Ledvice so izjemno pomemben organ, ki skrbi za filtracijo krvi, odstranjevanje odpadnih snovi in uravnavanje tekočin v telesu. Kljub njihovi ključni vlogi pogosto pozabimo na njihovo zdravje – dokler ni prepozno. Kronične ledvične bolezni so tihe in nezaznavne, dokler ne dosežejo resnejših stopenj, zato je ozaveščanje javnosti ključnega pomena.

Svetovni dan ledvic – pomen in aktivnosti

Letošnji svetovni dan ledvic obeležujemo 13. marca. Na ta dan bodo društva ledvičnih bolnikov, zdravnikov in medicinskih sester po vsej Sloveniji izvajala izobraževalne akcije, na katerih bodo udeleženci lahko izvedeli več informacij v zvezi z ledvičnimi boleznimi.

Po besedah Milana Osterca, predsednika Zveze društev ledvičnih bolnikov, želijo s to akcijo spodbuditi javnost, da se udeleži presejalnih programov in odzove povabilu v referenčno ambulanto. »Samo z zgodnjim odkrivanjem kronične ledvične bolezni bomo lahko preprečili številne zaplete, ki jih ledvične bolezni povzročajo, kot so srčnožilne bolezni in prezgodnja smrt,« je poudaril predsednik.

Bolezen se v začetku pritaji

Bolnik namreč dolgo ne ve, da njegovi ledvici slabo delujeta, saj so simptomi prikriti. Ledvice imajo vrsto posebnih nalog v telesu. Nenehno iz krvi čistijo presnovke (npr. sečnino, kreatinin) in odpadne snovi, uravnavajo količino mineralov, kot so kalij, natrij, fosfati in kalcij, uravnavajo kisline in izločajo odvečno vodo. Poleg tega vplivajo na uravnavanje krvnega tlaka, nastajanje rdečih krvničk in presnovo kosti. Včasih pride do okvare ledvic, ko ne morejo več normalno delovati, takrat govorimo o ledvični bolezni.

Simptomi in vzroki za ledvične bolezni

Simptomi se pojavijo, ker se v telesu zadržujeta sol in voda ter zaradi vnetja sečil oziroma ledvic. Na vnetje ledvic kaže prisotnost rdečih krvničk (eritrocitov), belih krvnih celic (levkocitov) in beljakovin (proteinov) v seču. Na ledvično bolezen lahko posumimo v primeru zvišanega krvnega tlaka, otekanja gležnjev in goleni čez dan, če se nam zjutraj pojavljajo otekline ob očeh in na obrazu. Prav tako na bolezen ledvic lahko kaže odvajanje krvavega seča ali njegovo penjenje, če moramo seč pogosto odvajati ponoči, če nas pri odvajanju seča boli, pa tudi takrat, ko je količina izločenega seča zmanjšana ali pa se ta odvaja po kapljicah, ter bolečine v ledvenem predelu.

Ko ledvična bolezen napreduje, se naštetim simptomom lahko pridružijo še utrujenost, motnje v zbranosti, slabši tek, nespečnost, nočni mišični krči in suha koža, ki srbi.

Najpogostejši vzroki

• Zvišan krvni tlak: Poškoduje stene žil in povzroča okvare ledvic, srca ter možganov.
• Sladkorna bolezen: Zaradi pomanjkanja ali neučinkovitosti inzulina narašča koncentracija glukoze v krvi, kar okvarja žile v telesu in povzroča bolezen srca, ledvic, oči in živčevja.
• Glomerulonefritis: Redkejša bolezen, pri kateri so vneta ledvična telesca.
• Policistična ledvična bolezen: Dedna bolezen, kjer se v ledvicah tvorijo ciste in zdravega tkiva je vedno manj.
• Ledvični kamni: Pogosta bolezen. Pri pomikanju kamnov po sečevodu proti mehurju pride do močne bolečine, kamni lahko povzročijo krvav seč.
• Jemanje določenih zdravil: Še posebej protibolečinska in nesteroidna antirevmatika lahko nenadno poškodujejo ledvice.
• Okužbe sečil: Bakterije v sečnem mehurju ali ledvicah povzročijo vnetje (akutni cistitis), pogosto in boleče odvajanje seča, možnost krvavega seča in bolečine v spodnjem delu trebuha.

Kako se ledvična bolezen diagnosticira?

