Iščite po prispevkih
Najpogostejše komplikacije so krvavitev, okužbe, prilagoditvene motnje, depresija, trombembolični zapleti in prehodne težave z uriniranjem.
Poporodna čišča, ki je sicer brez vonja, je lahko na začetku močnejša in krvava. Po desetih do štirinajstih dneh bo prešla v rjavo rumenkast izcedek, ki lahko traja štiri do šest tednov. Če je od poroda minilo več kot šest tednov in je prisotna močnejša krvavitev ali krvavitev v kosih, ki se ne ustavlja, se je treba oglasiti v ginekološki ambulanti. Prav tako v primeru smrdeče čišče ali povečane telesne temperature nad 38° C.
V nosečnosti in prva dva meseca po porodu lahko zaradi prekomernega strjevanja krvi nastopi venska tromboza in/ali pljučna embolija. Zgodnji znaki venske tromboze so nenadna močna bolečina v eni ali obeh spodnjih okončinah, večinoma v mečih. Prizadeta okončina je otekla in običajno spremenjene barve, gibanje je ovirano in boleče. Tudi telesna temperatura je lahko nekoliko povišana. Zgodnji znaki pljučne embolije so tiščanje za prsnico, kašelj, težko in pospešeno dihanje, običajno brez povišane telesne temperature ali znakov akutnega vnetja dihal. V primeru opisanih težav je potrebno takoj ukrepati in poiskati pomoč.
Na okužbe oziroma vnetja zaradi raztrganin opozarjajo bolečina na mestu poškodbe, rdečina, povečan izcedek, lahko tudi sistemski znaki, kot sta vročina in mrzlica.
Antibiotično zdravljenje običajno hitro prepreči nadaljnje širjenje okužbe. Pomembna je tudi lokalna toaleta rane in hlajenje rane. Zdravljenje v bolnišnici je potrebno v primeru hujšega vnetja z bolj izraženimi sistemskimi znaki, v primeru lokalizirane okužbe pa je možno ambulantno zdravljenje, večinoma v sodelovanju s patronažno službo.
Skrb za ustrezno higieno po porodu je izjemno pomembna; redno menjavanje higienskih vložkov ter umivanje s hladno do mlačno vodo vsakič po uporabi stranišča je za preprečevanje okužbe nujno.
Tudi te okužbe so v poporodnem obdobju pogoste, še posebej pri ženskah, ki so tako okužbo že imele. Običajno so okužbe urinalnega trakta posledice poškodb, odrgnin, zastoja urina, katetrizacije in operativno dokončanega poroda. Do vnetja prihaja običajno proti koncu prvega tedna po porodu, pri ženskah, ki so imele bakteriurijo v nosečnosti, pa že prej. Običajno so prisotne bolečine pri uriniranju, zdravljenje pa poteka z antibiotiki.
Pri vaginalnem porodu praviloma do poškodb sosednjih organov ne pride oziroma so izjemno redke. Pojavijo se lahko v primeru večjih raztrganin ali instrumentalnega poroda –vakuuma. Zdravljenje je kirurško, najbolje primarna oskrba pa takoj po poškodbi.
Nožnica se lahko med porodom natrga, lahko postane bolj ohlapna. Nekatere ženske se soočajo z inkontinenco urina in blata. Kako naj ženska poskrbi za vitalno nožnico po porodu ali več porodih? Ali imate izkušnje z laserskim pomlajevanjem nožnice?
Priporočljivo je izvajanje vaj za krepitev mišic medeničnega dna – Keglove vaje, saj je vaginalni porod pomemben dejavnik tveganja za nastanek urinske inkontinence zaradi poškodb mišičja medeničnega dna. Laserska terapija naj bi vplivala na večjo lokalno produkcijo kolagena, kar naj bi izboljšalo funkcionalnost nožnice. Pri nas v bolnišnici na Ptuju tega ne izvajamo, izkušenj nimamo.
Mastitis je vnetje mlečnih žlez in nastane zaradi zastoja mleka v dojki in vdora bakterij. Bakterije lahko pridejo iz otrokovih ust ali so na površini bradavice ter vstopajo v notranjost prsi skozi razpoke na bradavicah. Najpogosteje se pojavi prvih šest tednov po porodu, ko ženska pričenja dojiti. V tem času se ponudba mleka in povpraševanje po njem usklajujeta, tako mama kot otrok se morata dojenja šele naučiti. Ženska je v tem obdobju zaradi 24-urne skrbi za novorojenčka pogosto utrujena, izmučena in brez energije. Vnetje zdravimo z izbrizganjem oziroma dojenjem na prizadeti strani, lokalnim hlajenjem in antibiotiki.
Hormonsko nihanje v poporodnem obdobju je normalno, pri večini žensk se hormonsko ravnovesje tudi spontano vzpostavi v naslednjih tednih. Pogostejše pa so motnje v delovanju ščitnice, ki jih ugotavljamo z laboratorijskimi preiskavami. Nastanejo lahko kadar koli v prvem letu po porodu in so lahko posledica motenj na nivoju same žleze ali pa zaradi motenega delovanja na nivoju osi hipotalamus–hipofiza.
Depresija je v obporodnem obdobju ena najpogostejših bolezni, z njo se sreča kar vsaka šesta ženska. Značilni sta dolgotrajna žalost in izguba zanimanja za dejavnosti, v katerih običajno uživamo, ob tem pa s težavo poskrbimo za vsakodnevna opravila; takšne težave trajajo vsaj dva tedna. Osebe z depresijo se običajno soočajo tudi z izgubo energije, spremembo teka in spanja; spijo in/ali jedo več ali manj kot prej. Osebe z depresijo se soočajo tudi s tesnobo, zmanjšano zmožnostjo koncentracije, neodločnostjo, nemirom, občutkom, da niso nič vredne, krivdo, brezupom, mislimi na samopoškodovanje in drugo. Ženske s poporodno depresijo pogosto jokajo brez pravega razloga, se borijo s trdovratno nespečnostjo, kaže se nezmožnost, da bi se z dojenčkom dobro »ujele« ter dvom, da so zmožne poskrbeti za otroka in zase.
Obporodno depresijo najbolje ozdravimo s strokovno pomočjo. Pomagajo tako pogovorne terapije kot zdravila. Med slednjimi so tudi takšna, ki jih lahko varno jemljemo med nosečnostjo in dojenjem. Neprepoznana in nezdravljena obporodna depresija lahko traja mesece ali se ponavlja še vrsto let in lahko vodi do zelo tragičnih posledic, kot je samomor ali detomor.
Okužbe v poporodnem obdobju so eden izmed vodilnih vzrokov za maternalno umrljivost, se je pa njihovo število zaradi ustreznih preventivnih ukrepov in uporabe antibiotikov zelo zmanjšalo. Incidenca poporodnih okužb naj bi bila v ZDA med 1 in 8 % vseh porodov. Največkrat so žarišča okužbe raztrganine presredka, nožnice in materničnega vratu, lahko pa tudi predel rane po prerezu vulve in nožnice, ki se napravi, da bi se preprečilo raztrganje presredka med porodom. (Tatjana Kitič, Ženska po porodu)