Laboratorijske preiskave krvi so prve diagnostične preiskave, na katere nas napoti zdravnik, ko nam jo zagode zdravje, saj preko krvne slike oz. hemograma dobi vpogled v procese, ki se odvijajo v našem telesu. Hemogram skupaj z diferencialno sliko dobimo iz hematološkega analizatorja, kaj pomenijo vrednosti in odstopanja na njem, natančno razloži mag. Maja Zadel iz diagnostičnega laboratorija Zdravstvenega doma Ljubljana.

Kaj vse zajema izvid krvne slike in kaj nam pove?

Ena osnovnih laboratorijskih preiskav v medicini je krvna slika ali hemogram, na podlagi katere lahko zdravnik ugotovi, ali gre za bolezensko stanje, predvsem pa je ključnega pomena pri postavitvi diagnoze. Manjše spremembe v krvni sliki so največkrat prehodnega značaja in ne pomenijo resnejših težav, saj so verjetno le posledica fizioloških sprememb v človeškem telesu, lahko pa tudi odraz blagega vnetja ali kroničnih bolezni.

Hemogram sestavljajo glede na vrsto celic: rdeča krvna slika (eritrociti, hemoglobin), bela krvna slika (levkociti) in krvne ploščice (trombociti). Poleg določanja parametrov posameznih celičnih vrst krvne slike v tem sklopu opravimo tudi sedimentacijo, s katero določamo hitrost spontanega sesedanja eritrocitov. Ta je lahko povišana pri različnih fizioloških stanjih (nosečnost, menstruacija) ali pa je pospešena zaradi infekcijskih bolezni, anemij, lahko pa tudi v primeru revmatičnih in malignih obolenj.

Če se najprej osredotočiva na RDEČO KRVNO SLIKO, kaj zajema in kakšne so referenčne vrednosti?

Poleg številčne koncentracije eritrocitov (na laboratorijskem izvidu K-Erci) določimo tudi koncentracijo hemoglobina (K-Hb), hematokrit (K-Ht) in eritrocitne indekse – povprečna prostornina eritrocitov (K-MCV ali PVE), povprečna količina hemoglobina v eritrocitih (MCH) in povprečna koncentracija hemoglobina v eritrocitih (MCHC). Eritrociti zaradi barvila, ki se nahaja v hemoglobinu, dajejo krvi rdečo barvo in prav preko njega opravljajo eno najpomembnejših nalog v telesu – prenašajo kisik do vsake celice. Zato je pomembno njihovo število, oblika, velikost in koncentracija hemoglobina. S številom in z velikostjo eritrocitov je povezan tudi hematokrit, ki nam pove, kolikšna je prostornina stisnjenih eritrocitov v polni krvi (L/L) in eritrocitni indeks MCV. Indeksa MCH in MCHC pa sta poleg števila eritrocitov povezana tudi s količino oziroma s koncentracijo hemoglobina.

Referenčne vrednosti za odrasle se razlikujejo po spolu, in sicer številčna koncentracija eritrocitov pri moških znaša 4,5–6,3 x 10¹²/L, pri ženskah pa 4,2–5,4 x 10¹²/L; normalna koncentracija hemoglobina je pri moških 140–180 g/L, pri ženskah pa 120–160 g/L. Če vrednosti padejo pod referenčno območje, govorimo o anemiji, ki jo natančneje opredelimo tudi s podatkom o povprečni prostornini eritrocitov MCV. Normalne vrednosti za hematokrit so 37–54 odstotkov in so enake za oba spola.

Kaj pomenijo odstopanja od referenčnih vrednosti na RDEČI KRVNI SLIKI?

Odstopanja od referenčnih vrednosti v rdeči krvni sliki gredo v dve smeri – zvišanje ali znižanje števila eritrocitov, hemoglobina in hematokrita. Zmanjšano število eritrocitov pomeni anemijo ali slabokrvnost. Primarno je anemija lahko posledica pomanjkanja železa, pomanjkanja vitamin B12 in folne kisline, ki je pogosto prisotna pri dolgoletnih vegetarijancih, lahko pa je tudi posledica prikritih kroničnih krvavitev. Sekundarna slabokrvnost nastopi kot posledica drugih težkih bolezni, kot so rakava obolenja, kronična ledvična odpoved in srčno popuščanje.

