V Sloveniji letos obeležujemo 30. obletnico peritonealne dialize, metode zdravljenja končne ledvične odpovedi, do katere lahko privede kronična ledvična bolezen.

V Sloveniji je peritonealna dializa žal še vedno v senci starejše sestre, hemodializnega zdravljenja, pri čemer se je njena zastopanost v zadnjih desetih letih celo prepolovila, kljub mnogim prednostim pred hemodializnim zdravljenjem. Če gre namreč pri hemodializi za čiščenje krvi preko zunanje umetne ledvice, opravlja pri peritonealni dializi vlogo ledvice trebušna (peritonealna) membrana v trebušni votlini lastnega telesa, zaradi česar zdravljenje lahko poteka v udobju lastnega doma. Peritonealna dializa je bolniku s končno odpovedjo ledvic prijazna alternativa, ki je v številnih državah zastopana v veliko večji meri kakor v Sloveniji.

Poglavitni vzrok za tako nizko zastopanost peritonealne dialize pri nas gre verjetno pripisati slabemu poznavanju strokovne javnosti ter nezadostnemu informiranju bolnikov samih v obdobju preddializnega izobraževanja. Ključnega pomena je, da imata tako bolnik kot tudi njegov zdravnik zadostne informacije o obeh načinih zdravljenja, da se skupaj odločita za ustreznejšega in prijaznejšega.

Avtorica: Anja Kuhar

Kronična ledvična bolezen

Kronična ledvična bolezen navadno poteka tako tiho, da jo opazimo šele, ko je ledvično delovanje že zelo oslabljeno. Nase opozarja s simptomi, kot so visok krvni tlak, penjenje seča, pogosto nočno odvajanje seča itd., zatrdno pa jo lahko potrdimo le z laboratorijskimi testi. Pogosteje prizadene ljudi s sladkorno boleznijo, zvišanim krvnim tlakom ali z boleznimi srca in ožilja. Poleg kronične poznamo tudi akutno ledvično bolezen, ki se pojavi nenadoma in ji botrujejo vnetja ledvic, zapora toka seča, hudo bruhanje in driska, srčno popuščanje ipd.

S kronično ledvično boleznijo se na naših tleh sooča vsaj 10 odstotkov populacije, kar ni zanemarljiv odstotek, sploh zato, ker bolezen lahko privede do končne ledvične odpovedi. Zaradi slednje se v Sloveniji zdravi približno dva tisoč bolnikov, ki sta jim na voljo hemodializno zdravljenje in zdravljenje s peritonealno dializo, več kot 700 bolnikov pa že ima presajeno ledvico.

Doc. dr. Jelka Lindič, dr. med., svetnica, spec. interne medicine in nefrologije, s Kliničnega oddelka za nefrologijo Interne klinike UKC Ljubljana opozarja: »Kronična ledvična bolezen je žal nepovratna in je ne moremo pozdraviti. Za upočasnitev njenega poteka je najpomembneje, da uredimo krvni tlak bolnika in s pomočjo zdravil zmanjšamo količino beljakovin v seču. Pri ljudeh s sladkorno boleznijo je zelo pomembno urediti krvni sladkor, pri vseh pa znižati morebitno zvišan holesterol v krvi. Ljudje s kronično ledvično boleznijo so dosti bolj ogroženi tudi za nastanek srčno-žilne bolezni in zaplete, zato je izjemno pomemben zdrav način življenja, ki vključuje redno gibanje, zdravo in čim manj slano nemastno prehrano mediteranskega tipa in vzdrževanje normalne telesne teže.«

Peritonealna dializa je …

Najprej se za trenutek ustavimo pri ‘klasičnem’ hemodializnem zdravljenju, v katerega je vključena večina bolnikov s končno odpovedjo ledvic. Poteka trikrat tedensko po 4–6 ur v dializnih centrih, pri čemer gre za način zdravljenja s čiščenjem krvi v zunanji umetni ledvici.

Če se pri hemodializnem zdravljenju kri čisti preko zunanje ledvice, se pri peritonealni za čiščenje uporablja trebušna votlina lastnega telesa. Trebušno votlino in trebušne organe namreč obdaja peritonealna membrana, ki je polprepustna ter deluje kot nekakšen filter za izmenjavo snovi in vode. Dializa poteka preko katetra, vstavljenega v trebušno votlino, po katerem se večkrat dnevno zamenja posebna dializna raztopina, v katero se iz telesa izločijo strupene snovi in voda. Menjava dializne raztopine traja 20 do 30 minut. Poznamo dve vrsti peritonealne dialize, in sicer: kontinuirano ambulantno peritonealno dializo (CAPD) ter avtomatizirano peritonealno dializo (APD). Pri prvi pacient izvaja menjave dializne raztopine ročno 3- do 4-krat dnevno, pri drugi pa se preko katetra priključi na aparat za menjave ob postelji, ki ponoči med bolnikovim spanjem sam avtomatsko izvede več menjav dializne raztopine.

