Izraz inkontinenca izhaja iz latinske besede »continere« – vsebovati, torej pomeni nesposobnost zavestnega zadrževanja urina in povzroči občutek sramu, odvisnosti, manjvrednosti in negotovosti. Inkontinenca urina je nekontrolirano in nehotno izločanje urina, kar je velik higienski, čustven in socialno-ekonomski problem. Vzroki uhajanja urina so različni in lahko nastopijo v različnih življenjskih obdobjih. O tem, kako se spopasti z inkontinenco, o njej spregovoriti in jo zdraviti, smo govorili z doc. dr. Zlatko Rakovec-Felser, klinično psihologinjo in avtorico knjige Psihologija telesnega bolnika.

 

Avtorica: Vesna Vilčnik

 

Urinska inkontinenca je povezana z nenadno močno potrebo po izločanju urina, ki je ni mogoče preprečiti in je lahko povezana z okvaro osrednjega živčnega sistema (možganska kap, tumorji, poškodbe), obolenji (multipla skleroza, parkinsonova bolezen) ali z vnetji sečnega mehurja in rodil, ipd.

Ja, pogosto pa je povezana tudi s procesom človekovega  staranja, kar postane očitno pri ženskah po pojavu menopavze, pri moških pa s pojavom povečane prostate.

 

Nenadzorovano uhajanje urina ali urinska inkontinenca (UI) je pogosta in neprijetna nadloga, ki se pojavlja v vseh starostnih obdobjih in pri obeh spolih.

No, pri mlajših ženskah in moških, če ni ravno odraz bolezni, je redka. Nasploh velja, da narašča s starostjo pri obeh spolih, a v starostnem obdobju med 70 in 80 let je med ženskami vseeno skoraj dvakrat pogostejša kot pri moških. Do te starosti je razširjenost urinske inkontinence za ženske od 3 do 17 odstotkov, za moške pa 3 do 11 odstotkov.

 

Katere duševne stiske lahko spremljajo pojav težav z uhajanjem urina?

Podatki iz številnih raziskav po svetu dokazujejo, da je pojav katere koli bolezni ali le bolezenskih tegob za posameznika vselej stresen. Vsaj v začetni fazi, ko se z njo šele sooča, je tako. Ne samo da o njej posameznik tedaj še nič ne ve – kaj bolezen povzroča, kako poteka, kako se zdravi –, pač pa tudi ne ve, kaj to pomeni za kvaliteto njegovega življenja v bodoče. Običajno tedaj ne ve in ne zmore ustrezno razmišljali o tem, čemu se bo moral od zdaj zato odreči, čemu prilagoditi, kaj spremeniti. Sploh pa tedaj še ne ve, kaj lahko sam stori zase. Zato je toliko bolj anksiozen, čemur se lahko polagoma pridruži tudi depresija. Tudi pri pojavu urinske inkontinence je tako. Kot druge telesne težave je pojav povezan z raznoliko čustveno stisko, še zlasti ker pogosto zadeva partnerske odnose in vpliva zlasti na spolno življenje, posega v telesne in zlasti v rekreativne navade, vpliva pa tudi na družabno življenje prizadete osebe. Zaradi izgubljene kontrole je pojav povezan ne le s strahovi, negotovostjo in skrbmi (»Kaj če ne bom mogel/mogla zadržati vode?«), pač pa tudi s sramom, zaradi česar težave skriva in o njih ne spregovori. Pogosto motnja vpliva na posameznikovo samopodobo, dodatno slabi njegovo samospoštovanje in skupaj z drugimi tegobami, ki jih prinaša staranje, jemlje prizadeti osebi moč in voljo.

 

 Kako naša osebna prepričanja vplivajo na sprejemanje telesne bolezni?

Tu velja poudariti, kar sta ugotovila o stresu, tako pogosto povezanim s pojavom bolezni, že Lazarus in Folkmanova. Ne stresni dejavniki sami po sebi, pač pa naše gledanje nanje vpliva na to, koliko bodo za nas obremenjujoči. Prvič ima svoj vpliv že način, kako vidimo nastalo stresno situacijo, in drugič, kako v tej situaciji vidimo sami sebe in svoje zmožnosti. Če ravno nismo obsedeni s potrebo po večni mladosti in sprejemamo proces staranja kot naraven, fiziološki pojav, bo tudi pojav nehotnega uhajanja urina, sicer boleče soočenje z izgubo kontrole nad odvajanjem, lažje sprejeti. Še posebno če smo se že dotlej naučili, da tudi v taki situaciji sprejmemo nase levji delež odgovornosti in poiščemo načine, kako se v novih razmerah organizirati, da čim manj izgubimo v svojem osebnem, poklicnem rekreativnem in socialnem življenju .

