Iščite po prispevkih
Avtor: Maja Korošak, Jasna Kuhelj Recer, dr. med., spec. ginekologije
O urinski inkotinenci se danes že veliko govori in tudi piše. Nekoliko manj znano je, da so tudi težave s povešeno maternico pri ženskah dokaj pogoste. V obeh primerih so »krive« mišice medeničnega dna, le da v prvem primeru popusti stena nožnice, v drugem pa zdrsi navzdol maternični vrat.
Maternica se lahko povesi celo do te mere, da pogleda iz nožnice. Občasno pa sta težavi kar kombinirani in nastopata bolj ali manj v paru. O tem, kakšne nevšečnosti nam oboje lahko povzroča, kako se jih da odpraviti in tudi kaj lahko ženska sama stori za to, smo se pogovarjali z Jasno Kuhelj Recer, ginekologinjo iz Študentskega zdravstvenega doma v Ljubljani.
»Glede na to, kako močna je deformacija mišic, so tudi težave lahko različne. Največkrat pride do uhajanja urina, in sicer takrat, ko je mehur poln. Največ takšnih težav pa se pojavi pri teku, poskokih, dvigovanju težkih bremen ter pri kašljanju (stresna inkontinenca).
Pri teh dejavnostih se namreč plasti mišic medeničnega dna, ki naj bi zadrževale urin, tresejo in razmikajo. Ko se razmaknejo, ne morejo več stiskati sečnice in zato urin uhaja,« je začela ginekologinja. »Zgodi pa se tudi to, da je uriniranje oteženo oziroma ovirano. To težavo največkrat povzroči povešena maternica, ki sečnico zapre in je zato potreben dosti večji pritisk, da uriniranje steče. Tok urina je pri tem tanek in da se mehur izprazni, traja dlje.«
»Ginekolog lahko vidi povešeno nožnico, ne da bi mu pacientka sploh kaj omenila. Lahko vidi, do katere stopnje je povešena in ali je povešena bolj spredaj (pod mehurjem) ali bolj zadaj (med črevesom in med nožnico). Včasih lahko pride zaradi tega tudi do uhajanja blata. Ta težava je najbolj neprijetna med tistimi, ki jih povzročijo deformirane mišice medeničnega dna in tudi operacija le-te je najzahtevnejša. Na srečo pa je tudi najredkejša.«
Uhajanje maternice je pri ginekološkem pregledu težko vidno. »Pacientka namreč leži, povešena maternica pa je najlažje vidna v pokončnem položaju.« Dobro bi bilo, da bi pacientka sama opozorila na težave. Ali je pri povešeni maternici treba ukrepati? »Dokler se maternica povesi le do vhoda v nožnico, ne povzroča večjih težav.
Ko se povesi izven nožnice, pa je to predvsem zelo neprijetno, saj pride do prask in odrgnin zaradi drgnjenja ob perilo. Maternica namreč nima kože in ni zaščitena pred mehanskimi pritiski.«
Katere težave nam torej povzročajo deformirane mišice medeničnega dna? »Najpogostejše in skoraj edine so že omenjene težave z uriniranjem, zelo redko z uhajanjem blata. Poleg tega se pri spolnih odnosih lahko pojavljajo težave kot ovire ali bolečine, ni pa to nujno. Ker se mehur ne more izprazniti do konca, pa se lahko pojavljajo vnetja na mehurju, posledično pa tudi vnetja ledvic.«
Kakšni so najpogostejši vzroki za povešeno maternico in povešene nožnične mišice? »Gre za dedno manj prožno tkivo, ki popusti zaradi različnih vzrokov. Včasih so lahko to težke fizične obremenitve, dolgotrajen kašelj, naporni športni treningi ali dvigovanje težkih bremen.
Do povešenja lahko pride tudi zaradi debelosti in težkih miomov (bul na maternici), ki tudi spremenijo težišče maternice. Najpogostejši razlog za to, da se maternica povesi, pa je porod velikega otroka.« Kaj pa težki in dolgi porodi? »Težki in dolgi porodi običajno povzročijo popuščanje mišic nožnice.«
Obstaja tudi urgentna urinska inkotinenca, ki pa je živčnega izvora in nima povezave s popuščanjem mišic medeničnega dna. Jasna Kuhelj Recer: »Gre za okvaro živčevja, ki lahko nastane kot posledica težjega poroda ali pa do nje pride po operaciji. Lahko nastane tudi kot posledica duševnega treninga in vzgoje.
To je bil primer deklice, ki ji je mama vedno, preden so kam šli, rekla, naj gre na stranišče. Tako se je oblikoval pogojni refleks in je pred vsakim odhodom nujno morala na stranišče, tudi ko je bila že odrasla. Oživčenje mehurja je zelo zahtevno. Pri težavah živčnega izvora je najprej potreben psihološki trening.
