Pojavljajo se večinoma pri ženskah v starosti med 35. in 45. letom. Imajo lahko obliko vozla, kepe ali bule, ali pa se kažejo kot zadebljena stena maternice. So benigni, torej nerakavi tumorji maternice in najpogostejši tumorji v mali medenici pri ženskah. O nadležnih, a nenevarnih tvorbah sem se pogovarjala z asist. dr. Majo Pakiž, dr. med., specialistko ginekologije in porodništva iz UKC Maribor.

Avtor: Ines Trebec

Dr. Pakiževa, bi za začetek lahko podali oceno, kako pogost je pojav miomov pri ženskah?

Ocenjuje se, da se pojavljajo nekje pri 20–30 % belk. Ker pa običajno ne povzročajo težav in niti ženske niti ginekologi za manjše miome sploh ne vedo, se zelo verjetno pojavljajo še pogosteje, v nekaterih raziskavah so bili prisotni tudi pri 80 % preiskovank. Naj poudarim, da gre za povsem nenevarne tvorbe, ki ne veljajo za predrakave spremembe, torej je verjetnost nastanka raka v miomu izjemno majhna, če sploh. V veliki večini primerov so miomi majhni kroglasti tumorji, ki ne povzročajo nobenih težav, in jih sploh ne odkrijemo ali pa jih odkrijemo povsem po naključju. Če pa so veliki, zrastejo lahko tudi do več deset centimetrov premera, jih je več ali pa ležijo na določenem delu maternice (če se bočijo v maternično votlino), pa lahko povzročajo težave.

So vzroki za njihov nastanek znani?

Natančnega vzroka nastanka miomov še ne poznamo. Nastanejo z nepravilno delitvijo gladke mišične celice, iz katerih je sestavljena stena maternice. Na pojav miomov vpliva več dejavnikov. Pogosteje se pojavljajo v družini, obstaja torej neka genetska osnova, nagnjenost k nastanku miomov. Ti tumorji so hormonsko odvisni, torej se odzivajo na ženske spolne hormone, estrogene in progesteron. Zato so pogostejši pri ženskah, ki niso nikoli rodile, ki so zgodaj dobile menstruacijo ali jo pozno izgubile, hitreje lahko rastejo pri ženski, ki se bliža menopavzi.

Kakšni pa so simptomi, ki nakazujejo, da gre za pojav mioma pri ženski? 

To so lahko močne in dlje časa trajajoče menstruacije, ki včasih povzročijo, da ženska postane slabokrvna. Ženska ima lahko občutek bolečin v spodnjem delu trebuha ali pritiska navzdol, podoben občutek, kot če bi bila noseča. Če miom leži tako, da pritiska na sečni mehur, ima lahko ženska občutek, da mora kar naprej hoditi na vodo. Če miom leži tako, da pritiska na črevo, lahko ženska postane bolj zaprta. Je pa treba poudariti, da sta nuja po pogostem odvajanju vode in zaprtje veliko pogosteje posledica nepravilnega delovanja sečnega mehurja oziroma črevesa, ne pa pritiska s strani miomov na maternici. Zato na primer odstranitev miomov ali maternice ni nujno povezana z izboljšanjem teh težav.

V veliki večini primerov lahko ženska z miomom(i) na maternici normalno zanosi in v nosečnosti nima večjih težav. V nosečnosti se miomi lahko povečajo, zmanjšajo ali ostanejo nespremenjeni. Le če so miomi zelo veliki ali ležijo na točno določenih mestih, so lahko povezani z večjo verjetnostjo spontanega splava oziroma z drugimi težavami v nosečnosti, kot sta nepravilna lega ploda ali pa oviranje porodne poti.

Diagnozo postavi ginekolog z ginekološkim pregledom, ko lahko zatipa povečano maternico nepravilnih oblik, ter z ultrazvočnim pregledom rodil.

Kako poteka zdravljenje?