 

Najbrž se je prav tem osebam vsaj na začetku težko odločiti za obisk zdravnika.

Ja, glede na tisto, kar sva prej omenili, gotovo. Občutja sramu na eni strani in na drugi strani nezaupanja, da boš v zdravniku našel pravega sogovornika zase, sta že taki oviri. Glede tega so med ljudmi pač velike razlike. Medtem ko je še vedno veliko takih, ki jim ni težko poiskati zdravnika, sedeti pred njegovo ordinacijo ure in ure, poslušati tujega tarnanja in vdano prenašati nevljudnosti pomožnega osebja, so na drugi strani osebe, ki se položaja, ko bi bili od koga odvisni in bi jim bilo omejeno človeško dostojanstvo, bojijo kot »hudič križa«. So taki, ki v svoji naglo sproženi vznemirjenosti takoj oddrvijo k zdravniku. In taki, ki kasneje z njim sploh niso zadovoljni, ker jim pač ni zapisal kupa napotnic in receptov. In na drugi strani so tudi taki, ki si, če stvar ni ravno prehuda, poskušajo pomagati sami. Dve skrajnosti, nobena ni prava. Če gre za nehoteno urinsko uhajanje, pa tuji podatki kažejo, da le okrog 40 odstotkov prizadetih oseb poišče pomoč zdravnika! Vsaj na začetku je pač stvari treba razčistiti in je potrebna kakšna preiskava, tudi posvet. Kasneje pa je veliko odvisno od nas. Koliko upoštevamo priporočila zdravnika in koliko se sami dodatno informiramo preko svojega socialnega omrežja, koliko poznamo sebe in koliko temu prilagodimo vse, kar lahko koristi našemu zdravju in počutju. Tudi s samodisciplino.

 

Se ženske in moški drugače odzivamo in soočamo z bolezenskimi težavami? Kakšna je razlika?

Precejšnja. Pred leti sem o tej problematiki prebirala raziskavo prof. Wimmer-Puchingerjeve z Dunaja. Ženske hitreje poiščejo pomoč, ne le zdravnikovo, tudi vse druge oblike pomoči, ki so kje na razpolago. Pogosto je ženska tudi tista prva oseba, ki najavi obisk svojega moškega partnerja.

 

Kako inkontinenca vpliva na intimne odnose s partnerjem? Pojavlja se močenje postelje, smrad, človek nekako izgubi svojo privlačnost … Kako vzpostaviti zaupnost in se pogovarjati o tem?

Pa vendar so to predsodki, povečini v svetu že lep čas obvladani. Oseba, ki je sprejela nase odgovornost zase, upošteva nasvete strokovnjakov. Glede hrane velja omejitev vnosa kislih ali pretirano začinjenih jedi, kave, alkohola, cigaret, tudi omejitev telesne teže. Le pitja vode ne kaže omejevati, saj to po opažanjih strokovnjakov še poveča problem inkontinence. Glede športnih aktivnosti so priporočljive raztezne vaje za krepitev medeničnega dna, hoja in gibanje. Odsvetujejo dvigovanje bremen. Sploh pa ob sredstvih, ki so na razpolago in osvojenih higienskih navadah ni potrebno opuščati družabnih srečanj, kulturnih prireditev, ne potovanj in celo ne spolnih odnosov. Sploh slednji so bolj stvar medsebojnega ujemanja in čustvene povezanosti med partnerjema, ki se znata o problemih odkrito pogovarjati.

 

Kako naj ravnajo z bolnikom, ki se sooča z inkontinenco, njegovi svojci in prijatelji?

Če so se med njimi že prej vzpostavili odkriti in prisrčni stiki in gre za zrele ljudi, ki so razen sebe sposobni videti tudi druge, ni težav. Bojim se, da je večji problem najti ljudi, ki so še zmožni odprtih in pristnih stikov, ko ne bi šlo zgolj za lastne interese.