Zvišano število eritrocitov se imenuje eritrocitoza in je pogosta pri boleznih krvotvornih organov. Lahko je nevarna, saj je možno nastajanje krvnih skupkov. Trenutno povišanje števila eritrocitov pa je lahko tudi posledica odziva telesa na večjo izgubo krvi. S spremenjenim številom eritrocitov se prav tako spremeni koncentracija hemoglobina, ki ga je treba spremljati in zdraviti predvsem pri znižanih vrednostih, da le-ta ne pade pod kritično mejo (pod 70 g/L).

Pri povišanem hematokritu je kri bolj viskozna in je zato možnost trombotičnih zapletov večja. Zvišane vrednosti hematokrita kot tudi hemoglobina so lahko fiziološka prilagoditev na dolgotrajno bivanje na visoki nadmorski višini, lahko je posledica dehidracije, do povišanja pa lahko tudi ob različnih hudih boleznih (npr. policitemija, redka rakava bolezen). Vrednosti hematokrita pod referenčnim območjem so lahko le posledica nizkega števila eritrocitov ali pa posledica hiperhidracije.

Kaj pa zajema BELA KRVNA SLIKA in kakšne so referenčne vrednosti?

Bela krvna slika nam pove, kolikšna je številčna koncentracija levkocitov in njegovih podvrst. Ti so pomembni, ker sodelujejo pri odpornosti telesa pred različnimi povzročitelji bolezni. Levkocitne podvrste predstavljajo granulociti, monociti in limfociti.

Normalno referenčno območje za številčno koncentracijo levkocitov pri odraslih je 4,0–10,0 x 10⁹/L.

Če je celokupno število levkocitov bistveno spremenjeno, ima zelo pomembno vlogo diferencialna krvna slika, s katero določimo tako število kot tudi razmerje med posameznimi podvrstami celic in je narejena na hematološkem analizatorju. Ob patoloških vrednostih diferencialne krvne slike, narejene na analizatorju, pa moramo te potrditi s pregledom krvnega razmaza pod mikroskopom ter poleg števila posameznih celic določiti tudi oblike levkocitnih celic, vse njihove posebnosti in tudi njihovo razvojno stopnjo (zrela, nezrela), ki je npr. ključnega pomena pri diagnostiki rakavih obolenj.

O katerih boleznih oz. stanjih lahko govorimo ob odstopanju od referenčnih vrednosti pri BELI KRVNI SLIKI?

Zvišano vrednost levkocitov imenujemo tudi levkocitoza, pri čemer lahko rečemo, da je visoko število levkocitov odraz aktivne obrambe pred morebitnim povzročiteljem bolezni. Povišano število pa je lahko povsem fiziološkega izvora – t. i. psevdolevkocitoza, ki se pojavi ob hudem naporu, prav tako pa lahko vrednosti levkocitov do 29 x 10⁹/L z normalno diferencialno sliko zasledimo pri kadilcih. Zvišanje števila levkocitov, ki so posledica bolezni, srečamo pri vseh vnetnih procesih (npr. angina, vnetje sečil, kroničnih boleznih in bakterijskih okužbah) ter pri nekaterih rakavih boleznih.

Kateri procesi so prisotni, razberemo iz številčnih vrednosti levkocitnih podvrst. Znižanje vrednosti levkocitov imenujemo levkopenija, ki je največkrat posledica zmanjšanja ene ali dveh podvrst levkocitov – nevtrofilcev in/ali limfocitov. Nizke vrednosti levkocitov so dejansko ogrožajoče, saj tako ne morejo več zagotavljati obrambe proti vsem bakterijam in parazitom, ki se nahajajo v samem telesu in okolju. Vrednosti se znižajo pri različnih virusnih okužbah (npr. HIV) in ob revmatičnih obolenjih, pri neželenih učinkih zdravil, prav tako pa se število zniža pri onkoloških bolnikih, ki so na kemoterapiji.

Omenili sva še trombocite, kaj zajema ta del krvne slike?

