Nenadzorovano uhajanje vode je težava, ki prizadene oba spola. Za prizadeto osebo pomeni veliko duševno, higiensko, socialno in finančno breme ter bistveno poslabša kakovost življenja. Občasne težave imajo lahko že mlajše ženske, pogosta je zlasti med starejšimi in je eden od glavnih razlogov za odhod v dom za starejše občane. Velik delež obolelih je tudi med bolniki z alzheimerjevo demenco, zlasti v poznejših fazah bolezni. O vzrokih zanjo, terapiji in o tem, kaj lahko naredijo svojci za obolelega družinskega člana, smo se pogovarjali s Polono Podnar, dr. med., specialistko ginekologije in porodništva.

Avtorica: Tanja Pihlar

Kako pogosta je urinska inkontinenca v starosti in kakšen je njen delež pri bolnikih z alzheimerjevo demenco?

Starost je eden od glavnih dejavnikov tveganja za nastanek inkontinence. Po ocenah strokovnjakov ima težave z nehotenim uhajanjem urina kar vsaka tretja ženska po 55. letu starosti, v poznejših letih pa je inkontinenca še pogostejša. Veliko žensk, pa tudi moških se svoje težave sramuje in o tem ne govorijo radi niti s svojimi zdravniki, zato natančne incidence niti ne poznamo. Med bolniki z demenco naj bi jih bilo inkontinentnih vsaj 60–70 odstotkov, a je v poznih fazah bolezni ta odstotek še precej višji. Pogosto imajo težave tudi z nehotenim uhajanjem blata. Pojav inkontinence je tudi med glavnimi razlogi za odhod v dom za starejše občane.

Kateri so najpogostejši vzroki za nastanek inkontinence pri dementnih osebah?

Pri bolnikih z demenco se inkontinenca lahko razvije iz enakih vzrokov kot pri ostalih. Najpogostejša vzroka sta oslabelost mišično-vezivnih struktur medeničnega dna, ki tako ne opravljajo več svoje funkcije, posledica je stresna inkontinenca (uhajanje urina ob kihanju, kašljanju, teku …) ter prekomerno aktiven sečni mehur, ki vodi v urgentno inkontinenco (pogosto uriniranje, nenaden občutek hudega tiščanja na vodo, pogosto uriniranje ponoči).

Zadnji vzrok je še zlasti pogost pri starejših, pri čemer živci v mehurju ves čas pošiljajo v možgane signal, da je treba na vodo. Ne smemo zanemariti tudi drugih možnih vzrokov, ki lahko stanje še poslabšajo, kot so zlasti okužbe sečil, jemanje zdravil, ki vplivajo na izločanje vode iz telesa, diabetes in seveda nevroloških vzrokov. Bolniki z demenco imajo več težav tudi zaradi njihove osnovne bolezni. Zgodi se namreč, da pozabijo, kje je stranišče ali ga ne znajo uporabiti, pogosto ne uspejo pravočasno priti do njega ali preprosto ne prepoznajo občutka tiščanja na vodo ali blato. Nemalokrat niti ne poskušajo priti do stranišča, bodisi zaradi pomanjkanja motivacije, depresije ali jih na poti do tja kaj zmoti.

Po katerih znakih lahko prepoznamo začetno fazo inkontinence?

V začetnih fazah se inkontinenca kaže z občasnimi težavami, ko na primer ob hudem kašlju uide kapljica urina, sicer pa ne. Bolnik se kar nekako navadi na občutek nuje in vedno najprej poišče WC, kamor koli se odpravi, da bi lahko hitro stekel tja, ko je to potrebno. Dolgo časa niti ne zazna, da se razvija urgentna inkontinenca in šele tedaj, ko mora ponoči vstati tudi šestkrat, ugotovi, da ima težavo.

Če ima hkrati bolnik začetno stopnjo demence, je ugotavljanje hkratne inkontinence lažje, saj lahko še vedno sam opazi, da mu uhaja voda in to tudi pove. Pri bolj razviti demenci je težko oceniti, ali gre za inkontinenco ali je nezmožnost kontroliranega uhajanja urina posledica nevroloških motenj, ki spremljajo demenco. Živčne poti, ki opozarjajo možgane, da je mehur poln (enako velja za črevo) in omogočajo kontrolirano odvajanje vode in blata, so namreč lahko prizadete oziroma okvarjene, kar vodi v nenadzorovano uhajanje vode ali blata.