 

Najbrž je potrebno razmisliti, ali so se duševne težave, če so izražene, začele že pred inkontinenco ali res šele z njo in zaradi nje?

Točno tako. Kot tudi lepotne operacije ne morejo rešiti globokih motenj v telesni samopodobi in se vsak poseg prej ali slej sprevrže v novo zahtevo po spremembi, tako je tudi s to rečjo. Telesne tegobe so sploh lahko paravan, za katerim se skriva vrsta nerazrešenih duševnih konfliktov. Kot sem že uvodoma omenila, vse je stvar gledanja. Na telesne težave lahko projiciramo vse črno tega sveta, lahko pa stvari pogledamo tudi z bolj optimistične plati. A se niso mlada dekleta tega naučila z ohranjanjem kvalitete življenja v času menstruacije? V čem pa je tu velika razlika? Tegobe so del našega življenja in ni nepomembno, kako nanje gledamo, sploh pa ne, kako se z njimi spopadamo.

 

Marijina zgodba

»To je tiho izločanje samega sebe. Začneš se umikati iz družbe in postajaš vedno bolj obremenjen.«

 

»S temi težavami sem se srečala pred nekaj leti, ko sem bila blizu petdesetih. Začelo se mi je dogajati, da mi je pri večjem naporu, med kihanjem ali kašljanjem uhajal urin. Takrat sem na ginekološkem pregledu o teh težavah povedala svoji ginekologinji in še isti dan so mi naredili pregled; popila sem nekaj tekočine, hodila po stopnicah, pokašljevala, bila aktivna, medtem ko sem imela poln mehur. Sestra, ki me je pregledala, je komentirala, da sem »primer za operacijo«. Dobila sem datum za operacijo, pri kateri naj bi mi dvignili oziroma nekako podložili mehur. Ker sem zaradi bolezni morala operacijo odpovedati, pa tudi ustrašila sem se je, na operacijo nisem šla. Težave so se začele stopnjevati, ampak so bile še obvladljive. Ni me strašno motilo, se je pa poslabševalo. Tako sem živela kar nekaj let, potem pa se je stanje zelo poslabšalo, večkrat mi je voda konkretno ušla. Ko sem šla na vodo, nisem več mogla izprazniti mehurja in postalo je zelo moteče. Bilo je kot tiho izločanje samega sebe, postajala sem obupana. Marsikatera stvar, ki bi jo rada počela, mi je bila onemogočena. Komaj sem čakala, da grem spet na stranišče, da bi se izognila neprijetnostim. Bala sem se operacije in se ji izogibala. V takšnem stanju sem prišla v zdravilišče Dobrna, kjer sva začeli reševati ta problem s fizioterapevtko Patricijo. Ginekologinja mi je sicer rekla, naj delam keglove vaje, ampak sama se tega nisem znala lotiti. Fizioterapevtka pa je naredila celosten pregled, ugotovila trenutno stanje medeničnega dna in mi vse lepo razložila. Povedala mi je, da gre za stresno inkontinenco in predstavila, kaj lahko narediva z elektrostimulacijo in kaj z vajami mišic. Potem sem hodila k njej na program, vaje pa sem izvajala tudi doma. Prvi uspeh je bil opazen že v dobrem tednu. Pomembno je bilo, da sem začutila tiste prave mišice, s katerimi se morala delati, in jih začela uporabljati. Spodbujala me je, naj ne obupam in pogumno nadaljujem z vajami krepitve mišic. Po 14-ih dneh sva spet merili napredek mišic medeničnega dna in spet ugotovili napredek. Po nekaj tednih lahko samostojno izvajam vaje tudi med opravljanjem težjih opravil in uspem kontrolirati vodo. Nisem še čisto dobra, ampak opažam veliko izboljšanje in bom z vajami nadaljevala. Končni učinek naj bi bil viden šele po šestih mesecih. Vsaki ženski, ki ima težave z inkontinenco, bi priporočala fizioterapijo, ker zdravniki običajno nimajo časa tako natančno razložiti, kako pravilno izvajati vaje in te spremljati v tem procesu okrevanja.«

 

Marec 2015