Težave s prostato nastajajo običajno počasi in se jih moški sploh ne zavedajo. Ker se večinoma primerjajo z vrstniki, ki imajo podobne težave, dobijo občutek, da je to normalno za njihovo starost.

Pri petdesetih prostata opazno »nagaja« vsakemu četrtemu moškemu, pri devetdesetih jih ima težave že 90 odstotkov. Rak prostate je najbolj pogosto maligno obolenje pri moških v razvitem svetu. »Pri težavah s prostato gre največkrat za benigno povečanje prostate, ki je s starostjo vse pogostejše,« pojasnjuje doc. dr. Ciril Oblak, specialist urolog, iz Kliničnega oddelka za urologijo Kirurške klinike UKC Ljubljana.

Avtor: Mojca Šimenc

 

Katere so še s prostato povezane zdravstvene težave?

Drugo pogosto obolenje, ki v večji meri prizadene mlajše moške, je vnetje prostate (prostatitis). Akutno vnetje lahko spremljajo hude bolečine v spodnjem delu trebuha, moški zelo težko urinira ali se urin celo zapre, ima močno povišano telesno temperaturo, se zelo slabo počuti, … Hudih akutnih prostatitisov, ki zahtevajo hospitalizacijo, uvedbo katetra in intenzivno zdravljenje, pa je na srečo malo. Večinoma gre za srednje huda vnetja, ki po ustreznem zdravljenju z antibiotiki minejo. Na dolgi rok je bolj neprijetno kronično vnetje prostate, ki ga običajno ne moremo popolnoma pozdraviti in se ob določenih sprožilnih dejavnikih, največkrat povezanih z letnimi časi (ob prehodu iz toplega v mrzlo vreme in obratno), ponavlja. Zdravimo ga z antibiotiki (vsaj 6 tednov), največkrat pa ga opažamo pri moških, ki veliko sedijo. Ob antibiotikih svetujemo tudi dieto. Izogibati se je treba ostrim začimbam, alkoholu ter mrzlim in gaziranim pijačam. Včasih svetujemo tudi masažo prostate, predvsem pa fizično aktivnost. Gibanje je za prostato balzam.

 

Kaj pa rak prostate?

Najbolj resna bolezen, povezana s prostato, je rak prostate, ki je po pogostnosti že prvi rak pri moških. V Sloveniji smo lani na novo odkrili več kot tisoč primerov bolezni. Pomembno je, da se moški zavedajo, da jih ogroža, in da po 50. letu starosti vsako leto opravijo rektalni pregled ter pregled ravni prostatičnega specifičnega antigena PSA v krvi. Posebej pomembno pa je, da pri moških, pri katerih je rak prostate v družini (zbolel je oče, stari oče ali brat), začnemo z aktivnim iskanjem raka prostate že po 40. letu starosti. S kontrolnim pregledom ugotavljamo, kako raste prostata, koliko težav povzroča in kako se dviguje raven PSA v krvi. Če je PSA nizek (pod 1), je zelo malo možnosti, da bo moški v naslednjih dveh letih zbolel za rakom prostate. Če pa PSA v enem letu naraste za več kot 20 odstotkov, je to že znak, da je nekaj narobe. Ni pa vse, kar zveča raven PSA v krvi, že rak prostate. Zelo ga lahko zvečajo prostatitisi (vrednosti pri nekaterih akutnih oblikah so lahko tudi preko 100), infarkt v prostati, ognojki, dokaj pogosti kamni v prostati, pa tudi sam rektalni pregled in nekatere druge preiskave, na primer cistoskopija.

 

Kaj je PSA in katera je njegova zgornja še dopustna vrednost?

Prostata izloča PSA zato, da se utekočini semenska tekočina. V kri pride domnevno slučajno, saj v njej nima nobene znane funkcije. Zanimivo je, da je na mililiter tkiva prostate PSA enak, ne glede na to, ali je ta benigna ali rakava, v krvi pa je razlika približno desetkratna. Do tega pride zato, ker je membrana med krvjo in tkivom zaradi rakastih sprememb porušena in v kri prehaja več antigena PSA.

