Trombus je strdek, ki nastane v žili. Če nastane prvotni trombus v venskem ožilju, imenujemo dogodek venska trombembolija (VTE). Globoka venska tromboza (GVT) pomeni trombus v globokih venah, ponavadi v venah nog. Krvni strdek v globoki veni je ponavadi posledica poškodbe vene ali upočasnitve ali ustavitve pretoka krvi npr. zaradi dolgotrajnejšega mirovanja.

Ponavadi se globoka venska trombembolija pojavi v nogi (medenici, stegnu ali mečih), lahko pa nastane tudi drugje. Če se del strdka odtrga, govorimo o embolusu. Pogosta posledica venske trombembolije je pljučna embolija (PE), pri kateri se embolus zagozdi v pljučni arteriji. Pljučna embolija je resna in smrtno nevarna. V ZDA umre zaradi pljučne embolije več ljudi kot zaradi raka na dojki in aidsa skupaj. V 10–25 % primerov je pljučna embolija hitro usodna – ponavadi v 1 uri po začetku simptomov.

Koga ogroža venska trombembolija?

V največji nevarnosti so bolniki, ki so bili operirani, in bolniki, ki so bili sprejeti v bolnišnico zaradi akutnih internističnih bolezni. Pojavnost bolezni se povečuje s starostjo: pri petih letih je incidenca manj kot 5 primerov letno na 100.000 ljudi, med starejšimi od 80 let pa 450–600 primerov letno na 100.000 ljudi. Nosečnost je tretji dejavnik tveganja, saj se tveganje za vensko trombembolijo poveča za 5- do 10-krat.

Kakšni so simptomi venske trombembolije?

Kar polovica bolnikov z vensko trombembolijo nima nobenih simptomov oziroma so  simptomi pogosto nedoločni. Zaradi težav, ki so povezane z ugotavljanjem, je medicinsko ukrepanje ponavadi osredotočeno na preprečevanje. Globoka venska trombembolija ponavadi povzroči kronične bolečine in otekanje prizadetega dela telesa zaradi zapore vene. Zares dramatično pa se pokaže pljučna embolija. Zanjo je značilno težko in hitro dihanje, bolečine v prsih, hiter srčni utrip, nekateri bolniki tudi izkašljujejo kri.

Kako je mogoče vensko trombembolijo preprečevati in zdraviti?

Ukrepanje proti VTE je ponavadi preprečevalno, profilaktično, v sladu z rekom, da je bolje preprečiti, kot zdraviti. Med zdravili, ki se uporabljajo v ta namen, so:

• Nizkomolekularni heparini so zdravila za injiciranje in kratkotrajno uporabo. Ponavadi jih uporabljajo prvih 7–10 dni po operaciji ali dokler se tveganje za trombembolijo ne zmanjša.
• Nefrakcionirani heparin (pogosto imenovan kar heparin) je zdravilo za injiciranje, ki se daje intravensko. Odmerek je treba določiti glede na bolnikovo težo in starost. Bolniki potrebujejo kontrole, ob spremembi časa strjevanja pa je potrebna prilagoditev odmerka.
• Antagonisti vitamina K, npr. varfarin, je peroralen antikoagulans (zdravilo proti strjevanju krvi), ki je glede na način uporabe priročnejši za uporabo doma, vendar zaradi počasnega delovanja in posledičnega prilagajanja odmerka zdravila ter potrebe po rednih kontrolah tudi to zdravilo ni optimalna izbira. Poleg tega varfarin medsebojno deluje s številnimi živili in zdravili.
• Zaviralec faktorja Xa za injiciranje (fondaparinux) je posredni zaviralec faktorja Xa, ki ga je treba injicirati globoko subkutano, zato ga ponavadi bolnik sam ne more uporabljati.
• Zaviralec faktorja Xa za peroralno uporabo rivaroksaban (xarelto) je peroralni neposredni zaviralec faktorja Xa za uporabo enkrat na dan. Zdravilo je vključeno v zelo obširen klinični program in je primerno za preprečevanje in zdravljenje tromboze v akutnih in kroničnih okoliščinah. Njegova uporaba je preprosta tako v bolnišnici kot doma.

Študija faze III EINSTEIN‑EXT odkriva pomembne koristi za preprečevanje sekundarne simptomatske venske trombembolije

EINSTEIN je program kliničnega razvoja, ki obsega tri klinične študije s približno 8.000 bolniki. Dve od teh študij sta zajeli bolnike z akutno simptomatsko globoko vensko trombozo (EINSTEIN-DVT, vključevanje je končano) ali s pljučno embolijo (EINSTEIN-PE). V teh dveh študijah so bolniki prejemali 15 mg peroralnega rivaroksabana dvakrat na dan prve tri tedne, nato je sledil 20-miligramski vzdrževalni odmerek enkrat na dan. Primerjava je obsegala uvodno zdravljenje z enoksaparinom, ki mu je sledil antagonist vitamina K.

Tretja študija, EINSTEIN-EXT, je primerjala učinkovitost in varnost rivaroksabana s placebom v sekundarni preventivi ponovitev simptomatskih venskih krvnih strdkov s podaljšanjem preventivnega zdravljenja za 6 ali 12 mesecev po predhodno dokončanem 6- ali 12-mesečnem zdravljenju. Tretja študija je zajela približno 1.200 bolnikov s simptomatsko GVT ali PE v 28 državah po vsem svetu. »Rezultati študije EINSTEIN-EXT kažejo možnost podaljšanja preventive za dodatnih 6 ali 12 mesecev v primerjavi s trenutno priporočenim trajanjem zdravljenja,« je dejal Harry R. Büller, dr. med., iz Akademskega medicinskega centra v Amsterdamu. »Ta študija utegne spremeniti zdravljenje bolnikov s predhodno GVT ali PE. Trenutno se ta v 12 mesecih po prvotnem dogodku ponovi kar pri 10 % bolnikov, ki so ustrezno zdravljeni po trenutno priporočenih smernicah.«