Diagnosticiranje ledvične bolezni je precej preprosto. Odkrijejo jo tako, da:

• izmerijo krvni tlak,
• izvedejo krvne preiskave,
• pregledajo vzorce seča.

Na prisotnost ledvične bolezni običajno pomislijo, če pri osebi ugotovijo zvišan krvni tlak in zvečano serumsko koncentracijo kreatinina. Prav tako na ledvično bolezen pomislijo, če je zmanjšana ocena hitrosti filtracije v ledvicah (oGF), pri čezmerni količini beljakovin v seču, čezmernem številu eritrocitov ali levkocitov v seču. Če rezultati ponovljenih preiskav potrjujejo sum na prisotnost ledvične bolezni, je treba izvesti še ultrazvočno preiskavo. Po opravljenih preiskavah bolnika včasih napotijo še k specialistu.

Akutna in kronična ledvična bolezen

Akutna ledvična bolezen nastane hitro in nenadno. Značilni simptomi nastanejo nenadoma in bolnika hitro privedejo do zdravnika. Do akutne ledvične okvare običajno pride zaradi vnetja ledvic, izsušitve, srčnega popuščanja in zapore toka seča, obstajajo pa tudi drugi, redkejši vzroki. Če se akutna ledvična okvara ustrezno zdravi, po navadi izzveni in ledvice ponovno delujejo normalno.

Pri kronični ledvični bolezni pa pride do postopnega pešanja ledvičnega delovanja zaradi propadanja ledvičnega tkiva. Simptomi se lahko dolgo časa ne pokažejo, zato se pogosto zgodi, da bolnik obišče zdravnika šele, ko je že prišlo do nepovratne ledvične okvare. Pomembno je torej, da se preiskave krvi in seča, s katerimi odkrijemo ledvično bolezen, opravijo pri vsakem bolniku, ki ima povečano tveganje za nastanek kronične ledvične bolezni.

Za kronično ledvično bolezen gre takrat, ko preiskave pokažejo, da bolezen traja vsaj tri mesece. Da bi ocenili prisotnost kronične ledvične bolezni, s pomočjo serumske koncentracije kreatinina izračunajo hitrost glomerulne filtracije (oGF). Ta ocena pove, kako dobro delujejo ledvice. Glede na to oceno, bolezenske najdbe v seču in ultrazvočno preiskavo ledvic ločijo kronično ledvično bolezen na stopnje od ena (najboljše delovanje ledvic) do pet (zelo oslabljeno delovanje).

Dejavniki tveganja

Povečano tveganje za nastanek kronične ledvične bolezni imajo:

• osebe, stare nad 60 let,
• sladkorni bolniki,
• bolniki z zvišanim krvnim tlakom ali s srčnožilnimi boleznimi,
• družinski člani bolnikov s kronično ledvično boleznijo.

Če spadate med katerega od naštetih, je treba pri izbranem zdravniku opraviti preiskave krvi in seča, da se ugotovi morebitna ledvična bolezen. Preiskavo je treba ponavljati v določenih časovnih presledkih.

Posebnih zdravil ni, a zdravljenje obstaja

Čeprav za ledvično bolezen ni posebnih zdravil, večino teh uspešno zdravijo ali pa vsaj upočasnijo njihovo napredovanje.

Splošni ukrepi

Dieta z manj slano hrano, omejeno uživanje živalskih maščob in včasih tudi beljakovin.
Redna telesna dejavnost (vsaj trikrat na teden po 30–45 minut).
Ohranjanje primerne telesne teže in uravnavanje maščob v krvi.

Urejanje krvnega tlaka

Krvni tlak najprej skušamo urediti z dietnimi ukrepi (omejitev soli) in redno telesno dejavnostjo. Če to ne zadostuje, je treba redno jemati predpisana zdravila.

Zmanjševanje izločanja beljakovin s sečem

Ledvični bolniki običajno jemljejo zdravila iz skupine zaviralcev reninsko-angiotenzinskega sistema (ACE-zaviralci, sartani in zaviralci aktivnosti renina).

Imunosupresivno zdravljenje

Redkeje se uporabljajo imunosupresivi (glukokortikoidi, citostatiki) pri zdravljenju glomerulonefritisov in vaskulitisov. Po umiritvi bolezni lahko bolnik preneha z zdravili, vendar so potrebne redne kontrole, saj je možna ponovitev bolezni.