Dopustna vrednost antigena PSA je manj kot 3. Če je izmerjena vrednost 3 ali več, velja, naj splošni zdravnik moškega pošlje k urologu, ki se glede na ostale izvide odloči za nadaljnje ukrepe.

 

Zakaj za rakom prostate na novo zboli toliko moških?

Vsako leto na novo odkrijemo nekaj več kot tisoč bolnikov, ne vemo pa, koliko je dejansko raka prostate. Dejstvo je, da ga sedaj mnogo bolj intenzivno iščemo kot pred odkritjem antigena PSA. Pred dvajsetimi leti smo ga običajno odkrili takrat, ko so moški poiskali zdravniško pomoč, ker se jim je zaprl urin, ker je rak stisnil sečno cev ali pa so imeli težave na jetrih in pljučih zaradi zasevkov. Ker je bilo odkrivanje zelo pozno, so bili rezultati zdravljenja temu primerno slabi. Vsak rak prostate pa ne povzroči hudih kliničnih simptomov ter smrti in ga »zdravimo« tako, da ga opazujemo. To je aktualno predvsem pri malo agresivnih rakih pri starejših moških. Vendar pa je vsak rak samosvoj, tako da moramo biti pri vsakem bolniku zelo previdni pri odločanju o tem, kako bomo ukrepali. Za rak prostate velja, da je bolezen s tisoč obrazi.

 

Kaj pa, če za rakom prostate zboli mlajši moški?

Pri mlajših moških je rak prostate običajno izjemno agresiven, biološko močan, zelo hitro metastazira in napreduje. Po svojih lastnostih je popolnoma drugačen od raka, ki se pojavi 20 ali 30 let kasneje. Zdravimo ga agresivno. Če je še možno, opravimo radikalno prostatektomijo (kirurško odstranimo prostato), kirurško zdravljenje pa kombiniramo z radioterapijo (obsevanjem) in s hormonskim zdravljenjem, s katerim zmanjšamo raven moškega spolnega hormona testosterona.

 

Če moški ne hodi na preventivne preglede, raka ne opazi?

Ne. Rak prostate je bolezen, ki daje simptome zelo pozno, in sicer ko nastanejo že zasevki ali ko je tumor tako velik, da stisne sečno cev. Če ga ne iščemo, ga dolgo časa ne najdemo.

 

Ali so moški dovolj poučeni o raku prostate?

Na srečo so čedalje bolj osveščeni, vendar še vedno premalo. Rak prostate je še posebej nevaren, ker je »nem«: ne povzroča težav, dokler ni zelo razvit. Potrebno bo še precej dela, da bomo moške ozavestili in bodo zares začeli hoditi na kontrolne preglede po 50. letu. Bolnik, pri katerem rak prostate odkrijemo v zgodnji fazi, ima povsem drugačne možnosti ozdravitve kot tisti, pri katerem je bolezen napredovala.

 

Ali je za vse urološke težave moških kriva prostata?

Ne, sploh ne. Rak prostate in benigna hipertrofija povzročata enake težave, dokler rak ne napreduje. Tudi druga obolenja imajo podobno simptomatiko. Težave s spodnjimi sečili pri moških delimo v dve skupini. Obstruktivne so povezane s slabim pretokom: urin teče počasi, curek se prekinja, na začetek curka je treba čakati, po uriniranju iz sečne cevi kaplja, … Pri dražečih ali urgentnih simptomih pa bolnika pritiska na vodo, vodo težko zadržuje, količina izločenega seča je majhna, mikcija je pogosta, … Lahko pride tudi do kombinacije obeh vrst simptomov. Poleg prostate jih povzročajo tudi drugi vzroki: divertikli sečnika (izbočenje sluznice skozi steno), tujki (npr. kamni), tumorji v sečniku, različne okužbe, vnetne spremembe v obsečnih žlezah, zožitev v sečnici. Hude težave lahko povzroča tudi običajna fimoza (zožana kožica, ki pokriva glavico penisa), kar je bolj pogosto pri starejših moških, še posebej, če imajo sladkorno bolezen.

