Iščite po prispevkih
Po besedah urologa Boruta Gubine iz Diagnostičnega centra Bled, se težave razlikujejo po naravi uhajanja urina in tem, kako jih občutimo:
»Urinska inkontinenca se kaže z nenadzorovanim uhajanjem urina, medtem ko pri PAM prevladuje močna potreba po uriniranju in pogosto uriniranje brez nujnega uhajanja urina.«
Uhajanje urina, ki se pojavi ob dejavnostih, ki povečajo pritisk v trebuhu (kašljanje, smeh, kihanje, dvigovanje težkih predmetov), imenujemo stresna inkontinenca. Pojavi se zaradi oslabljene funkcije zapiralnega mehanizma mehurja.
Nenadna, močna potreba po uriniranju, ki je ni mogoče zadržati. Do uhajanja pride, še preden oseba pride do stranišča.
Kombinacija stresne in urgentne inkontinence, kjer se pojavljajo simptomi obeh težav.
Nastane, ko je mehur prepoln in urin začne nekontrolirano iztekati. To se lahko zgodi zaradi težav pri praznjenju mehurja ali obstrukcije.
Preberite tudi prispevek: Urinska inkontinenca pri bolnikih z demenco
Prekomerno aktiven mehur (PAM) je stanje, pri katerem mehur prepogosto pošilja signale za uriniranje v nazorni center v hrbtenjači, tudi kadar ni povsem poln.
Urolog Borut Gubina svetuje, da pri sumu na PAM vodite dnevnik uriniranja:
»Lahko dodamo tudi občutke ob uriniranju, bolečino, pekočino ali splošno slabo počutje. Z izpolnjevanjem dnevnika nekaj dni si naredimo dobro predstavo, koliko in kdaj zaužijemo in izločimo tekočine. Vidimo svoje navade in predvsem delovanje mehurja. Če izločamo količine do 200 ml prevečkrat na dan, je to dober pokazatelj pretirano aktivnega mehurja.«
Preberite tudi: Keglove vaje
Če se simptomi poslabšujejo ali trajajo dlje časa, je nujno obiskati zdravnika. Pravilna diagnoza je ključna za uspešno zdravljenje.
Nenadzorovano uhajanje urina, ki se pojavi zaradi oslabljene funkcije zapiralnega mehanizma ali zaradi prepolnega mehurja.
Stanje, pri katerem mehur prepogosto pošilja signale za uriniranje, tudi kadar ni povsem poln.
Urinska inkontinenca se kaže z nenadzorovanim uhajanjem urina, medtem ko pri PAM prevladuje močna potreba po uriniranju in pogosto uriniranje brez nujnega uhajanja urina.
Zdravljenje vključuje spremembe življenjskega sloga, vodenje dnevnika uriniranja, telesne vaje in zdravila. V hujših primerih je možna posebna terapija ali poseg.
Če simptomi trajajo dlje časa, se poslabšujejo ali vplivajo na kakovost življenja, je priporočljivo posvetovanje s specialistom.