Prednosti peritonealne dialize

Največja prednost peritonealne dialize je zagotovo ta, da omogoča zdravljenje v zavetju lastnega doma. Med druge prednosti peritonealne dialize prištevamo še daljšo ohranitev preostalega ledvičnega delovanja z ohranjenim izločanjem seča, boljšo urejenost krvnega tlaka, manjše tveganje za prenos virusnih okužb, večjo kakovost življenja ob dializnem zdravljenju v domačem okolju itd.

Prednosti peritonealne dialize doc. dr. Bojan Knap, dr. med., spec. interne medicine, vodja Centra za peritonealno dializo s Kliničnega oddelka za nefrologijo Interne klinike UKC Ljubljana opisuje: »Peritonealna dializa predvsem ohranja samostojnost in neodvisnost bolnika, bolje ohranja preostalo ledvično delovanje ter manj obremenjuje srce in ožilje. Idealna je za mlade in samostojne bolnike, da počakajo na presaditev, primerna pa je tudi za starostnike, ki težko prenašajo prevoz na hemodializo. Zanje se ravno zdaj uvaja asisitirana peritonealna dializa, pri kateri bodo menjave raztopin na domu pomagale izvajati patronažne sestre. Hemodializa pomeni večjo odvisnost od osebja in relativno kakovost življenja, če se ljudje sprijaznijo, da bodo določeno število ur, to je vsak drugi dan, preživeli v dializnih centrih.«

Ker se peritonealna dializa lahko izvaja doma, je še posebno primerna za starejše in slabo pokretne ljudi, ki jim dostop do hemodializnega zdravljenja predstavlja oviro. Pri slabo pokretnih je mogoča uvedba asistence pri izvajanju peritonealne dialize v domačem okolju ali v domu starejših, saj jim zdravstvene težave lahko preprečujejo samostojno zdravljenje. Asistenca je lahko delna ali pa popolna, pri prvi se v menjavo vključijo svojci, pri drugi pa patronažna sestra ali medicinsko osebje doma starejših.

Asistirana peritonealna dializa bo kot pilotni program kmalu na voljo tudi v Sloveniji, za zdaj na območju Ljubljane, Maribora in Nove Gorice, po enem letu pa predvidoma v vseh regijah.

Kako razširiti glas o peritonealni dializi med ljudi

V Sloveniji se s pomočjo peritonealne dialize trenutno zdravijo le 4 odstotki dializnih bolnikov (v praksi to pomeni zgolj 35 bolnikov na milijon prebivalcev), v zadnjih 10 letih pa se je žal njihovo število še razpolovilo (leta 2004 je prevalenca zdravljenja znašala 63 bolnikov na milijon prebivalcev). Glede uporabe peritonealne dialize je Slovenija precej pod evropskim in svetovnim povprečjem. V nekaterih državah z visoko razvitim, uporabniku prijaznim zdravstvenim sistemom, kjer je zdravstvena “klima” usmerjena k metodam

zdravljenja v domačem okolju, je odstotek bolnikov, zdravljenih s peritonealno dializo, bistveno višji, na primer v Novi Zelandiji 36 odstotkov in v skandinavskih državah 22 do 24 odstotkov.

V Sloveniji je podcenjena

V Sloveniji je žal ta metoda nadomestnega zdravljenja končne ledvične odpovedi neupravičeno podcenjena, saj slovenski bolniki večinoma nimajo ustreznega preddializnega izobraževanja o možnostih zdravljenja, ko nastopi končna ledvična odpoved. Enega od glavnih razlogov za podcenjenost in ne nazadnje za zmanjšanje števila bolnikov, ki se zdravijo s to metodo, gre gotovo pripisati krčenju sredstev za zdravstveno dejavnost, ki vodi v pomanjkanje medicinskega osebja in s tem povezano preobremenitvijo ter posledično pomanjkljivo ozaveščenost bolnikov v preddializnem obdobju, prav za bolnika pa so te informacije ključnega pomena. Glede na to, kako zelo lahko zdravljenje s peritonealno dializo vpliva na kvaliteto življenja, bi bilo škoda, če ne bi izkoristili njenih prednosti in omogočili bolnikom zdravljenja tudi s to metodo.

Prof. dr. Damjan Kovač, dr. med., svetnik, spec. nefrologije in interne medicine, s Kliničnega oddelka za nefrologijo Interne klinike UKC Ljubljana, predsednik Slovenskega nefrološkega društva, polaga na srce: »Peritonealna dializa je v Sloveniji neupravičeno podcenjena metoda nadomestnega zdravljenja končne ledvične odpovedi. Med glavne ukrepe, s katerimi lahko zvečamo zastopanost te metode zdravljenja, sodi izboljšanje poznavanja peritonealne dialize s strani strokovne javnosti, pri čemer imajo odločilno vlogo univerzitetne klinične institucije, kjer poteka izobraževanje, intenzivirana, predvsem pravočasna individualno preddializno izobraževanje bolnikov z napredovalo kronično ledvično boleznijo, asistirana peritonealna dializa starejših bolnikov s pomočjo na domu ali v domovih za starejše, zdravljenje bolnikov po odpovedi presajene ledvice s peritonealno dializo in izboljšanje preživetja metode pri posamezniku z uporabo biokompatibilnih dializnih raztopin.«