 

Ali obstaja korelacija med benignim povečanjem prostate in rakom?

Zadnje študije, ki pa jih ni prav veliko, dokazujejo, da naj bi bil izvor raka prostate v benigni hiperplaziji prostate, vendar ta povezava še ni potrjena. Na splošno velja, da benigna hiperplazija ni dejavnik tveganja za nastanek raka prostate. Največji dejavnik tveganja poleg dednosti je staranje. Špekulira se tudi o rdečem mesu in živalskih maščobah kot dejavnikih tveganja za težave s prostato, zanesljivo pa nanjo vpliva debelost. Moški z večjim obsegom pasu (z visceralno debelostjo) imajo pogosto večje prostate in večje težave, povezane z njo. Tudi stresen način življenja je slab tako za mehur kot za prostato.

 

Zakaj je pomembno, da zdravimo benigno hiperplazijo prostate in kako poteka zdravljenje?

Pri benigni hiperplaziji prostate zdravimo pravzaprav simptome. Njihovo slabšanje je namreč eden od največjih napovednih dejavnikov za to, da bo pri moškem nekoč prišlo do zapore urina in posledično operacije. Benigno hiperplazijo prostate zdravimo s selektivnimi zaviralci receptorjev alfa. Poskušamo zmanjšati pritisk žleze prostate na sečnico in nekoliko tudi v vratu mehurja. Hkrati postane ohlapnejši tudi vrat sečnika, ki je notranja mišica zapiralka.

Druga zdravila so zaviralci receptorjev 5-alfa reduktaze (encima, ki testosteron pretvarja v di-hidro testosteron, ta pa neposredno povzroča rast prostate). Z njimi ustavimo rast prostate in dosežemo, da se po nekaj letih zmanjša za 20–27 odstotkov. Najboljše rezultate dosežemo s kombinacijo obeh vrst zdravil, še posebej pri tistih moških, ki imajo poleg obstruktivnih simptomov tudi urgentne. Izbira načina zdravljenja je odvisna od bolnikovega odgovora na zdravljenje in začetnih parametrov (kako velika je prostata, kakšni so simptomi, koliko so izraženi, …).

 

Kdaj začnejo zdravila delovati?

Odvisno od vrste zdravila. Alfa zaviralci že po nekaj dneh, zaviralci 5-alfa reduktaza pa v nekaj tednih oziroma mesecih. Moški jih jemljejo do konca življenja. Ker zelo izboljšajo kakovost življenja, je jemanje običajno redno. Pomembno je, da moškega, ko ga enkrat začnemo zdraviti, tudi redno spremljamo. Vendar pri nekaterih moških zdravila ne delujejo optimalno ali pa smo z zdravljenje pričeli prepozno. Pri njih opravimo operacijo velike prostate, s katero odstranimo adenom (tisto, kar raste) skozi sečno cev ali s klasično prostatektomijo.

 

Kako poteka pregled prostate?

Vedno začnemo z anamnezo – pogovorimo se o težavah. Moški tudi izpolni posebni  vprašalnik o prostati. Sledi pregled, med katerim otipamo trebuh, pregledamo genitalije, opravimo rektalni pregled in določimo raven PSA v krvi. V Ljubljani standardno pregledamo tudi urin. Glede na izvide napotimo moškega še na ultrazvok trebušne votline, pri katerem lahko dobro ocenimo velikost žleze. Če je prostata velika 30 ml ali več, je moški že v skupini, kjer je tveganje za »sitnosti« s prostato večje. Tudi prostata, ki ni zelo povečana, ima pa srednji lobus, ki deluje kot neke vrste poklopec, lahko povzroča hude težave.

 

 

September, 2009