Srčno-žilne bolezni so vodilni vzrok smrti po vsem svetu. Vsako leto zaradi nje umre 17,5 milijona ljudi, zaradi srčnega napada 7,6 milijona in zaradi možganske kapi 5,7 milijona ljudi.  Predvidevajo, da se bo število smrti zaradi srčno-žilne bolezni do leta 2020 povečalo na približno 25 milijonov. Srčno-žilna bolezen je tudi med glavnimi vzroki invalidnosti. Napovedujejo, da bo do leta 2020 vodilni vzrok invalidnosti po vsem svetu.

O vzrokih za takšno epidemijo, zdravljenju srčno-žilnih bolezni, preventivi ter za kratek komentar o izsledkih nove raziskave ONTARGET smo poprosili asist. dr. Jelko Zaletel Vrtovec, dr. med., s Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, UKC Ljubljana.

Avtor: B.M. Žužek

Srčno-žilne bolezni so vodilni vzrok smrtnosti po svetu. Kateri so najpomembnejši dejavnik(i) tveganja za razvoj teh bolezni?

Osnovni vzrok bolezni srca in ožilja je ateroskleroza, ki povzroča postopno ožanje arterij, žil, ki prehranjujejo tkiva. Osnova ateroskleroze je okvara notranje plasti žile, ki ji sledi kopičenje maščobnih celic, razraščanje veziva in druge spremembe v žilni steni, ki privedejo do zožanja arterije. Vsaka taka zožitev lahko tudi razpoka, zato se lahko naredi strdek, ki hitro zamaši žilo. K nastanku ateroskleroze privedejo previsok krvni tlak, povečane maščobe v krvi, previsoka koncentracija glukoze v krvi, škodljive snovi cigaretnega dima, preko različnih mehanizmov pa k njenemu nastanku pripomore prevelika telesna teža in premalo gibanja.

Pogosto slišimo izraz »bolniki z velikim tveganjem za srčne in žilne dogodke«. Ali lahko natančneje razložite, kdo so ti bolniki?

Bolniki z velikim tveganjem za srčno-žilne dogodke so tisti, ki imajo bolezni ali bolezenska stanja, za katera je znano, da privedejo do nastanka ateroskleroze. Kot sem že omenila, so to arterijska hipertenzija, hiperholesterolemija, sladkorna bolezen, kajenje, čezmerna telesna teža in debelost ter življenjski stil s premalo gibanja. Predvsem pa so v nevarnosti bolniki, ki imajo hkrati več zgoraj omenjenih bolezni, in tisti, pri katerih je že prišlo do srčno-žilnega obolenja katerega od organov (srčni infarkt, možganska kap, ledvična bolezen, bolezen srčnih žil), saj ateroskleroza pogosto prizadene arterije različnih organov.

Kako se zdravnik loti obravnave bolnika z velikim tveganjem za razvoj srčno-žilnih bolezni?

Iz pogovora in pregleda bolnika ter na podlagi napravljenih preiskav zdravnik bolniku najprej pojasni, kakšne bolezni ima in kakšno škodo lahko napravijo bolnikovemu telesu. Nato bolniku razloži, kakšne so ciljne vrednosti krvnega tlaka, maščob in glukoze v krvi, pri katerih je tveganje za pojav bolezni čim manjše ter mu vsekakor svetuje, naj opusti kajenje, zniža ali vzdržuje telesno težo in si omogoči čim več priložnosti za gibanje v vsakodnevnem življenju. Pri bolnikih, katerim je uvedeno zdravljenje, pa je seveda nujno tudi svetovati, da se držijo navodil zdravnika pri jemanju zdravil ter da je le-te treba tudi  redno jemati.

Ali obstajajo zdravila, s katerimi lahko preprečujemo oz. zmanjšamo tveganje za srčne in žilne dogodke?