Trombociti skupaj z drugimi dejavniki skrbijo za strjevanje krvi in imajo od vseh treh vrst, ki sestavljajo krvno sliko, najkrajšo življenjsko dobo – do deset dni.

Normalne vrednosti trombocitov pri odraslih so med 140–340 x 10⁹/L, spremembe normalnih vrednosti pa se kažejo kot motnje v strjevanju krvi.

Kaj nam povejo povišane ali znižane vrednostih trombocitov?

Zvišanje vrednosti trombocitov oz. trombocitoza je najpogosteje posledica številnih kroničnih in akutnih vnetij, rakavih bolezni in krvavitev različnega izvora. Vzrok je tudi lahko bolezen trombocitemija, pri kateri nenadzorovano nastaja čezmerno število trombocitov, posledica pa so pogosti trombotični zapleti. Najpogostejši vzroki za znižano število trombocitov – trombocitopenija, so različne okužbe, med njimi tudi HIV, okužbe s citomegalo virusem (CMV), Epstein-Barr virusom (EBV) in herpes virusi ter nekaterih zdravil, pogosto pa so vrednosti nizke tudi pri avtoimunskih boleznih.

Posebnost so lažno znižani trombociti, ki jih najdemo pri enem na tisoč preiskovancev. Trombociti na antikoagulant EDTA, ki je v hemogramski epruveti, tvorijo protitelesa – tako nastanejo trombocitni skupki, ki jih hematološki analizator zaradi njihove velikosti ne uvrsti pod trombocite. Ob tovrstnih posebnostih moramo za odvzem krvi v laboratoriju uporabiti epruveto z drugim antikoagulantom, ki ne povzroča tvorbe trombocitnih skupkov.

Ob katerih vrednostih pa je krvna slika zaskrbljujoča?

V laboratoriju se dnevno srečujemo s preiskovanci, katerih krvna slika kaže na hudo patološko dogajanje. Za tovrstne situacije so v vsakem laboratoriju izdelani protokoli s kritičnimi vrednostmi in postopki o obveščanju zdravnika, ki mora biti seznanjen z rezultati v najkrajšem možnem času.

Vrednosti, pri katerih je treba postopati po takem protokolu (v osnovnem zdravstvu), so:

K-levkociti: pod 1 ali nad 30 x 10⁹/L

K-eritrociti: pod 2,5 ali nad 7 x 10¹²/L

K-hemoglobin: pod 75 ali nad 190 g/L

K-trombociti: pod 30 ali nad 700 x 10⁹/L

Koliko časa potrebujete za izdelavo laboratorijske krvne slike?

Izvid hemograma in diferencialne krvne slike iz hematološkega analizatorja lahko izdelamo v 20–30 minutah, če ni posebnosti in ponovitev analiz. Čeprav sama analiza na hematološkem analizatorju traja dejansko nekaj minut, je treba upoštevati, da je za pravilno analizo in rezultat treba epruveto s krvjo za hematološke preiskave pred pričetkom analize vsaj 15 minut enakomerno mešati. Če ponovne meritve niso potrebne, preteče približno 20 minut, da so rezultati na voljo.

Če pa se izkaže, da so vrednosti patološke, jih je treba na analizatorju ponoviti in če se po ponovitvah izkaže, da je razultat enak, je treba narediti tudi ročni krvni razmaz, ki ga pregledamo pod mikroskopom in tako potrdimo patološki rezultat. V takšnih primerih izvida ne moremo pričakovati prej kot v 2 urah. Tudi za merjenje sedimentacije je potrebno vsaj 5–10 minut enakomernega mešanja pred analizo. Analiza v aparatu traja približno 17 minut, tako je skupni čas od odvzema do izdaje rezultata sedimentacije približno 30 minut.

Za osnovno analizo krvne slike se pri odraslih odvzame 4 ml venske krvi, pri predšolskih otrocih pa je za osnovno krvno sliko dovolj kapilarni odvzem, to je 0,5 ml krvi iz prstka. Če je pri otrocih treba narediti še sedimentacijo in biokemijske preiskave, je potreben klasičen venski odvzem.