Iščite po prispevkih
Pogovarjali smo se z dr. Andrejo Aleš Rigler, dr. med., spec. interne medicine in nefrologije.
Glomerulonefritis je redka, imunsko pogojena bolezen, ki prizadene ledvice. Pojavlja se različno pogosto – nekatere vrste se pojavijo pri petih na 100.000 prebivalcev, druge pa so še redkejše, na primer dva na 100.000 ali celo na milijon prebivalcev. Če bolezni ne zdravimo, lahko privede do končne odpovedi ledvic.
Po besedah dr. Andreje Aleš Rigler, dr. med., spec. interne medicine in nefrologije iz KO za nefrologijo UKC Ljubljana, se glomerulonefritis največkrat začne tiho. Spremembe v urinu se pogosto odkrijejo naključno, na primer med sistematskimi pregledi. Urin je lahko na videz normalen, vendar vsebuje beljakovine (proteinurija) in eritrocite (eritrociturija). Končno diagnozo se postavi z ledvično biopsijo, kjer patolog pregleda vzorec tkiva pod mikroskopom.
Preberite tudi: Urin kot pokazatelj prvih sprememb v telesu
“Glomerulonefritis pomeni vnetje v glomerulu ali ledvičnem telescu (v njem poteka filtracija krvi), ki največkrat nastane zaradi avtoimunskih dogajanj v njem. Glomerul je mikroskopska struktura, mali filter, ki je sestavljen iz treh plasti in naj bi prepuščal le vodo z elektroliti, beljakovin in celic pa ne, te naj bi ostale v krvnih žilah. Ko se na glomerulu pojavi vnetje, pa postane prepusten tudi za beljakovine in krvne celice,” pojasnjuje dr. Andreja Aleš Rigler.
Potek bolezni je odvisen od števila prizadetih glomerulov in vrste vnetja. Če vnetje prizadene osrednji del glomerula, filtracija še nekaj časa poteka, spremembe pa so vidne le v urinu. Če pa je prizadetih več glomerulov, se lahko filtracija zmanjša hitro, že v nekaj dneh ali tednih. Vnetje lahko poteka tudi počasi, z upadanjem filtracije v letih.
“Nekateri glomerulonefritisi in glomerulopatije se lahko pojavijo že zelo zgodaj v otroštvu. Najpogosteje pa se pojavljajo pri mladih odraslih. V odrasli dobi je najpomembnejša glomerulopatija membranska nefropatija, kjer zaradi protiteles pride do okvare zunanjega sloja filtracijske pregrade, kar vodi do velike izgube beljakovin in nefrotskega sindroma,” pojasnjuje dr. Andreja Aleš Rigler.
Pri akutnem glomerulonefritisu je prepuščanje beljakovin in eritrocitov večje. Urin postane temen (kot kokakola) in pogosto peneč. Pojavi se otekanje telesa zaradi zastajanja tekočin ter visok krvni tlak zaradi izločanja hormonov, ki ga zvišujejo.
“Ko je izločanje beljakovin veliko, se urin peni, poveča se tudi krvni tlak zaradi izločanja hormonov v ledvici, ki zvišujejo krvni tlak,” pojasnjuje dr. Andreja Aleš Rigler.
Glomerulonefritis lahko razvrstimo glede na:
“Tkivo, ki ga pridobimo z ledvično biopsijo, pregledamo s svetlobnim mikroskopom, opravimo imunofluorescenčno preiskavo in elektronsko mikroskopijo. To pomaga pri prepoznavanju določenih vrst glomerulopatij in oceni stanja filtracijske pregrade,” razloži dr. Andreja Aleš Rigler.
“Glomerulonefritis najpogosteje zdravimo s steroidi. Če je bolezen zelo aktivna, uporabljamo tudi imunosupresivna zdravila, kot so ciklofosfamid, rituksimab in druga. Uporabljamo tudi zdravila, kot so ACE zaviralci, SGLT2 zaviralci, blokatorji aldosterona in zaviralci endotelinskih receptorjev. Terapija vključuje tudi zaščito zdravega ledvičnega tkiva,” pojasnjuje dr. Andreja Aleš Rigler.
“Če bolezen napreduje v končno odpoved ledvic, je potrebna nadomestna terapija, kot so hemodializa, trebušna dializa ali presaditev ledvice. Namen terapije je zaščititi preostala, zdrava ledvična telesca, da se ohrani delovanje ledvic,” poudarja dr. Andreja Aleš Rigler.
Preberite tudi: Hemodializa in presaditev ledvice
Zgodnje prepoznavanje sprememb v urinu je ključnega pomena. Priporočljivo je redno opravljati preiskave urina, če imate kakršne koli znake ali dejavnike tveganja za glomerulonefritis. Pomembno je tudi, da se posvetujete z nefrologom, če se pojavijo kakršne koli težave z uriniranjem ali otekanjem.
Gre za vnetje ledvičnih telesc (glomerulov), ki najpogosteje nastane zaradi avtoimunskih procesov.
Običajno z analizo urina, kjer se odkrijejo beljakovine (proteinurija) in rdeče krvničke (eritrociturija). Potrditev diagnoze se doseže z ledvično biopsijo.
Simptomi vključujejo penast urin, otekanje telesa, temen urin, visok krvni tlak in bolečine v ledvenem delu.
Zdravljenje vključuje steroide, imunosupresivna zdravila, zaviralce ACE, SGLT2 zaviralce, blokatorje aldosterona in zaviralce endotelinskih receptorjev.
Z zgodnjim odkrivanjem in pravilnim zdravljenjem je mogoče preprečiti napredovanje bolezni. Če bolezen napreduje, je potrebna dializa ali presaditev ledvice.
Da, lahko se pojavi že zelo zgodaj v otroštvu, vendar je najpogostejši pri mladih odraslih.