Ker gre v veliki večini primerov za naključno ugotovljene spremembe, ki ne povzročajo težav in niso nevarne, lahko miome večinoma le opazujemo. Če miomi povzročajo težave, jih lahko zdravimo na različne načine. Vrsta zdravljenja je odvisna od tega, kakšne težave povzročajo miomi, kje ležijo, kako veliki so in koliko jih je, ali ženska še namerava zanositi in kakšna so pričakovanja ženske. Pred zdravljenjem je potreben pogovor z žensko, saj lahko težave zaradi miomov zdravimo na več načinov, in je zato potrebno aktivno sodelovanje med žensko in njenim zdravnikom.

Če je glavna težava premočna in predolga menstruacija, lahko močne krvavitve zdravimo z uporabo hormonskih kontracepcijskih tabletk, ki v treh mesecih zmanjšajo količino krvavitve. Ali pa vstavimo v maternico maternični vložek z levonorgestrelom, če miomi ne bočijo maternične votline. Na ta način lahko hitro in brez operatvinega posega v telo izboljšamo težave z močnimi menstruacijami. Ob tem moramo seveda upoštevati željo po kontracepciji ter vse previdnostne ukrepe pri uporabi teh zdravil.

Kaj če tako zdravljenje ne zadostuje in kdaj se odločite za odstranitev miomov?

Če zdravljenje z zdravili ni uspešno, pristopimo k bolj invazivnemu zdravljenju. Premočne menstruacije lahko zdravimo s termično poškodbo oziroma odstranitvijo sluznice v maternici, kar naredimo histeroskopsko, torej skozi nožnico s pomočjo inštrumenta s kamero, ki omogoča, da si ogledamo maternično votlino. Termično poškodbo sluznice maternice je mogoče narediti tudi ambulantno, torej brez narkoze in brez ležanja v bolnišnici. Poseg je zelo varen in učinkovit v 60–80 %. Ni pa priporočljiva zanositev po posegu.

Odstranitev miomov

Če so v ospredju poleg težav s krvavitvijo tudi simptomi zaradi pritiska povečane maternice na okolico, pa zdravljenje zajema posege, s katerimi maternico in miome zmanjšamo ali odstranimo. Naredimo lahko embolizacijo arterije uterine. To pomeni, da zamašimo žilo, ki dovaja kri maternici in miomom, kar povzroči, da se miomi zmanjšajo za okoli 70 % v treh do šestih mesecih. Se pa težave lahko ponovijo. Po naših rezultatih in rezultatih iz tujine pri približno 18–20 % žensk v petih letih. To metodo previdno uporabljamo pri ženskah, ki še nameravajo zanositi.

Pri teh bolnicah je najbolj na mestu odstranitev miomov. To lahko naredimo histeroskopsko, torej skozi nožnico, če miom leži tako, da boči maternično votlino. Če miom leži v sredini stene maternice ali se boči navzven proti trebušni votlini, pa operiramo skozi trebuh. Lahko operiramo na dva načina. Ali naredimo rez trebušne stene ali pa operiramo laparoskopsko, torej skozi približno 1 centimeter velike reze na koži in z uporabo kamere, s katero si prikažemo trebušno votlino. Ali bomo operirali laparoskopsko ali skozi rez na trebuhu, se odločamo glede na velikost, lego in število miomov, glede na željo po zanositvi in  nenazadnje glede na izkušenost zdravnika, ki poseg izvaja. Pri nas v veliki večini miome odstranjujemo laparoskopsko, tak način operacije je sicer za kirurga zahtevnejši, za bolnico pa je povezan z manj zapleti in bistveno hitrejšim okrevanjem po operaciji (več o teh operacijah si lahko preberete na naši spletni strani www.ginekologija-mb.si).

Kolikšna je verjetnost, da se miomi pri ženskah, ki so že imele težave z njimi, ponovijo?

V 10–25 % se težave zaradi miomov in sami miomi lahko po odstranitvi le-teh ponovijo. Edina dokončna metoda zdravljenja težav zaradi miomov je zato odstranitev maternice, ki pa jo rezerviramo za konec, ko so vse druge, manj invazivne metode zdravljenja neuspešne. Ob vstopu v pomenopavzno obdobje, ko pade koncentracija ženskih spolnih hormonov, se miomi navadno skrčijo, s tem pa se težave same po sebi omilijo ali celo izginejo.