Kako se zdravi inkontinenca pri bolnikih v začetnem stadiju demence in kako pri tistih v napredovalem stadiju?

Pri vsakem zdravljenju inkontinence je najpomembnejša okrepitev mišic medeničnega dna. Poleg tega je treba poskrbeti za pravilen higiensko dietetski režim, včasih pri bolnikih z demenco v začetnih fazah pride v poštev tudi trening sečnega mehurja.

Pri tem bi omenila zunajtelesno magnetno stimulacijo mišic medeničnega dna, ki zelo uspešno odpravlja simptome stresne in urgentne inkontinence, pa tudi inkontinence blata, in sicer tako pri ženskah kot pri moških. Bolnik se preprosto usede na stol, ki vse naredi namesto njega. Okrepi mišice in obenem deluje na prekomerno aktiven mehur ter ga »umiri«.

Bolnikom se predpisujejo tudi zdravila, vendar je zlasti pri starejših ljudeh problem zaradi neprijetnih neželenih učinkov, kot so na primer zelo suha usta, suhe oči, upočasni se jim prebava … Stresna inkontinenca se zdravi tudi operativno, vendar tovrstno zdravljenje ni primerno za vse starejše ljudi, na primer za srčne bolnike in bolnike s kronično boleznijo.

Po navadi diagnozo postavi ginekolog in predlaga terapijo, medicinske pripomočke pa predpiše osebni zdravnik, ko zdravljenje ni uspešno.

Kako lahko svojci pri tem pomagajo bolniku z demenco?

Bistveno je, da mu pomagamo vzdrževati zdrava sečila in prebavni trakt. Svojci naj poskrbijo za zadostno hidracijo in pravilen dietetni režim, torej naj omejijo uživanje hrane in pijač, ki dražijo mehur (gazirane pijače, citrusi, zelo začinjena hrana …), bolniki naj uživajo čim več sadja, zelenjave in vlaknin, da se zagotovi redno praznjenje črevesja. Ne pijejo naj tekočine zvečer pred spanjem, da ne bodo imeli ponoči težav. Svojci naj bolnika spodbujajo k redni vadbi mišic medeničnega dna, s čimer jih lahko okrepijo.

Pomagajo mu lahko tudi tako, da ga opomnijo, kdaj je treba na stranišče (na vsaki dve do štiri ure). Pri tem naj čim bolj upoštevajo navade, ki jih je imel bolnik pred pojavom demence, kot na primer odvajanje blata ob določeni uri.

Zelo priporočljivo je tudi, da bolnikom pomagamo pri uporabi stranišča – na vrata na primer nalepimo dobro vidno sliko; s poti odstranimo vse ovire, da bolnik čim lažje pride do stranišča; namestimo ročaje, da lažje vstane ali namestimo višjo školjko; v pomoč pri prepoznavanju straniščne školjke so lahko barvni kontrasti (kot na primer bela školjka s črnim pokrovom …).

Za dementne osebe v začetnih fazah bolezni je inkontinenca zelo stresna, zlasti še če imajo težave z nenadzorovanim uhajanjem blata. Zato naj bodo svojci do njih obzirni in naj jih ne kregajo, kadar težave rešujejo po svoje, saj tega ne počnejo namenoma.

Osebe, ki uporabljajo medicinske pripomočke za inkontinenco, naj poskrbijo, da bo koža na tem predelu suha in čista ter naj jih redno menjavajo, ker lahko sicer pride do draženja in vnetja kože, pojavi se lahko glivično obolenje. Če pa bolnik ne more več skrbeti zase, je priporočljivo, da svojci poiščejo pomoč usposobljenega negovalnega osebja.

Kaj je pomembno upoštevati pri izbiri medicinskih pripomočkov in katere so novosti na tržišču?

Na trgu so na voljo različni pripomočki, ki bolnikom olajšajo težave z uhajanjem vode – različni vložki, predloge, kar je odvisno tudi od stopnje težave. Zelo dobri so izdelki domačega proizvajalca sanitetnega materiala. Med novostmi naj omenim mobilne hlačke, ki jih nosimo kot običajno perilo in imajo funkcijo hlačne plenice. Primerne so tudi za osebe z demenco. Druga novost so hlačne plenice, ki omogočajo večjo zračnost kože, bolnik ima večji nadzor nad izločanjem urina. Kar se tiče izbire pripomočkov, pa svetujem, da jih preprosto preizkusijo in poiščejo tistega, ki jim najbolje ustreza.

Oktober 2016