina najbolj priporoča.

Druga podvrsta je intervalna vadba. Raziskovali so jo pri zdravih posameznikih, kjer se je izkazala kot učinkovitejša in časovno manj potratna kakor kontinuirana vadba. Intervalna vadba je sestavljena iz krajših intervalov večje intenzivnosti (80 % ali več maksimalne srčne frekvence) in nekoliko daljših intervalov manjše intenzivnosti (približno 60 % maksimalne srčne frekvence). Kratki intervali večje intenzivnosti so se pokazali kot fiziološko ugodni, saj pospešijo mišično cirkulacijo in izboljšajo odziv ožilja.

Seveda se je pri kardioloških bolnikih porajalo vprašanje glede varnosti tovrstne vadbe, še posebej pri bolnikih kmalu po koronarnem dogodku, kot sta miokardni infarkt ali vstavitev žilne opornice, ali pa med okrevanjem zaradi poslabšanja srčnega popuščanja. Študije so vendarle pokazale relativno varnost te vadbe, vsaj kratkoročno. Glede dolgoročne vadbe po besedah dr. Novakovića nimamo dovolj podatkov. Študije, v katerih so primerjali intervalno in kontinuirano aerobno vadbo pri koronarnih bolnikih in bolnikih s srčnim popuščanjem, so pokazale, da obe vrsti telesne vadbe značilno izboljšata telesno zmogljivost in druge fiziološke parametre. Pri tem je treba upoštevati, tako dr. Novaković, da so primerjalne študije zajemale relativno majhno število bolnikov in zato še niso vključene v smernice na področju preventivne kardiologije.

Mnenje dr. Novakovića je, da se dodatek intervalne vadbe zdi smiseln pri koronarnih bolnikih, ki so mlajši, nimajo pridruženih bolezni in so dobro telesno pripravljeni, saj jih je večina tako telovadila že pred koronarnim dogodkom ter se takšni vadbi ne želijo odreči. Takšnim bolnikom svetujejo, naj opravijo obremenitveno testiranje, zato da bi lahko določili meje srčne frekvence med telovadbo.

Previdnost pa velja pri bolnikih s srčnim popuščanjem. Pri teh gre običajno za starejše bolnike s številnimi pridruženimi boleznimi.

Statična vadba ni primerna

Statične vrste vadbe, kot so dvigovanje uteži, sklece in podobno, so z vidika srčno-žilnega sistema manj ugodne. Povezane so namreč s hitrimi poskoki srčnega tlaka in srčne frekvence, to pa je za srčno-žilne bolnike lahko tvegano. Hkrati pa ta vadba manj ugodno učinkuje na kazalnike srčno-žilnega zdravja. V nasprotju z dinamično tudi nima dokazanega vpliva na napoved srčno-žilne bolezni. Zato je zdravniki bolnikom, ki so bolj ogroženi, imajo hujšo srčno-žilno bolezen, so splošno krhki in slabše telesno pripravljeni, praviloma ne svetujejo. Vsem ostalim priporočajo opreznost in vadbo, ki je manj tvegana – na primer manjša teža in več ponovitev.

Res pa je, da se tudi na tem področju priporočila nenehno spreminjajo. Zdravljenje srčnih bolezni se namreč izboljšuje, s tem pa tudi upada z njimi povezano tveganje ob telesni vadbi. Dr. Novaković ob tem navede primer plavanja, ki so ga tradicionalno odsvetovali bolnikom po srčnem infarktu, zdaj pa ni več na črni listi. Razlog je ta, da se je v tem času zdravljenje srčnega infarkta toliko spremenilo, da slednji povečini ne pušča več trajnih posledic na srcu, ki bi predstavljale zadržek za intenzivnost vadbe v vodi. Kljub temu so pri bolnikih s srčnim popuščanjem še vedno previdni, saj že hidrostatski tlak potopitve v vodo zahteva tolikšno črpalno delovanje srčne mišice, ki je za bolnike z opešanim srcem lahko pretirano.

Če povzamemo, je telesna vadba koristna za srce, in to velja tudi za srčne bolnike. Pomembno pa je vprašanje, kakšna naj bo ta vadba. Aerobno-dinamične vaje so varnejše in učinkovitejše pri izboljšanju srčno-žilnega zdravja, zato jih tudi poimenujejo kardio vadbe. Znanje na tem področju se nenehno izpopolnjuje. Cilj tega pa je, tako dr. Novaković, da vsakemu posamezniku zagotovijo takšno vrsto telesne vadbe, ki bo hkrati učinkovita in varna, a tudi tako prijetna, da jo bo bolnik z veseljem izvajal vsak dan.

Kakšna vrsta vadbe?

Srčni bolnik naj se glede telesne vadbe nujno posvetuje s kardiologom. V nadaljevanju opisujemo dve vrsti vadbe, ki sta primerni tudi za srčne bolnike.

• Hitra hoja, kolesarjenje

Ena najbolj preprostih in za vsakdanje življenje najprimernejših oblik telesne vadbe je hitra hoja.

Kdaj lahko rečemo, da je hoja hitra? To je hoja, ki je hitrejša od 60 korakov na minuto po ravnem. Priporočljivo je začeti počasi in hitrost postopoma stopnjevati do stopnje bolnikove obremenitve, opredeljene z obremenitvenim testom. Nato čim dlje poskušamo obdržati obremenitev v območju »varnega srčnega utripa« (to je pri 70 do 85 % maksimalnega srčnega utripa, doseženega pri obremenitvenem testu). Če se pojavijo utrujenost ali druge težave, naj bolnik počiva ne glede na število srčnih utripov. Ko je dosežen bolnikov maksimalni varni srčni utrip, obremenitev prekinemo za dve do tri minute. Podobno velja za kolesarjenje. Pri nekaterih skupinah srčnih bolnikov sta primerna tudi aerobika in fitnes, seveda strokovno nadzorovana in prilagojena.

• Plavanje

Plavanje kot oblika vadbe zahteva nekoliko več previdnosti. Pri tem je treba upoštevati obremenitve telesa pri plavanju in tudi vpliv temperature vode. Za srčno-žilne bolnike je najprimernejša temperatura med 28 in 34 °C, saj pozitivno vpliva na sprostitev mišic. Temperature, višje od 35 °C, vplivajo na zvišanje bolnikovega srčnega utripa in krvnega tlaka že v mirovanju, zato niso primerne. Odločitev o tej vrsti vadbe je zato individualna.
Poleg trenutnega kliničnega stanja in bolnikovih funkcionalnih sposobnosti je treba upoštevati tudi celoten potek srčne bolezni od bolnišnične faze zdravljenja do prihoda v zdravilišče.

ABC

A Srčnim bolnikom priporočajo dinamično-aerobno vadbo.

B Telesna vadba na začetku predstavlja stres za organizem.

C Z izboljšanim zdravljenjem upada tveganje ob telesni vadbi.