Vsekakor. To so zdravila za zniževanje krvnega tlaka, maščob in glukoze v krvi in zdravila, ki preprečijo prekomerno strjevanje krvi. Zdravila moramo uporabljati v tolikšni meri, da dosežemo cilje zdravljenja; če je ob uporabi npr. enega zdravila za zniževanje krvnega tlaka ta še vedno previsok, bolniku uvedemo v zdravljenje še eno zdravilo. Ravno tako kot skrbno zdravljenje do zastavljenih ciljev pa je pomembno tudi, da zdravljenja ne opustimo, ko ciljne vrednosti dosežemo, saj se v tem primeru vrednosti praviloma povrnejo na prejšnje, previsoke vrednosti. Zdravljenje je zato praviloma doživljenjsko. In prav zaradi tega je najpomembneje, da bolnik zdravila dobro prenaša, saj bo tako dlje in bolje sodeloval pri zdravljenju.

Ker gre za doživljenjsko zdravljenje bolnikov, vpliva le-to na sodelovanje bolnika, torej na njegovo odločitev, da bo redno jemal predpisani odmerek zdravila? Ali je  pomembno, katero zdravilo za znižanje krvnega tlaka ima bolnik, ki  ima veliko tveganje za razvoj srčno-žilnih dogodkov?

Bolnikovo sodelovanje v zdravljenju bomo dosegli samo, če mu mi, zdravniki, dovolj dobro pojasnimo njegovo zdravstveno stanje. Pri predpisovanju zdravil, tudi kadar gre za zniževanja krvnega tlaka pri bolniku z velikim srčno-žilnim tveganjem, zdravnik upošteva mnogo dejavnikov in bolnikovo stanje. Menim, da je z razumljivo razlago možno doseči dolgotrajno in uspešno sodelovanje bolnika pri zdravljenju.

Nedavno je bila končana velika raziskava (ONTARGET®) ravno na področju zmanjšanja tveganja za srčne in žilne dogodke. Ali lahko na kratko razložite, kaj je ta raziskava pokazala?

Raziskava je pokazala, da obstajata zdravili, s katerima lahko pri bolnikih z velikim tveganjem za srčno-žilne zaplete preprečimo srčno-žilne bolezni ali njihov nastop odložimo. Zdravili sicer uporabljamo za zdravljenje arterijske hipertenzije (zniževanje previsokega krvnega tlaka), vendar pa sta učinkoviti pri zmanjšanju srčno-žilnega tveganja tudi pri bolnikih z normalnim krvnim tlakom, saj je njun učinek verjetno le delno posledica zniževanja krvnega tlaka.

Zakaj raziskavo imenujejo »prelomna raziskava« v srčni in žilni preventivi? Kaj dejansko to pomeni za bolnike in zdravnike v vsakdanji praksi?

Raziskava je prelomna, saj je razjasnila nekatere dvome in dileme glede načinov zdravljenja visoko ogroženih bolnikov. Tako zdravnikom kakor tudi bolnikom je sedaj na voljo več dokazano enakovrednih možnosti zdravljenja pri preprečevanju srčno-žilnih obolenj. To pomeni, da lahko bolniku, ki slabo sodeluje pri zdravljenju zaradi neprenašanja zdravila, tega nadomestimo z drugim. Bolnikovo sodelovanje v zdravljenju je namreč ključnega pomena pri preventivi srčno-žilnih obolenj.

Ali lahko ugodne učinke telmisartana iz raziskave ONTARGET® posplošimo tudi na druga podobna zdravila iz iste skupine?

Interpretacija zaključkov te raziskave in umestitev v širši kontekst je stvar medicinske stroke. Zagotovo pa bo ta raziskava pomembno vplivala na vedenje in ravnanje vseh zdravnikov, ki se ukvarjamo z zdravljenjem visoko ogroženih bolnikov.

Končajmo z vprašanjem, ki pa je gotovo zelo pomembno. Ali lahko bolnik sam vpliva na zmanjšanje tega tveganja in kako?

Seveda lahko. Vsekakor z izbiro zdravega življenjskega sloga. Seveda pa to ni dovolj. Bolnik naj svojemu zdravniku prisluhne in ga tudi prosi za dodatna pojasnila. Za uspeh zdravljenja namreč ni pomembno, kaj o bolezni in zdravljenju misli zdravnik, ampak predvsem, kako ga razume bolnik. Bolnik bo v zdravljenju, ki bo trajalo desetletja, zavzeto sodeloval samo, če bolniku zdravljenje osmislimo.