Pri popuščanju mišic materničnega dna vedno najprej poskusimo z vajami za krepitev teh mišic. Recerjeva opozarja, da je pri tem potrebno veliko vztrajnosti in potrpežljivosti. Trenirati je treba postopno, vendar intenzivno. Ko dosežemo dober učinek, pa ta tudi dolgo časa traja. »Pri mlajših ženskah, ki so še hormonsko aktivne, torej do petdeset let, poskušamo čim več doseči z mišičnim treningom. Ko pride ženska v menopavzo, se sluznica še stanjša, posledično je tudi sečnica tanjša in še bolj občutljiva na uhajanje urina, saj je prostornina, ki jo morajo mišice stisniti, še večja.«
Optimalno bi bilo, če bi vaje izvajali redno, vsak dan, in sicer desetkrat dnevno. Cilj je, da vsakič desetkrat ponovimo naslednjo vajo: stisnemo mišice spodnjega trebuha, stisnemo mišice okoli sečnice, mišice ob nožnici in mišice okoli anusa. Ta stisk držimo, medtem ko štejemo do deset. Da bi dosegli, da bi naše mišice to zmogle, je potrebna postopna vadba. Vaje izvajamo prav vsak dan in vsak dan jih desetkrat ponovimo.
Vendar stisk na začetku držimo le do tri, potem (po določenem številu dni) pa stisk podaljšamo na pet, in naslednjič na sedem, toliko časa, da pridemo do deset. Pri tem vztrajamo, dokler ne dosežemo želenega učinka. »Nesmiselno je napenjati in siliti mišico, ko je utrujena. Takrat namreč ne bo delala, saj potrebuje počitek. Vendar pa bo z vajo vsakič zmogla nekoliko več. Kondicijo tudi tu nabiramo počasi,« svetuje Recerjeva.
»Zelo pomembno je, da je stisk pravi, potem ga lahko krepimo. Če od začetka delamo napačen gib, potem tudi krepimo napačnega in zaželenega učinka vaj ni.« In kakšen je pravi gib? »Zelo težko ga je opisati in težko ga je začutiti. Pravi gib je, če ženska najprej stisne globoko trebušno mišico in med uriniranjem stisne tudi ostale mišice medeničnega dna in s tem prekine curek.
Vendar prekinjanje curka izvedemo le zato, da začutimo, katere mišice so prave. Pomagajo tudi posebne uteži (valjčki), ki si jih ženska vstavi v nožnico in močno stiska mišice, da utež ne pade ven. Pri ugotavljanju, ali ženska izvaja vaje pravilno, lahko pomaga tudi ginekolog, saj med pregledom začuti, koliko in kako ženska stiska mišice ter na katerem mestu mora stisk še okrepiti. Pritisk mora biti namreč povsod enakomeren, po vseh mišicah medeničnega dna.«
Če vaje ne delujejo, potem lahko poskusimo z električno stimulacijo mišic medeničnega dna. Izvajajo jo v urodinamskem laboratoriju pri uroginekologu ali urologu. Ta spodbudi tiste mišice, ki ne delajo dovolj. Kadar pa so mišice medeničnega dna bolj anatomsko spremenjene, ponavadi je to pri starejših ženskah, je treba dodati mehansko oporo za povešeno maternico. Najpogosteje je to pesar. To je debel gumijast obroček, ki ga starejšim ženskam v nožnico vstavi ginekolog in se opre na sramno kost ter tako dvigne maternični del.
Naslednji možni ukrep je operacija. To je tako imenovani TVT (tension free vaginal tape) – nenapetostni vaginalni trak. Poseg se opravi v lokalni anesteziji in hospitalizacija pacientke praviloma ni potrebna. Pri tem se pod srednji del sečnice vstavi trak iz sintetičnega materiala, s katerim se doseže trdno oporo sečnice, ki med fizičnim naporom (npr. kihanjem, dvigovanjem težkih bremen, kašljanjem) zadrži povečan pritisk iz trebušne votline.
Ta kirurška tehnika se imenuje nenapetostna zato, ker traku ni treba prišiti, saj se vraste v tkivo. Operacija je prijazna do bolnic, saj traja le 30 minut, pooperativnih bolečin ni, učinek pa je takojšen. Tudi izguba krvi pri posegu je minimalna. Spolni odnosi in športna dejavnost je po posegu odsvetovana šest tednov, saj toliko časa traja, da se trak vraste v tkivo. Vstavitev takšnega traku pa seveda ni rešitev za povešeno maternico, saj je trak ne zdrži.
Povešeno maternico se lahko tudi odstrani, če je npr. pretežka zaradi večjih miomov. Operativno lahko popravimo napetost stene nožnice. Takšna operacija pride v poštev, če ženska ne bo več zanosila in imela otrok.